Kdo nam v resnici vlada?

Kdo nam v resnici vlada?

Zgodbe | nov. '11

26. decembra 1990 so v skupščini Republike Slovenije razglasili izide plebiscita, na katerem so državljani odločali o tem, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Plebiscita se je udeležilo 88,5 odstotka volilnih upravičencev in 95 odstotkov udeležencev plebiscita (93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev) je na referendumsko vprašanje odgovorilo pritrdilno. To je bila v vsej zgodovini največja stopnja enotnosti slovenskega naroda, zato je 26. december tudi državni praznik - dan samostojnosti in enotnosti. Pred letošnjim praznikom smo se pogovarjali z dr. Francetom Bučarjem. Je prijeten sogovornik, ki zelo zapletena družbena vprašanja razlaga z njemu lastno neposrednostjo. Pravi, da je trmast in vztrajen, če ve, da ima prav, vendar je tudi pozoren poslušalec, ki upošteva sogovornikove argumente. Tudi ko je bil predsednik parlamenta, je zasedanja vodil z veliko mero strpnosti, vendar ni okleval, če je kdo šel »čez rob« še sprejemljivega.

Z dr. Bučarjem smo se pogovarjali v pisarni Panevropskega gibanja, ki mu predseduje. To je nevladna organizacija, ki združuje evropskemu povezovanju privržene politike, ki pa dandanes v Sloveniji nima več tolikšnega pomena kot v času, ko si je naša država prizadevala za vključitev v Evropsko unijo.

Kako ocenjujete pobude, da bi spremenili našo ustavo?

Take težnje niso nič novega, poznam jih še iz časov nekdanje skupne države. Po mojem je prizadevanje po nenehnem spreminjanju pravnega in ustavnega reda izraz avtoritarne težnje po ohranjanju oblasti. Avtoritarna oblast si namreč želi vladati zunaj veljavnega pravnega in ustavnega reda, saj ga ta vsaj v formalnem smislu omejuje.

Kljub temu so bile ustavne spremembe leta 1974 vsaj s slovenskega stališča pozitivne, poudarile so suverenost republik.

To drži, te ustavne spremembe so bile v bistvu pomemben korak v razkroju nekdanje SFRJ. Takrat sta se Slovenija in 'federacija' v bistvu strinjali, da je treba temeljito spremeniti tedaj veljavni pravni in ustavni red, vendar je bilo izhodišče v temeljih nasprotno. Medtem ko so v Beogradu hoteli za vsako ceno doseči večjo centralizacijo države, je v Sloveniji prevladovalo prepričanje, da se je takim težnjam treba odločno upreti. To prepričanje je bilo tako močno, da ga je morala upoštevati tudi takratna slovenska partijska oblast. Skratka, v Sloveniji je prevladala zahteva po večji decentralizaciji.

Ta se je pokazala tudi v prizadevanjih za samostojnost Slovenije v osemdesetih letih.

Da, vendar želim poudariti, da je bila najprej v ospredju zahteva po demokratizaciji družbe, zahteva po samostojni državi pa se je izoblikovala kasneje. Pravzaprav zahteva po samostojni slovenski državi tudi v zgodovini ni bila nikoli jasno postavljena. Tudi ob razpadu Avstro-Ogrske in ob ideji Zedinjene Slovenije tega ni bilo. Vselej so naši voditelji videli prihodnost slovenskega naroda v državni skupnosti z drugimi narodi. Še več, tudi v znameniti 57. številki Nove revije ni zahteve po samostojni slovenski državi. Zamisel o samostojni slovenski državi je pravzaprav dobila jasno podlago s plebiscitom konec leta 1990, čeprav kar nekaj politikov - tako 'desnih', kot tudi 'levih' - ni bilo prepričanih, da bodo državljani to zamisel podprli tako prepričljivo, kot so jo.
V tej zvezi pa je vendarle treba povedati, da je bilo ob težnji po osamosvojitvi Slovenije slišati tudi resna, strokovno utemeljena opozorila, da bi enostranska dejanja lahko imela zelo usodne posledice. Tako je bila na primer SFRJ podpisnica Osimskih sporazumov in prekinitev pravnega nasledstva z nekdanjo skupno državo bi lahko v pravnem smislu med drugim ogrozila veljavnost naše zahodne meje.

»Federacija« je zahteve po demokratizaciji in samostojnosti republik skušala onemogočiti. Kaj je bilo treba storiti, da bi dosegli zastavljene cilje?
Torej, najprej je šlo za zahtevo po uveljavitvi demokratične družbene ureditve, zahteva po samostojni slovenski državi pa se je izoblikovala šele kasneje. V ustavno-pravnem smislu je šlo za dve, nasprotujoči si izhodišči – mi smo vztrajali v prepričanju, da so republike izvirne nosilke suverenosti in da ima zvezna oblast le toliko pristojnosti, kolikor ji jih 'odstopijo' republike, medtem ko so v Beogradu vztrajali pri zahtevi, da je zvezna oblast nosilka suverenosti in da so ji republike podrejene. Prav v tem nasprotju smo videli spodbudo, da oblikujemo lastno ustavo. In s temeljno idejo o primarni suverenosti republike sem šel k takratnemu predsedniku predsedstva Milanu Kučanu. Priznam, na pogovor sem šel z določenim nelagodjem, vendar je formalni postopek zahteval, da pobudo za sprejem ustave začne predsednik republike. Na moje veliko zadovoljstvo pa me je predsednik Kučan sprejel z odprtimi rokami in se v celoti strinjal s predlogom.
Na drugi strani pa so me razočarali poslanci iz vrst Demosa. V parlamentu so namreč s svojimi dopolnili predlog za novo ustavo Republike Slovenije tako oklestili, da tako rekoč ni    ostalo nič od predlaganega ustavnega predloga. No, nazadnje se nam je vendarle uspelo dogovoriti. V tem kontekstu moram reči, da sem imel kot predsednik parlamenta pogosto več težav z Demosovimi poslanci kot pa s - pogojno rečeno – z 'rdečimi'.

Tem prizadevanjem pa v mednarodni skupnosti in zlasti v ZDA niso bili naklonjeni.

Brez zadržkov lahko povem, da je bila Amerika odločno za ohranitev Jugoslavije. Tako je, denimo, maja 1991 ameriški državni sekretar Baker prišel v Beograd in jasno povedal, da Združene države Amerike ne bodo podprle osamosvojitve Slovenije. Odločno je nasprotoval možnosti, da bi zaradi enostranskih protipravnih odločitev zavladal kaos. To opozorilo smo jemali z vso resnostjo in zato nismo želeli storiti ničesar, kar bi utemeljevalo legalnost intervencije zveznih oblasti. Teh dejstev se mnogi poslanci iz Demosovih vrst niso zavedali, ker bodisi niso imeli dovolj izkušenj bodisi niso imeli dovolj znanja, ki je potrebno pri tako usodnih odločitvah.
Naj sklenem: mednarodna skupnost je vsekakor skušala ohraniti Jugoslavijo kot državno skupnost. Dobro se spomnim, kako je na konferenco na Brionih prišel pooblaščenec Evropske unije Van den Brook. Njegov mandat je bil, da se za vsako ceno ohrani Jugoslavija. Nam je 'šla na roko' nestrpnost zveznih oblasti, še posebej tedanjega vojaškega vrha.

O tem času prebiramo zelo nasprotujoče si ocene. Še najbolj moti pojav »zaslugarstva«, torej prizadevanje posameznikov, ki se skušajo predstaviti kot domnevni rešitelji slovenskega naroda in ustanovitelji naše samostojne države.
Dajte no, to ni resno. Po prsih se trkajo povzpetniki, v ozadju pa je praviloma težnja po zaslužkarstvu, prizadevanje, da bi pridobili gmotne koristi za svoje domnevne zasluge.

Zdaj imamo svojo državo, vendar se zdi, da državljani z njo nismo najbolj zadovoljni. Prevladuje prepričanje, da je veliko nasprotje med tistim, kar je zapisano v ustavi, in tem, kar dejansko doživljamo. Ali tudi vi ugotavljate, da je velika razlika med zapisanimi normami in resničnimi razmerami?

Z ustavo smo postavili pravni okvir delovanja države. V ustavno-pravnem smislu smo sicer prekinili s prejšnjim avtoritarnim režimom ter postavili temelje parlamentarne demokracije, vendar je to premalo, saj se v bistvu ni spremenila družbena struktura, ostala je v bistvu enaka kot v prejšnjem sistemu. Z drugimi besedami povedano, to pomeni, da ima vodstvena elita še vedno v svojih rokah vse vzvode moči, kar pa je v temeljnem nasprotju z bistvom demokracije. Odločanje o vseh pomembnih vprašanjih je še vedno v bistvu avtoritarno. Drži, da imamo zdaj več političnih strank, vendar tiste, ki so na oblasti, v bistvu ravnajo enako, kot je včasih ravnala partija. Oblastna elita želi v celoti obvladovati družbo, zato je tako zelo pomembno, ali je posamezni vodja določenega družbenega podsistema 'naš', ne pa to, ali je strokovno kvalificiran. V takih razmerah je seveda mogoče sprejemati odločitve, ki so legalno 'pokrite', vendar so za družbo škodljive. Gre za vprašanje dejanske moči, obvladovanja družbe kot celote. V razmerah, ko so državljani dejansko brez moči, je mogoče sprejemati odločitve, ki pravno 'pokrijejo' vse grdobije. Naj spomnim, da je tako imenovana Stalinova ustava iz leta 1936 v formalnem smislu vzorčni primer demokratičnih načel, vendar vsi dobro vemo, kaj se je v resnici dogajalo. Torej ustava sama po sebi še ne zagotavlja demokracije v družbi, še posebej ne, kadar to onemogoča politična elita. Teh sprememb ne želi tudi naša politična elita, saj bi s tem omejila svojo oblast.

Kdo nam potemtakem v resnici vlada?
Zdaj veliko govorimo o tajkunizaciji in kraji družbenega premoženja. Kdo je to izpeljal? Gre za navezo med menedžerji, finančnimi strukturami in politiko. Brez neposrednega sodelovanja politike to preprosto ne bi bilo mogoče. Gre torej za povezanost gospodarsko-finančne in politične elite. Ta je trdna in politika se v predvolilnem času zgolj na videz odziva na vprašanja, ki 'žulijo' državljane. Ko bodo volitve mimo, bo spet vse po starem in volivci bodo odvisni od tistih, ki v resnici odločajo. Odvisni bodo od kaste, ki si je prigrabila moč in oblast. A pripadniki te kaste niso ne 'levi' ne 'desni'.

Zakone pa vendarle sprejema parlament. Kje je potem odgovornost poslancev, ki legalizirajo odločitve dejanskih nosilcev družbene moči?

Drži, da si nova kasta prizadeva pravno pokriti svoje ravnanje, storili bodo vse, da ohranijo svojo moč. Interes države in državljanov jim je zadnja skrb, za vsako ceno želijo ohraniti svojo moč in oblast.

Čeprav se zdi, da niste preveč naklonjeni spremembam ustave, je vendarle nekaj pobud takih, ki bi jih kazalo upoštevati - tako na primer omejiti »referendumanijo« in opredeliti vlogo državnega sveta.
Bom povedal zelo naravnost. Po mojem je treba zelo jasno določiti, o čem je sploh mogoče odločati na referendumu. To, kar se dogaja zdaj, je po mojem mnenju zloraba. Če bi na primer želeli na referendumu zavrniti določen zakon, bi morala veljati enaka pravila kot pri njegovem sprejemanju. Zagotovljena bi morala biti ustrezna udeležba in šele to bi bil pogoj, da bi bila referendumska odločitev verodostojna.
Kar zadeva državni svet, pa je moje stališče jasno. Po mojem je v sedanji obliki nepotreben. Odločili smo se za predstavniško demokracijo in potrudimo se, da bo delovala. Tisto, kar pogrešam, je odgovornost poslancev za odločitve, ki jih sprejemajo …


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media