»Bodi fit, da ne boš zvit!«

Zgodbe | nov. '11

Mitja Milovanović, rojen Ljubljančan, sicer arhitekt po poklicu, se bliža devetdesetemu letu, kaže pa jih vsaj petindvajset manj. Vsak dan gre na najmanj enourni sprehod, enkrat na teden hodi na telovadbo in vsaj štiridesetkrat na leto se povzpne na Šmarno goro, Blegoš, Ratitovec, Viševnik itd. Šel bi še više, tako kot včasih, saj je bil nekoč alpinist, a mu malo nagaja srce.
Vsak dan zjutraj najprej pol ure telovadi, potem se umije, obrije in gre v trgovino. Nato pripravi zajtrk zase in za ženo ter skuha kavo. Žena skuha kosilo. »Rad ji pri vsem pomagam, ker se vmes pogovarjava.« Zvečer pojesta, kar ostane od kosila, ali pa jogurt in jabolko. »Lahko rečem, da dolgo in kakovostno živim, ker sem že petinpetdeset let srečno poročen,« nadaljuje, ko pijeva čaj pred telovadbo, ki jo društvo revmatikov dvakrat na teden pripravlja za bolnike z ankilozantnim spondilitisom, ki ga ima tudi Mitja.
Leta 2007 sta z ženo praznovala zlato poroko. »Res sem imel srečo, da sem leta 1957 spoznal svojo deset let mlajšo ženo Božo, ki je bila in je še zmeraj, kot bi danes rekli mladi, moja sanjska ženska.« Že po dveh mesecih znanstva sta se poročila. Še zdaj se dobro razumeta, se veliko pogovarjata in nikoli jima ni dolgčas. »Ker imava vsak svojo kar dostojno pokojnino, greva jeseni in spomladi, ko ni prevroče, v Strunjan, v zdravilišče. Obema topla in slana voda koristi, pa tudi morski zrak nama prija.« Mitja meni, da je njuno življenje lepo tudi zato, ker nimata finančnih problemov. Sicer pa rada spremljata politične oddaje, poročila, glasbene oddaje, spremljata nogometne prenose in pogovore z znanstveniki in literati. V zakonu se jima je rodila hčerka Eva, ki ima dva otroka, 21-letnega Tima in 17-letno Tjašo. Radi se imajo in dobro se razumejo.

Z optimizmom naprej
Potem nam Mitja pove, da je bil v družini najstarejši od štirih otrok. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil v tretjem letniku gimnazije. »Mladi fantje pa so se zdeli Italijanom, ki so Ljubljano obdali z bodečo žico, nevarni, saj bi se lahko pridružili partizanom ali aktivistom na terenu, zato so nas množično pošiljali v taborišča.« Tako je bi Mitja najprej v Gonarsu v Italiji. Ko je Italija kapitulirala, so ga zajeli Nemci in ga poslali na prisilno delo. V domovino se je vrnil šele po osvoboditvi in najprej končal gimnazijo, potem pa se je vpisal na arhitekturo.
»Ljudje, ki pljuvajo po NOB, očitno ne poznajo zgodovine in ne vedo, da so se komunisti, ki so organizirali partizanstvo, uprli okupatorju. Brez NOB bi nas 'pospravili' Italijani, Nemci, Madžari in še kdo.«
Seveda ne misli, da je bilo v naši prejšnji socialistični državi vse lepo in prav. »Ni bilo, a tudi zdaj, ko imamo tako imenovano demokracijo, marsikaj šepa!« Navadne smrtnike najbolj moti pravni nered in to, da naša policija in sodstvo lovita in obsojata le kurje tatove. »Tajkuni in drugi veliki barabini, ki so pokradli nekdanje skupno premoženje in zaradi tega spravili ob kruh na tisoče ljudi, pa se nekaznovano smehljajo iz svojih luksuznih jaht in vil z bazeni,« nadaljuje.
Ko se je upokojil, je imel 68 let. »Mislim, da bi večina intelektualcev zlahka delala do 68. leta. Moški in ženske. Drugače pa je s tistimi, ki delajo fizično, čeprav jih je že resnično malo. Njim bi morali delovno dobo beneficirati.« Prepričan je, da je treba za dolgo in srečno življenje solidno živeti, jesti preprosto hrano, dovolj počivati, se veliko gibati in predvsem gledati na življenje skozi rožnata očala.