Pri Kambičevih imajo inovativnost radi

Pri Kambičevih imajo inovativnost radi

Zgodbe | nov. '11

Belokranjec Anton Kambič je podjetnik in inovator s številnimi nagradami in priznanji. Laboratorijski aparati in procesna oprema iz njegovega podjetja so našli mesto v marsikaterem domačem in tujem inštitutu in še zlasti v farmacevtski industriji. Je tudi velik ljubitelj zgodovine in narave. Imel pa je srečo, da je pri svojem delu lahko združil več svojih ljubezni ...

Konec minulega leta se je upokojil, kar pomeni, da prihaja v podjetje, ki ga je ustanovil pred nekaj več kot četrt stoletja, nekoliko bolj poredko kot prej. »Sin že nekaj časa vodi podjetje in zelo sem zadovoljen z njegovim delom. Novi načini reševanja problemov so potrebni in dobri, zato ne bi bilo prav, če bi se vtikal v vodenje. Imam pa končno več časa zase in moje konjičke, to pa so vinogradništvo, vrtnarjenje in sadjarstvo. Nekoč sem bil tudi čebelar, pa za to lepo dejavnost preprosto ni bilo časa.« Pravi, da je podjetje vodil precej konzervativno in da se ni nikoli spuščal v tvegane odločitve. Tudi zato so ves čas napredovali in jih niso ogrozili nobeni pretresi. Že leta je njegovo podjetje mednarodno konkurenčno, saj sodeluje s petnajstimi državami. Kruh daje 20 zaposlenim, ki imajo v povprečju visoko izobrazbo.

5000 let zgodovine v rokah
Zanimivo pa je, da Anton Kambič v svoji pisarni nima delov laboratorijske opreme, ki jo izdelujejo, ampak je tam odlitek rimskega sarkofaga in odlitek »najlepše glave«, to je glave deklice iz Solin in »Cesarice Plavtile«. Anton Kambič je očaran nad zgodovino, zato je razvijal tudi opremo za restavratorsko stroko – od izsuševalnikov do priprav za odlivanje ulitkov. Sodeloval je tudi pri restavriranju delčka najstarejšega kolesa z osjo, starega več kot 5000 let, najdenega na Ljubljanskem barju. »Zgodovina me zanima in v veselje mi je, da lahko sodelujem z restavratorji. Za vsako malenkostjo tiči zgodba iz davnine in ko, denimo, držiš kos lesa, ki je del najstarejšega najdenega kolesa z osjo, se ti v spoštovanju zatresejo roke. Delček kolesa, najdenega na Ljubljanskem barju, smo izsušili po metodi lyofilizacije, s katero je mogoče izsušiti les, ne da bi spremenil obliko, pri tem pa lahko kadarkoli določimo starost predmeta,« razlaga z zanosom. Z lyofilizacijo lahko strokovnjaki tako kakovostno izsušijo papir, da je knjigo vnovič mogoče listati, medtem ko se pri drugih metodah izsuševanja listi zlepijo in niso več prožni. S to, sicer precej drago metodo, je mogoče celo konzervirati jedi, saj gobe, denimo, obdržijo enako obliko in celo vonj, le popolnoma suhe so … Izsušene jurčke in jagode Anton Kambič tudi pokaže: dišijo, kot da bi jih pravkar nabrali, hkrati pa so lahki, kot da bi bili iz stiropora.

Sodelovanje z inštituti in fakultetami po svetu
Sicer pa so v Kambičevem podjetju izdelali še marsikaj zanimivega: »Vlaga in nihanja temperature lahko poškodujejo umetnine, zato smo izdelali komore, ki vzdržujejo primerno temperaturo in predvsem konstantno vlago. Umetnine v Cavtatu, v Dubrovniku, Kopru in drugod so zavarovane pred poškodbami in hkrati na ogled obiskovalcem. Izdelali smo tudi precej aparatov za restavratorsko stroko; tudi za Arhiv Slovenije.«
Osnova pa je vendarle bila in je laboratorijska oprema in sistemi za regulacijo temperature, vakuuma, plinov in relativne vlage. »Nedavno tega smo po načelu staro za novo zamenjali naš že več kot 20 let star aparat, ki pa še vedno dela. Še vedno deluje tudi aparat, ki smo ga na začetku, torej pred 26 leti, naredili za podjetje Zorka iz Šabca. Občasno naročijo le novo tesnilo zanj.«
Spomni se, da so prva naročila dobili iz Leka, nato iz farmacevtskih tovarn po Jugoslaviji, zdaj pa veliko delajo s Krko. Tudi s fakulteto za elektrotehniko že dolgo in odlično sodelujejo; zanje so izdelali poseben aparat, ki so ga dotlej lahko naročali le v ZDA. »Podobne aparate smo izdelali še za nekaj nacionalnih inštitutov; med drugim tudi za tistega v Berlinu. In ko so Američani pregledali naš izdelek, niso imeli pripomb ne na kakovost, ne na njegove sposobnosti, pa tudi na ceno ne.« Zanimivo je tudi sodelovanje s fakulteto za lesarstvo; na njihovo pobudo so začeli razvijati stroj za segrevanje lesa, ki pripomore k temu, da les postane odporen na vlago, glive ipd.

Oče in sin – oba inovatorja
Anton Kambič je od malega vedel, da bo njegov poklic povezan s strojništvom. V Ljubljani je bila takrat edina srednja strojna šola, zato je štiri leta živel v internatu. Bil je štipendist Iskre, samo dva dni po končani srednji šoli pa se je že zaposlil v domačem Semiču! »Imel sem zanimivo delo in tudi napredoval sem do vodje proizvodnje, v 15 letih dela v Iskri pa sem ustvaril kar nekaj inovacij.« Njegove misli pa so zaposlovale tudi ideje, ki niso bile vezane zgolj na službeno vsebino, s temi pa se je ukvarjal v popoldanski dejavnosti. »Iskal sem rešitev, kako izpeljati proizvodnjo olja za difuzijske črpalke. To je bil strateški material, ki ga je izdelovalo le nekaj proizvajalcev na svetu, Iskra pa ga je uvažala iz Nemčije. Vesel sem bil, ko sem to sam uspešno rešil. Seveda sem najprej izdelal stroj, s katerim sem po postopku visoko vakuumske molekularne destilacije izdelal olje, opravil veliko testiranj, med drugim tudi na Inštitutu za elektrotehniko in vakuumsko tehniko. Izdelek, ki so ga uporabljali za naparevanje ogledal in tudi avtomobilskih žarometov, sem prodal podjetjem po takratni Jugoslaviji, kmalu pa se je pojavil tudi kupec iz Nemčije. V času, ko je bilo težko priti do deviz, je bil to zame velik uspeh.«
Za samostojno pot se je odločil, ko je imel zagotovljenega dovolj dela, saj je imel takrat že družino in napol dograjeno hišo. Tako je pri 33. letih stopil na novo na življenjsko pot. Žena ga je podpirala in mu pomagala, njuno delo pa sta spremljala tudi otroka – sin Gorazd in hčerka Alenka, ki je gradbena inženirka in je zaposlena na ministrstvu za okolje in prostor.
Tudi sin se rad ukvarja s tehniko in z izzivi, povezanimi s procesnimi tehnologijami. Sicer pa oče in sin pravita, da so inovacije del njihovega dela: »Ko sprejmemo naročilo, to že samo po sebi zahteva inovativne rešitve. Gre za specializirane in tehnološko zahtevne naprave, ki rešujejo specifične probleme. Naša naročila so majhna, izdelujemo pa več kot 300 različnih izdelkov, ki zahtevajo poseben, unikaten način reševanja.« Povesta tudi, da so zaradi narave in obsega dela ohranili v določenih segmentih obrtniški pristop, ki pa ga uspešno povezujejo z visoko tehnologijo.
Anton Kambič je bil kljub zaposlenosti veliko z družino in še vedno so med seboj zelo povezani, čeprav živi vsak v svojem okolju. Še od začetkov, ko je imel delavnico doma je bila družina ob njem; ta navezanost se je z leti še krepila. Kljub temu pravi Anton, da se z ženo, ki se je upokojila pred njim, šele navajata na skupen upokojenski staž, ko sta oba dalj časa doma. Sicer se imajo lepo. »Zadovoljen sem, da se dobivamo tudi v našem sorodstvu in da se tudi mladi dobro razumejo med seboj.« Ob sokovih, ki jih pridelajo doma, ob domači marmeladi in ob vinu, ki je tudi domače pridelave, so njihova srečanja še slajša. »Od vin imam najraje rumeni muškat – sam pridelam suhega in sladkega. Vendar pa v vinogradništvu in kletarjenju vidim predvsem tradicijo. Vinograd smo imeli od nekdaj in že zato ga ne bi mogel opustiti.« Anton Kambič pravi zase, da je bil zelo strog oče; a sta mu otroka hvaležna za doslednost, za to, da ni popuščal, in za to, da sta ju starša vzgojila v zelo dogovorna človeka. Seveda pa ni sledu o strogosti, ko gre za vnukinjo – ena sama je za zdaj, a dedek Anton upa, da jih bo še več ...


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media