Sem in tja po madžarskih prostranstvih

Prosti čas | nov. '11

Poleg prestolnice Budimpešte si je na Madžarskem vredno ogledati še marsikaj drugega. Že kmalu čez mejo vabi privlačno Blatno jezero, drugod pa številna stara mesta, obnovljeni gradovi, toplice, gričevnata pokrajina, prekrita z gozdovi in vinogradi. Za povrh so zunaj Budimpešte cene bistveno bolj prijazne kot pri nas.

Eno izmed mest, ki ga je vredno obiskati, je gotovo Pecs. Mesto, veliko skoraj za pol Ljubljane, je bilo leta 2010 evropska prestolnica kulture. Staro središče se od takrat postavlja s prenovljeno podobo in novim prometnim režimom, ki je avtomobile pregnal z najlepših trgov in ulic. Pecs zaznamuje kar nekaj starih zgradb in razkošnih cerkva iz minulih stoletij ter delno ohranjeno srednjeveško obzidje. Študentje, ki predstavljajo skoraj petino vseh prebivalcev Pecsi, dajejo mestu živahen utrip, saj ima priznana mestna univerza tudi oddelke za nemško govoreče.
Ogledati si kaže Zsolnayev muzej keramike, ki stoji sredi nekdanjega tovarniškega kompleksa. Družina Zsolnay je ob prelomu prejšnjega stoletja slovela po vsej Evropi po svoji dekorativni in uporabni keramiki. Med drugim je z njihovo keramiko prekrit madžarski parlament. Po 2. svetovni vojni so tovarno denacionalizirali in začeli s proizvodnjo industrijske keramike. K sreči je pred dvema desetletjema Zsolnayevo ime odkupilo zasebno podjetje, ki mu skuša zdaj povrniti nekdanjo slavo. Njihovi izdelki po kakovosti in izgledu menda ne dosegajo nekdanje slave, se pa kar dobro prodajajo. Tudi po zaslugi domačinov, ki skoraj vsakemu paru mladoporočencev podarijo Zsolnayevo jedilno garnituro.

Muzej paprike
Madžarska paprika (sladka, polpekoča in pekoča) velja med sladokusci za najboljšo, zato ni čudno, da ji pravijo tudi rdeče zlato. Je pomemben dodatek mnogim jedem, vključno s siri in klobasami. Najti jo je mogoče na vsaki tržnici - svežo, posušeno ali zmleto v prah. Vendar zmlete paprike ni dobro kupiti na zalogo, saj po pol leta izgubi večji del vitamina C in drugih koristnih snovi. Največ paprike pridelajo v panonski nižini vzhodno od Donave. V kraju Kalocsa so tej priljubljeni dediščini turških vpadov posvetili celo festival, ki ga prirejajo sredi septembra. Imajo pa tudi muzej, najbrž enega redkih v svetu, ki je v celoti posvečen papriki. V Kalocsi pridelujejo rdečo papriko vsaj že od začetka 18. stoletja. Mletje dragocenih plodov je nekoč potekalo ročno, kasneje pa so si začeli pomagati s stroji. Zdaj se mnogi spet vračajo k ročnim metodam, še zlasti pri ekološki proizvodnji začimb.

Čari baročnega mesta
Eger velja za najlepše baročno mesto na Madžarskem. Nekoč je bil pomembna obrambna točka pred Turki; o tistih časih pričajo minaret in turške toplice. Prijetno se je sprehajati po obnovljenem starem mestnem središču s številnimi lokali in butiki. Obiskati kaže še toplice, če ne utegnete, pa si privoščite mineralno vodo, ki teče iz vodnjaka sredi parka. Domačini pravijo, da je veliko boljša od tiste iz pipe. V bližini vzbuja pozornost plavalni bazen. Nenavadno zgradbo si je zamislil eden najbolj znanih madžarskih arhitektov Imre Makovecz. Za njegove objekte je značilna uporaba naravnih materialov, predvsem lesa, pa posnemanje organskih oblik vej, dreves, listov, živali ... Eno izmed njegovih zgradb - kulturni dom z gledališko in koncertno dvorano - lahko občudujemo celo v Lendavi.
Nevsakdanjo atrakcijo predstavlja še muzej marcipanovih umetnij, ki ga je odprl eden najbolj znanih madžarskih slaščičarskih mojstrov Kopcsik Lajos. Guinessov rekorder in zmagovalec kuharskih olimpijad je najbolj ponosen na baročno sobo. Kar tri leta dela je bilo potrebnega, da so iz sladkorja in barv nastale slikovite tapete, štukature, slike, lestenci, stilno pohištvo in sladkorne figure dekorativnih predmetov ter celo psa.
V okolici mesta kaže obiskati še vinske kleti v Dolini lepih deklet (Szepasszony volgy). Kleti so delno vkopane v hrib pod vinogradi, omogočajo pa primerno temperaturo za zorenje in hranjenje vina. Povsod je seveda mogoče kupiti domače vino, seveda predvsem najbolj znano črno vino eger bikaver (bikova kri). Tako so ga menda poimenovali v času turške okupacije. Muslimani namreč niso smeli piti alkoholnih pijač, zato naj bi vino zvito preimenovali v bikovo kri.
Privlačen izlet je lahko tudi obisk toplic na robu vasi Egerszalok. Tu so leta 1961 odkrili termalni vrelec, ki vsebuje veliko mineralov in apnenca. Zaradi slednjega so se na pobočju izoblikovale nenavadne bele tvorbe, podobne okrasju kraških jam. Zaradi belo obarvanega pobočja so ga poimenovali kar Slani hrib. Osnovo za sigaste tvorbe so naredili iz betona in železnega ogrodja, čez vse skupaj so pustili teči mineralno vodo in ta je z leti ustvarila belo naravno umetnino.

Vas kot iz pravljice
V hribih med Egerjem in Budimpešto se skriva vas Holloko, ki je od leta 1987 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. V najstarejšem delu vasi je namreč ohranjenih blizu šestdeset hiš, ki predstavljajo značilno podeželsko arhitekturo iz 17. stoletja. Podolgovate hiše so večinoma razdeljene na tri dele – bivalni prostor, kuhinjo in spalnico. Na kamnitih temeljih so nad hladnimi kletnimi prostori postavljene delno lesene stene, pod strmimi strehami pa je ponavadi prostor tudi za manjšo verando, s katere stopnice vodijo na vrt ali bližnjo cesto. Večina hiš je bila sicer zgrajenih ali obnovljenih šele po velikem požaru leta 1909, toda ohranile so svoj nekdanji videz. Ena najstarejših je cerkev, katere nastanki segajo v 14. stoletje, zdajšnja, z značilnim lesenim stolpom, pa je bila zgrajena ob koncu 19. stoletja. Del ohranjene podobe vasi so tudi rastlinjak, vinograd in živinski hlevi na robu vasi. Domačini so ohranili tudi številne običaje in stare obrti. Posebno slikovita je narodna noša, s katero se radi postavljajo ob posebnih priložnostih ali na folklornih prireditvah. Ženske si nadenejo najmanj deset kril, okrašenih s pisanimi trakovi in čipkami.
V Holloku je skupina strokovnjakov že pred pol stoletja začrtala smernice in tako so počasi obnovili stare hiše ter jih z novo namembnostjo ohranili pri življenju. Tako je v eni izmed njih županov urad, v drugi je pošta, v tretji vrtec, prostor so našli tudi za manjši zdravstveni dom, turistični urad in več trgovin ter gostiln.

Madžarsko morje
Turiste zagotovo najbolj privlači Blatno jezero. Še posebno v toplejših mesecih, ko se obrežja spremenijo v prvovrstne plaže, okoliški kraji pa v živahna zabavišča. Dobrih 180 kilometrov dolgo in 1,3 do 14 kilometrov široko jezero se postavlja z več kot 2000 s soncem obsijanih ur v letu. Nič čudnega, da se to »madžarsko morje« poleti segreje tudi do 29 stopinj!
Blatno jezero ima dobre cestne povezave s Slovenijo, Hrvaško, Avstrijo in Budimpešto. Iz omenjenih smeri se je udobno mogoče pripeljati tudi z vlakom.
V manjših krajih ob jezeru je na voljo dovolj nastanitvenih možnosti. Eden izmed najprivlačnejših je Balatonfured. V njem je mogoče občutiti, kako so aristokrati uživali v davnem 18. stoletju. Z vlakom ali ladjo se je mogoče odpeljati še na drugo stran Blatnega jezera, do mesta Siofok, ki slovi po najbolj divjih poletnih zabavah. Sicer pa je ob jezeru še vrsta krajev, ki jih prav tako kaže obiskati. Lahko se odločite tudi za kolesarski podvig, saj večji del obale spremlja kolesarska steza ali pa malo prometne ceste. Okoli jezera boste prevozili dobrih 200 kilometrov. Obrežja so večinoma zarasla z ločjem, ob urejenih plažah pa vabijo senčne zelenice. Eden slikovitejših predelov je vinorodna pokrajina Badascony, kjer je mogoče občudovati tudi bazaltni ostanek vulkana, imenovan Igla (Hegyestu). Le nekaj kilometrov naprej pa je Tihany - najbolj slikovit kraj ob jezeru. Naselje se stiska na razglednem polotoku, vrh katerega dominira cerkev. Okoli nje se vrstijo številne gostilne, trgovine s spominki in kar nekaj muzejev. Bližnja okolica se postavlja z redkimi rastlinami, med katerimi so nekatere vrste orhidej in celo dišeča sivka.