Orhideje za vrt in stanovanje

Prosti čas | jan. '12

Ali že veste, da na slovenskih tleh, na obrobju presušenega panonskega morja vsako leto zacveti kar nekaj več kot milijon lončkov plemenitih orhidej? Mladi in pogumni vrtnarji so se zadeve lotili z dušo in znanjem in ob podpori termalne energije tam uspeva pravcati mali čudež. Vsak, kdor vloži košček svojega srca v nego rastlin, lahko katero od orhidej občuduje od blizu, in to bodisi v stanovanju ali na vrtu. Za popraznične dni, za začetno zimsko razgledovanje so torej na vrsti orhideje.

Za orhideje bi lahko rekli, da so dostopno razkošje za vsak dan, saj po navadi za spretnega gojitelja ne predstavljajo več tolikšnih težav kot nekoč in tudi cene so za večino žepov znatno prijaznejše, odkar je napredovala tehnologija njihovega razmnoževanja in pridelave. Na hitro si oglejmo nekatere značilnosti izredno številčne družine kukavičevk (Orchidaceae), ki naj bi v okrilju 750 rodov združevala kar blizu 25.000 vrst. Vsaj v našem okolju rastline skoraj brez izjeme rastejo iz prsti, mnoge orhideje pa so priraslike. Ker se ob tem pogosto pojavlja napačno pojmovanje te lastnosti, je treba poudariti, da prirasliško ali epifitno življenje na drugi rastlini tokrat ne pomeni zajedalstva. Orhideje se pač enostavno »oprimejo« olesenelega partnerja in dobiček imajo kvečjemu v tem, da imajo višje v krošnji boljšo osvetljenost kot pri tleh. Po vraščenosti v okolje torej v grobem delimo orhideje na epifitne in terestične ali zemeljske. V Sloveniji v naravi ni prirasliških orhidej. Posebnost mnogih tujih orhidej so pseudobulbusi. To so odebeljeni deli stebel, pa naj bodo kratka in skromno olistana kot pri katlejah (Cattleya) s sorodstvom ali veččlenkasta in daljša, kakršna imajo dendrobiji (znani sta vrsti Dendrobium nobile in D. phalenopsis). Razraščanje rastlin je lahko monopodialno, ko poganjek z eno samo rastno osjo raste, ne da bi se razcepil. Spodnji del rastline, vključno s steblom in koreninami, postopoma odmira in nad tem rastlina raste dalje. Takšno rast imajo med drugim falenopsisi, vande in vrste rodu Vanilla. Nasprotje je simpodialna ali večstebelna rast, ko iz osnove vsako leto požene po en ali več poganjkov, kar srečujemo pri čeveljcih in cimbidijih..

Več o epifitih
Zelo številne orhideje so v toplejših podnebjih priraslike ali epifiti in se v krošnjah dreves najpogosteje družijo z bromelijevkami in še nekaterimi drugimi rastlinami s podobnimi zahtevami. Za vse je značilno, da ne rastejo v prsti, temveč z zračnimi koreninami in listi lovijo vse, kar potrebujejo za življenje. Z orhidejami iz te skupine je več skrbi in dela kot zemeljskimi, a se gojenja kljub temu ni treba ustrašiti. Med temi orhidejami je izredno priljubljena skupina falenopsisov (Phalenopsis) v številnih lepih sortah. Nekatere so miniaturne po postavi in cvetju, druga skrajnost pa so zares veliki cvetovi na dolgem steblu, katerega pogosto kaskadno usmerijo v upognjen lok. Kar zadeva pestrost barv in kombinacij pa zlepa ne bi mogli končati z naštevanjem. Značilnost falenopsisov je monopodialna rast, saj ima rastlina en sam poganjek. Ponavadi kupimo sadiko v cvetu ter v prozornem, plastičnem lončku. Paziti moramo na to, da so opazne svetlo zelene zračne korenine, ki pomagajo listom pri asimilaciji. Rastni substrat je mešanica grobih organskih ostankov, najpomembnejša pa je skorja iglavcev.

Zahtevnejše priraslike
Posebno izrazite priraslike so vrste in sorte iz rodu vand (Vanda), ki jih za kar precejšnje denarce pogosto ponujajo v polnem cvetu z zračnimi koreninami, stlačenimi v steklen valj. Za mnoge so to najlepše orhideje, ki z velikimi cvetovi privlačnih barv vnašajo v prostor eksotiko in eleganco. Ponoči bi jih morali ohranjati pri temperaturi okoli 18 stopinj C, podnevi pa so rade še bolj na toplem. Med novembrom in aprilom je njihov naravni način cvetenja, vegetativna rast pa je pomladno poletni čas. Prirasliške orhideje vse, kar potrebujejo za življenje in rast, poberejo predvsem iz okoliške atmosfere, doma pa jih vsake toliko časa potopimo v vedro z mehko vodo. Podobno tudi vse katleje in lelije (Cattleya, Laelia) ne sodijo med manj zahtevne orhideje.

Sobni čeveljci
Skoraj bi se mi zapisalo sobni copatki, kar je včasih in v nekaterih jezikih tudi splošni opisni pojem za predstavnike rodu Paphiopedilum, ki jih kot lončnice gojimo v mešanici rahlega humusnega substrata, vedno primerno vlažnega, vendar brez zastajanja vode. Z njimi skoraj ni posebnih težav, saj lahko cvetijo v vsakem letnem času, če so poganjki odrasli. To pomeni da imajo po dva do tri pare listov in iz sredine ponavadi pokuka cvetni popek. Le na to, da so temperaturno občutljive, ne smemo pozabiti. Okvirno bi se morali držati navodila, da so ob gibanju dnevnih temperatur med 19 in 30 stopinjami C primerna nočna znižanja na 15 do 25 stopinj C - s tem pa so že izpolnjeni vsi pogoji za rast. V hladnejšem in temnejšem času jih ne gnojimo, neposredna osončenost ob južnih oknih pa je zanje preveč. Vedno moramo paziti na to, da ne zalivamo v vršiček med liste, saj bi to lahko povzročilo gnilobo.

Za vrtno prst
Naša verjetno najlepša samonikla orhideja je lepi čeveljc, ki ima po svetu še nekaj podobnih sorodnikov. Čeveljci (Cypripedium) so rod zemeljskih ali terestičnih orhidej, pri katerih močno izstopa mehurjasto napihnjena medena ustna in prav zaradi tega je cvet zelo opazen. Te orhideje največkrat ne pretiravajo z višino in le redko so cvetna stebla in listi višji kot 30 centimetrov. Najpogosteje vsako steblo krasi en sam cvet, toda tako na vrtu kot v vazi zdrži prav dolgo. Celorobi in vzporedno žilnati listi nekoliko spominjajo na liste šmarnic ali pomanjšane čmerike. Eden lepih križancev iz tega rodu ima sortno ime 'Giselle' in z njim imam že večletne izkušnje. Rastline prepustim naravnemu ritmu v polsenci, jeseni jim po površini dodam plast komposta in tanjšo listno zastirko in prezimnost je dodatno zagotovljena. Vsakdanjo merico kalcija v prsti čeveljci kar dobro prenašajo, zato se talni reakciji pri njih ne posvečam preveč. Med drugimi pri nas divje rastočimi kukavičnicami je pogostejša pegasta prstasta kukavica (Dactylorhiza maculata) z nekaj podvrstami, ki so vse lepe s svojimi bogatimi socvetji. Na potepanjih v naravi prav radi občudujemo tudi murko (Nigritella lithoponica je edina endemična izmed treh slovenskih vrst in vse so zavarovane!), ki lepo diši. V celoti je iz družine kukavičnic v slovenski flori (vredno ogleda: www.orhideje.si) 27 rodov  s kar 83 vrstami. Mnoge rastejo tudi drugod po Evropi in nekatere je mogoče kupiti, saj so bile vzgojene v laboratorijih, zato tudi ne ogrožamo naravne populacije.
Iz tujih logov so v naše vrtove priromale še nekatere bolj ali manj prezimno trdne zemeljske (terestične) orhideje. Prava vrtna trajnica je bletila, ki je najpogostejša kot vijoličnocvetna vrsta (Bletilla striata), ki ima tudi belocvetno obliko. Za pravo redkost velja sorodna rumenocvetna B. ochracea. Obe sta doma na Kitajskem in v Tibetu in v mirnem vrtnem kotičku v rahli vlagi in obilici humusa z leti naredita kar obsežne skupinice. Izredno pritlikavo lepoto ponujajo pleonije (Pleione), ki v svojem naravnem okolju pogosto naseljujejo vlažne in omahovljene skale in jih zato imenujemo litofiti.