Areh na Pohorju

Areh na Pohorju

Prosti čas | jan. '12

Tisti, ki radi hodijo v hribe, vedo, da je treba zimske dni izkoristiti za vzpone na višje vrhove, ki se dvigajo nad oblake. Pohodnika popeljejo v lep, sončen dan, izboljšajo mu razpoloženje, hkrati pa mu ponudijo obilo lepih razgledov na okoliške vrhove.

Pohorje leži v severovzhodni Sloveniji in se razteza med Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu; na zahodu sega vse do Dravograda, na vzhodu pa do Maribora in na jugu do Slovenskih Konjic. Osrčje Pohorja je planotast svet s številnimi barji, pretežno poraščen z iglastim gozdom. Lovrenška jezera z okolico so največje visoko ležeče barje v Sloveniji in eno najpomembnejših v južni Evropi.
Ljudski pevec in igralec Jurij Vodovnik iz Skomarja na Pohorju, sodobnik Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška ter dober poznavalec navad in šeg Štajerske, je raje, kot da bi opravljal poklic tkalca platna, za katerega se je bil izučil, tkal (pisal) pesmi. Pesem Pohorska nam lepo predstavi Pohorje in njegov slog pisanja.
Iz Pohorja lajpiga mi smo doma,
tu saunce nas graije, tu den se igra …
… Tak se na Pohorju tu nam gudij,
vsok pač pu svoje tu dajla, trpij …

Na Areh mimo naftnega stolpa
S ceste med Mariborom in Slivnico se zapeljemo v Hoče - odcep je označen tudi s tablo za Areh in Bolfenk. Peljemo se skozi Spodnje in Zgornje Hoče ter Slivniško Pohorje. Precej visoko na razcepu cest zavijemo desno (levo smer za Areh) proti Bolfenku ali zgornji postaji pohorske vzpenjače, kjer parkiramo na klančku tik pred njo. V bližini opazimo oznake za sprehajalno pot proti Mariborski koči in razglednemu stolpu ter Ruški koči (ponekod so oznake za Areh, ponekod pa Ruška koča; obe sta pravi za našo smer). Po široki gozdni poti, ki se zlagoma vzpenja, se napotimo proti mariborskemu razgledniku (»naftni« stolp).

Razgledni stolp nad Bolfenkom
Nafte na Pohorju sicer ni, je pa bila z naftnih polj panonske ravnice prenesena in tu kot 24 m visok stolp postavljena kovinska konstrukcija, ki so jo leta 1909 postavili nemški planinci kot odgovor slovenskim, ki so leta 1903 na Žigartovem vrhu nad Arehom postavili lesen razglednik. V lepem vremenu je s stolpa (na Cigelnici, 1147 m) mogoče videti Maribor, velik del Kozjaka, Boč, Donačko goro, Dravsko in Ptujsko polje ter Slovenske gorice.

Ko se naužijemo razgledov, se od stolpa spustimo rahlo navzdol in proti zahodu na dobro vidno široko pot, ki zavije v gozd. Po pol ure hoda dosežemo makadamsko cesto (Mariborska koča – Glažuta – Ruše), jo prečimo in nadaljujemo naravnost skozi gozd. Tu in tam se pot rahlo dvigne in spusti, vodi pa nas do poseke, na kateri stoji transformator. Levo se priključi pot s Frama, desno pa kolovoz, ki je namenjen jezdecem. Nadaljujemo naravnost, rahlo navzgor in vse do križišča cest. Ob poti nas informativne table in za njimi ograjeni prostori spomnijo na žrtve povojnih morij. Tu so pokopani predvsem zaporniki iz mariborskih zaporov in jetniki iz taborišč z območja zdajšnjega Kidričevega in Tezna. Oznake nas usmerijo levo, na cesto, ki vodi iz Hoč. Po nekaj metrih hoje po cesti zavijemo levo na gozdno stezo, ki nas pripelje na planote, na kateri stoji stisnjena ob gozd cerkev sv. Areha, po kateri je tudi območje dobilo svoje ime. Stoji na nadmorski višini 1249 metrov.
F: Cerkev sv. Areha na Pohorju

Srčna kri za hudobnega Henrika (Areh)
Areh se postavlja s številnimi in prostranimi smučišči. Dostop do smučišč je mogoč po cesti iz Hoč in Ruš. Pripeljemo se lahko tudi z Rogle, mimo koče na Pesku in Osankarice, pa tudi iz Slovenske Bistrice prek Šmartnega. V mesecih brez snega je Areh izjemno privlačna izletniška točka za številne pohodnike in ljubitelje neokrnjene narave.
Zgodovina omenja, da je prva cerkev na Arehu stala že v 15. stoletju. Kasneje so cerkev povečali in povezali s samostojno stoječim zvonikom, tako da je dobila zdajšnjo podobo. Največja znamenitost cerkve je kamniti grob svetega Henrika, reliefna marmorna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi ter z mečem v roki. Zanimiva sta še glavni oltar, delo Jožeta Strauba (ok. 1750), pa stranski oltar sv. Ane, ki je nastal leta 1695 v delavnici rezbarja Reissa.
Legenda pripoveduje o hudobnem graščaku Henriku, ki je nenehno posegal v življenje šentlovrenških puščavnikov. Posredovala je celo njegova sestra Zofija, ki jo je zavoljo tega nagnal z doma, tako da je postala je redovnica in ustanovila samostan v Studenicah. Henrika je doletela kazen, postal je gobav. Vrač mu povedal, da ga lahko ozdravi le dekle, ki bo zanj darovala srčno kri. Po pomoč se Henrik obrne k sestri in sredi hude zime poromata k šentlovrenški kapelici. Med potjo ju napadejo volkovi, ki smrtno ranijo Zofijo. Henrik mrtvo prinese do šentlovrenške kapelice, kjer jo pokoplje. Tam spozna, da je ozdravel, zato v zahvalo na  istem kraju zgradi mogočno svetišče. Ko ga po treh letih dokončajo, se Henrik mrtev zgrudi na sestrin grob. Ljudska govorica je Henrikovo ime na Pohorju poenostavila v Areh.
Na planoti v bližini cerkve so Ruška koča, obnovljena Čandrova koča in dotrajani hotel, ki služi pretežno smučarjem (zunaj sezone je zaprt). Ruško kočo je postavilo nemško-avstrijsko planinsko društvo in jo je imelo v lasti vse do leta 1921, ko je prešla v roke slovenskega planinskega društva. Od izhodišča do sem smo potrebovali dve uri in pol ter prehodili 206 metrov višinske razlike.

Sestopimo po poti pristopa do ceste, ki smo jo prečili ob vzponu, po kateri nadaljujemo hojo do Mariborske koče in naprej po dobro označeni poti do izhodišča ali do Bolfenka. Kompleks s cerkvijo stoji na levi strani pod cesto, le nekaj metrov pred zgornjo postajo Pohorske vzpenjače. Zavetnik sv. Bolfenk je dal ime tudi kraju.

Cerkev sv. Bolfenka je bila zgrajena leta 1501 v poznogotskem slogu. Sezidana je iz neobdelanih pragorskih kamnov (granodiorita, serpentina in kremenjaka) na mestu, kjer je pred tem že stala še starejša kapela (viri jo omenjajo že leta 1291).
Skoraj propadlo nekdanje župnišče med cerkvijo in zvonikom je leta 1856 kupil takratni mariborski župan in notar dr. Otmar Reier. Njegov sin ga je prenovil in v njem uredil stanovanje za logarja in sobe za planince. Na severno steno zvonika je dal namestiti razgledni balkon, ki je viden še danes. Zato velja Bolfenk za najstarejšo planinsko postojanko na Pohorju. Leta 1950 je zgradbo uničil požar; začeli pa so jo obnavljati in jo leta 2000 slovesno odprli.
V bližini cerkve, proti zahodu, raste večdebelna bukev, ki v višino meri 30 metrov, njeno deblo pa obsega kar 375 centimetrov in je zaradi svoje izredne podobe zavarovana kot naravni spomenik.

Vredno ogleda:
V Zgornjih Hočah, v zaselku Pivola je Botanični vrt Pivola, ki je del fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede mariborske univerze. Botanični vrt prikazuje tujo in domačo floro, zlasti pa posebnosti in značilnosti Pohorja ter severovzhodne Slovenije. Za obiskovalce je odprt med aprilom in novembrom.
Framski slap ali z drugim imenom Skalca je blizu izvira Framskega potoka.
Avto pustimo na parkirišču v neposredni bližini razcepa cest Hoče – Areh –Bellevue (Bolfenk). Na označeni poti do slapa prečimo leseno brv in se napotimo na lepo urejeno pot, ki nam omogoči lep in varen ogled kakih 14 metrov visokega slapa.


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media