Sv. Lovrenc ali Gora

Sv. Lovrenc ali Gora

Prosti časnovember '11

Sv. Lovrenc, imenovan tudi Gora, je najvišji vrh valovite, gozdnate Hrušice. Istoimenska vas, ki leži visoko na planoti Hrušici, ob lokalni cesti Kalce-Podkraj, je znana predvsem po ostankih mogočne poznorimske trdnjave Ad Pirum (Pri hruški), ki je stala na 858 m visoki kraški pregradi ob tedanji državni cesti Emona-Akvileja.

Sv. Lovrenc se dviga 1019 metrov nad vasico Studeno, ki leži ob lokalni cesti Planina-Postojna. Z južnega roba Planine se glavna cesta proti Postojni vzpenja v serpentinah, imenovanih Kačje ride. Pred začetkom serpentin je odcep lokalne ceste skozi Studeno v Postojno. Po manjšem vzponu cesta doseže planotast svet Podgore pod strmim robom Hrušice in se mimo vasi Strmica in skozi Studeno spusti v Postojnsko kotlino. Ta cesta je znana tudi kot Jamborna pot, ki so jo uporabljali že v rimskem obdobju, njen pomen pa se je močno povečal predvsem v času, ko so iz slovenskih gozdov tovorili les na Reko in v Trst, ga prodajali v Benetke in celo na Portugalsko. Za izdelavo jamborov so v tržaških ladjedelnicah potrebovali nerazrezana debla, ki pa jih ni bilo mogoče prepeljati čez Kačje ride, zato so uporabljali cesto in prehod čez Studeno.
Na Sv. Lovrenc se vzpnemo iz Studenega. Zaselek leži pod Hrušico na nekoliko vzdignjeni planoti Podgore. V bližini je Predjama z gradom, svetovno znana Postojnska jama, na vzhodu se razprostira občasno poplavljeno Planinsko polje, na zahodu se bohoti gorski greben Nanosa, ob cesti proti Postojni pa se vrstijo kraške jame. V Studenem stoji cerkev sv. Jakoba, zidana v baročnem slogu, ki je bila prenovljena leta 1968. Postavlja se z orglami, ki jih je izdelal Franc Goršič. Domnevajo, da je na polju med vasema Studeno in Belsko stala cerkev sv. Uršule, ki jo omenja J. V. Valvasor v popisu župnij v Slavi Vojvodine Kranjske; ob popisu cerkva v nekdanji Kranjski leta 1782 pa ta cerkev ni več omenjena.

Kaltenfeld ali Mrzlo polje
Vas Studeno je od leta 1162 pripadala posesti cistercijanskega samostana v Stični, ki je imel od leta 1265 tukaj tudi sodno oblast nad podložniki. Posest je samostan obdržal vse do zaprtja v letu 1784. Studeno je bilo pomembna postojanka za pretovor blaga na poti od morja do Stične, zato so kmalu zgradili dvor Studeno (Kaltenfeld), od koder so nadzorovali in upravljali pretovorno postajo. Ko so leta 1720 po ukazu cesarja Karla VI. zgradili novo cesto med Razdrtim in Planino ter skozi Postojno, je cesta skozi Studeno izgubila prvotni pomen.
V središču zaselka, pri prvi oznaki za Lovrenc na spodnji strani ceste zavijemo levo na ozko cesto, ki nas pripelje do parkirišča in oznak za pot na Sv. Lovrenc. Kažipot nas usmeri na široko pot, ki se vzpenja čez travnik, potem pa zavije v borov gozd. Pot skozi gozd je dokaj strma; z višino pa se gozd redči in odpirajo se lepi razgledi. Na vzhodu vidimo greben Nanosa, pod sabo Postojnsko kotlino in proti jugovzhodu vršna pobočja Javornikov. Vzpon po pobočju počasi postaja zložnejši. Obširna travnata pobočja so v vseh letnih časih (razen zime, seveda) posejana z najrazličnejšimi cveticami. Tu so kraji, ki se ti zaradi pristne narave zapišejo v srce.
Mimo znamenja (na katerem je napis: Gospod Bog, blagoslovi to čudovito dolino, njene prebivalce pa ohrani v zdravju, sreči in ljubezni) nadaljujemo do sedla, kjer stoji pred nedavnim prenovljena cerkev sv. Lovrenca s klopmi za počitek. Do vrha, ki se dviga zahodno od sedla, je le nekaj minut hoje. Vrh ni prostran; pokriva ga nizko razvejeno drevje, ponuja pa enkraten pogled proti jugu, vzhodu in zahodu.
S parkirišča v Studenem do vrha Gore bomo potrebovali uro in pol. Sestopimo kar po poti vzpona.
Sv. Lovrenc in pot nanj je zarisana na zemljevidu Notranjski kras ali v Atlasu Slovenije na strani 158 (leto izdaje 2005).

Vredno ogleda …
Predjamski grad

S parkirišča v Studenem zapeljemo na lokalno cesto proti Postojni. Ko dosežemo glavno cesto Postojna-Predjama, zavijemo desno proti Bukovju in od tam v Predjamo. Grad je pripet pod previsno steno na pobočju Podgore pri vasi Predjama, le nekaj kilometrov od Studenega in Postojne.
Prvotno se je imenoval Jamski grad, ki so ga upravljali Jamski (gospodje z lestvice oglejskih mogočnežev) in se omenja v 13. stoletju. Pravzaprav je Predjamski grad na vhodu jame, staro jedro gradu pa je v jami; kasneje pa so ga dogradili in mu dodali obrambni stolp. Mogočen in izzivalen tu kraljuje že več kot 700 let; je simbol nezavzetosti, zavetje drznega, svojeglavega in upornega viteza Erazma Predjamskega. Pod gradom je jama, v katero vodijo tri poti. Najbolj znan je vhod skozi Konjski hlev, v katerem so odkrili sledove iz mlajše kamene in bakrene dobe, pa tudi iz rimskih časov. V Imenskem rovu hranijo podpise obiskovalcev od 16. stoletja dalje. Ta rov povezuje Glavni rov s Fiženco, ki ima vhod nad gradom in se spušča 600 m daleč v podzemlje. Tu je še ozek Erazmov rov, ki je bil dolgo časa zazidan; zdaj je spet odprt, vendar zahteva od obiskovalca kar nekaj plezalne spretnosti in veščine.
V bližini stoji cerkev Žalostne Matere Božje (Marija sedem žalosti) iz prve polovice 15. stoletja, ki so jo zgradili gospodje Jamski. Pod lipo ob cerkvi naj bi bil pokopan Erazem Predjamski in legenda pravi, da jo je na grob posadilo njegovo žalujoče dekle.