Slediti je treba svojim sanjam

Zgodbe | nov. '11

Marija Metlika iz Ljubljane je letos uresničila svoje življenjske sanje. Pri triinšestdesetih letih je na filozofski fakulteti diplomirala iz umetnostne zgodovine. Od trenutka, ko se je vpisala na ta študij, pa do diplome, ni zamudila niti ure predavanj, saj je na njih neizmerno uživala. »Slediti je treba svojim sanjam in za to ni nikoli prepozno,« je razkrila svoj življenjski moto.

Leto dni je študirala tudi v Firencah v Italiji, še prej pa se je tri tedne v Rimu na intenzivnem tečaju učila italijanščine. Umetnostno zgodovino si je želela študirati že v mladosti, vendar za kaj takega tedaj ni bilo možnosti. Rodila se je v delavski družini s štirimi otroki, ki so z zbiranjem odpadnega železa, papirja in steklenic sami služili za zvezke. Da je laže dobila službo - z gimnazijo je bilo težko - je naredila tudi administrativno šolo in delala najprej kot strojepiska, nato pa kot referentka v mednarodni špediciji. Znanje hitrega tipkanja je s pridom uporabila med predavanji. Tako so bili zapiski uporabni še za druge študente.
Veliko je potovala, sama, pa tudi s planinci. Kadarkoli si je zaželela kam dlje, je vzela dodatno delo in si na tak način privoščila pot. Takoj po upokojitvi jo je čakala operacija nog, po kateri so ji zdravniki rekli, da je vprašanje, ali bo lahko še kdaj toliko hodila v hribe. »Moje noge pa so po operacijah kot nove in pravzaprav hodim še več kot prej in nimam več bolečin.« Od leta 2006 dalje je vsako leto prehodila katero od romarskih poti, ki vodijo proti Santiagu v Komposteli (Camino), med njimi vse štiri zgodovinske francoske poti. Letos se je odločila za še posebej dolgo in zahtevno različico: prehodila je 770 kilometrov.
Konec tedna so vedno na vrsti gore. Zdaj vnovič osvaja slovensko transverzalo.
»Hoja po Caminu in tudi sicer po gorah me prerodi. Čutim, da sem tako fizično, kot psihično čedalje močnejša. Lepo je hoditi v družbi drugih ljudi, če pa hodiš sam, se krepiš na drugačen način. V bistvu smo namreč vedno sami in dobro je, da znamo živeti sami s seboj. Seveda pa je pomembno tudi to, da imaš dobre odnose z drugimi ljudmi. Strpnost, potrpežljivost, ljubeznivost so vrline, ki bi jih morali veliko bolj gojiti.«

Telovadba in učenje
Tudi sicer zna poskrbeti za fizično zdravje in kondicijo. »Vsako jutro najprej pol ure telovadim. Dvakrat na teden grem še na skupinsko telovadbo in enkrat na nordijsko hojo. To priporočam vsakomur, saj se pri tem naučiš pravilno dihati in si popraviš držo. Nordijska hoja je poleg plavanja po mojem mnenju eden najboljših načinov gibanja, saj se pri tem razgiba vse telo.« S plavanjem je začela ob vpisu na fakulteto. »Telovadba je bila obvezna in vpisala sem plavanje in orientalske plese.«
Marija govori nemško, italijansko, špansko, francosko, angleško, srbohrvaško, uporablja pa tudi latinščino. »Latinščina je bila obvezna pri študiju umetnostne zgodovine in to je poleg matematike najbolj koristna stvar v življenju, ki sem se je kdaj naučila. To dvoje namreč tako razgiba možgane, da se potem drugih predmetov veliko laže naučiš.« Učila bi se še ruščine, ker želi v izvirniku prebrati kakega klasika. Pa angleščino bi še rada izpilila. »Zato, ker si želim nekoč v prihodnosti oditi kam v oddaljene kraje in tam pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč.«
A to je le eden od njenih načrtov za prihodnost. Tudi pri študiju ima namreč še  velike ambicije. Najprej pa se bo lotila sestavljanja umetnostnozgodovinske topografije za območje Pivke z okolico. To so njeni domači kraji. »Se  pravi, da bom natančno popisala vse umetnostnozgodovinske spomenike in dogajanje, povezano z njimi od začetkov pa do današnjih dni in to po znanstvenih kriterijih. Dela je kar za nekaj let.« Takšne topografije ni mogoče pripraviti brez raziskovanja v arhivih. Ker pa je potrebno arhiv še urediti, bo pomagala tudi pri tem, vendar se mora najprej usposobiti za arhivsko delo in zdaj išče možnosti, kako bo to izpeljala.
Ko ostaneš sam, moraš najti moč v sebi, ki te žene naprej, pove Marija. Tudi njej se je namreč to zgodilo in svojo moč je našla v učenju. Njena povprečna ocena izpitov je bila 9,28. Znanci in prijatelji so jo spraševali, kako to, da se je pri svojih letih lotila študija. »Kaj imaš od tega, so mi govorili. Ne razumejo, da mi nenehno učenje pomeni tako rekoč vse.« Poleg tega pa si želi pomagati drugim ljudem. »Ne morem dati denarja, preveč je takih, ki živijo v revščini in vsem ni mogoče pomagati. Dajati sebe, svoje znanje, svojo energijo, to pa zmorem in želim.« Čas je zanjo postal zelo dragocen in Marija je svojega pripravljena razdajati tistim, ki bi to potrebovali.