Iskanje rešitev
Tako politiki kot gospodarstveniki napovedujejo, da je pred nami leto velikih preizkušenj in da bodo za ureditev svetovnih finančnih razmer potrebni odločni ukrepi. Napovedujejo, da bo treba temeljito oklestiti javno porabo in varčevati na vseh področjih. In ni potrebna posebna jasnovidnost, da iz teh napovedi razberemo, kako bomo živeli slabše ter da bodo posledice krize najbolj občutili tisti sloji prebivalstva, ki so že doslej stežka sestavljali »konec s koncem«.
Poslabševanje gospodarskih razmer ima svoje korenine v napačni finančni politiki bank in držav, ki so se zadolževale mimo svojih možnosti; ko pa je »finančni balon« počil, so se ne le banke, temveč tudi nekatere države znašle na robu bankrota. Začelo se je v ZDA, vendar so Američani, zahvaljujoč povezanosti svetovnega finančništva hitro globalizirali svoje težave. Zanimivo je, da nas zdaj veliko bolj skrbi kriza skupne evropske valute kot pa trdnost dolarja, čeprav je zadolženost v ZDA neprimerno večja kot v državah evrskega območja. Korenine takega poglabljanja finančne krize tičijo v dejstvu, da je ameriški dolar temeljna valuta svetovnih financ. Ustanovitev evra je sicer obetala večjo finančno samostojnost držav Evropske denarne zveze, vendar se je izkazalo, da je navezanost na dolar še vedno tako velika, da zdajšnjega finančnega krča Evropejci preprosto ne moremo rešiti sami.
Posledice finančne krize boleče občutimo tudi v Sloveniji in tako kot v drugih državah bomo morali tudi pri nas temeljito oklestiti tako državni proračun, kot tudi proračune lokalnih skupnosti. Ob vseh krčenjih pa je vendarle treba opozoriti na nekatere okoliščine, ki so predvsem naše in ki se jim bo treba v prihodnje izogniti, če nočemo ponoviti starih napak. Najprej pri poslovanju bank. Te so v letih »tranzicije in privatizacije« širokosrčno kreditirale privatizacijo nekdanjega skupnega premoženja. Vendar ti krediti niso bili ustrezno zavarovani in novi lastniki so svoje obveznosti poravnavali z izčrpavanjem podjetij. To je najbolj prizadelo delavce, saj so novi gospodarji ves čas dokazovali, da so v naši državi previsoki predvsem »stroški dela«. Z utemeljevanjem, da je treba ohraniti delovna mesta, si je država zatiskala oči pred dejstvom, da so se delodajalci izogibali plačevanju prispevkov v pokojninsko in zdravstveno blagajno. In »nenadoma« je v obeh blagajnah zazijala velika luknja, ki jo je zdaj treba zapolniti iz državnega proračuna ter z dvigom prispevnih stopenj. Nihče se seveda ne čuti odgovornega za nastale razmere in tako bomo grehe napačnih odločitev bankirjev in politikov plačali navadni državljani.
Drži, socialne razmere v Sloveniji še niso tako dramatične kot v nekaterih drugih »tranzicijskih državah« (na primer na Slovaškem ali v Albaniji), vendar se nam ne piše dobro, če bomo nadaljevali z dosedanjo politiko, ki je skrbela predvsem za dobrobit premožnih. Predvsem se morajo tega zavedati tisti, ki smo jim zaupali vodenje države. Te odgovornosti je bilo doslej odločno premalo ne le na državni, temveč tudi na lokalni ravni. Zgovoren je podatek, da so poleg države prezadolžene tudi občinske blagajne. Razlika je le v tem, da na državni ravni govorimo o milijardah, na občinskih pa o milijonih evrov.
