Tri generacije – trije tenorji

Zgodbe | jan. '12

Ko zapoje Čadežev trio - dedek Danilo, sin Vladimir in vnuk David - se od ganjenosti marsikomu orosi oko, saj se le redko združijo tri generacije tako izvrstnih glasov! Oče Danilo je več kot 30 let pel v Slovenskem oktetu; zdaj je član Slovenskega okteta njegov sin Vladimir in tudi Vladimirjev najstarejši sin David je izvrsten tenorist.

Kot pa kaže, rastejo v družini Čadež še novi glasbeniki; med šestimi vnuki – tri otroke ima Vladimir in tri njegova sestra Mateja - pogosto odmeva pesem. Celo najmlajši Ivan lepo poje in s pomočjo očka Vladimirja pri komaj dveh letih in pol zaigra na klavir znane pesmice. Pa tudi Danilova žena Franka, stomatologinja po poklicu, se je učila petja in bila članica Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, sicer pa sta skupaj s hčerko peli v pevskem zboru Trnovo pri Gorici, ki ga je 30 let vodila Frankina sestra.

Oče Danilo
Kot izjemen pevec se je potrdil že njegov ded, oče Danilove mame, pa tudi mama je lepo pela. Danilo je že kot šolar »motil« pouk s prepevanjem in zato je bilo jasno, da bo to njegova pot. Kljub temu pa je mladeniča mikal tudi poklic pilota - toda to je bilo aktualno le kratek čas. V tistem obdobju je igral tudi hokej na kotalkah in še marsičesa so se šli fantje v Solkanu. Že kot otrok je imel mandolino in sosed Italijan, ki je bil učitelj violine, ga je navdušil za ta instrument. Nakup je bil velik strošek, zato je Danilo med vojno violino skril, da bi jo ohranil; toda v bližini skrivališča so bili pujski, ki so mu jo obgrizli …
V Ljubljani je Danilo Čadež končal zborovodsko šolo, ki je bila predhodnica pedagoške fakultete. Vedno pa ga je spremljalo zborovsko petje – tudi kot vojak v Bileći je ustanovil zbor. Pel je še v študentskem oktetu, ki ga je vodil Anton Nanut (z Danilom Čadežem sta oba Primorca in rojena istega leta). Danilova prva služba je bila v šoli na zdajšnji Vodnikovi domačiji, kjer je učil glasbo, nato pa je bil premeščen na glasbeno šolo v Novo Gorico; tam je bil tudi ravnatelj. V tistem obdobju je prišel v Slovenski oktet, ki je imel vaje vsak dan. In tako se je spet zaposlil v Ljubljani, na radiu, kjer si je pisarno delil z Marjanom Kraljem. Ta selitev pa je bila težka za družino in še zlasti za ženo Franko; vsak konec tedna je z otrokoma in vsemi šolskimi potrebščinami potovala k možu v Ljubljano.
Danilo ima kljub mamini strogi vzgoji lepe spomine na otroštvo. Starša sta imela velik posluh za kulturo; ob gostilni, ki sta jo imela v najemu, je bilo tudi gledališče in tako je bil pri njih center kulturnega in družabnega življenja. Kasneje sta Danilova starša hišo odkupila; z velikim garanjem jima je obročno to uspevalo, toda žal je bila njihova stavba sredi Solkana ob plačilu zadnjega obroka že nacionalizirana. Danilo se tudi spominja, kako sta bila starša zaprta, sam pa je skrbel za pet let mlajšega brata, čeprav sta bila še oba otroka. Tragična je tudi zgodba Frankine družine, ki je veliko pretrpela; njena sestra (mama Giannija Rijavca) zdaj piše knjigo o tej učiteljsko - kmečki družini, saj ta zgodba ne sme v pozabo.
Danilo in Franka sta hodila v isto gimnazijo, spoznala pa sta se na odrskih deskah. Marsikaj zanimivega povesta iz njunega življenja; tudi to, da je marsikdaj pesem »poravnala« nesoglasja.
Da bo očka, je Danilo izvedel na letalu, s katerim se je Slovenski oktet peljal na gostovanje v ZDA; pri porodu na božični večer, pa je bil »skoraj« poleg. Tako je leto 1966 za Čadeževe zelo pomembno - je leto vstopa v Slovenski oktet in rojstvo sina, ki je čez tri leta dobil še sestro Matejo.

Sin Vladimir in vnuk David
»Nocoj pa oh nocoj je pesem, ki je tako rekoč zaščitni znak Slovenskega okteta; nekoč je - kot prvi tenor - solo pel moj oče, zdaj jo pojem jaz. Ob tem se vedno spomnim očeta – to je posebna vez, posebno čustvovanje in posebna odgovornost,« pravi Vladimir Čadež. Glasbeno pot je začel s klavirjem, nadaljeval s fagotom in nato s solo petjem. Študiral je Operni šoli Teatro Verdi v Trstu in v Torinu, kjer je dobil prvo nagrado med obetavnimi tenorji in s tem možnost izobraževanja pri najboljših učiteljih. Šolal pa se je tudi v Ljubljani. Petje tudi učil in sodeloval v več skupinah, med drugim v Komornem zboru RTV. Lepe spomine ima tudi na kvartet Big Ben, ki ga je vodil njegov oče. Član Slovenskega okteta pa je od leta 1996. Tudi njegova soproga je glasbenica - pianistka Barbara Mačkić. »Sin David je prejel trikrat zlato plaketo na državni ravni in enkrat prvo mednarodno nagrado,« očka pohvali študenta muzikologije. ki se hkrati izobražuje v solo petju. Nona in nono sta vnuka zelo vesela, saj resen odnos do glasbe, kakršnega ima David, pomeni tudi varno pot v življenje »Glasba zahteva disciplino, vajo in odgovornost,« še dodata stara starša.
In kako se vnuk David spomni dedka, ko je bil še aktiven pevec? »Spomnim se lepih igrač, še zlasti plišastega kenguruja iz Avstralije in še marsičesa drugega.«

Slovenski oktet
S Slovenskim oktetom je Danilo kar nekajkrat obšel svet. Peli so mnogim državnikom, Slovencem po svetu, zvezdam take in drugačne vrste … Nastopali so v najimenitnejših dvoranah sveta in povsod navduševali. Danilo je doma uredil zanimiv in pregleden muzej o šestdesetletnem delovanju Slovenskega okteta, ki je hkrati muzej našega zborovskega petja. Med razstavljenim gradivom je tudi fotografija prve zasedbe okteta s spominskega koncerta Kennedyju – zapeli so mu na ladji, ko so se vračali iz ZDA in so na poti domov izvedeli za atentat nanj. Fotografirali se se tudi s svetovno znanim tenorjem Nikolajem Geddo. Na eni od fotografij je tudi srčni kirurg De Becky: »Vi zdravite s pesmijo, jaz pa moram žal zdraviti z nožem,« jim je dejal. Peli so tudi astronavtom, ki so bili na Luni. Ganljiva so bila srečanja s Slovenci po svetu, zanimiv je bil odziv Afričanov, ki so poplesavali ob njihovem petju. So pa tudi drugačne zgodbe: »V Vatikanu smo čakali pred cerkvijo Sv Petra, dokler nismo iz Beograda dobili dovoljenja, da lahko zapojemo papežu. Povsem drugače, slovesno, vznemirljivo in lepo, pa je bilo čakati v naši skupščini, ko je odločala o himni. In po odločitvi smo jo prvi zapeli.«
Zanimivo je bilo gostovanje v Angoli – tja so prispeli, ko je umrl njihov predsednik Agostino Neto, ki se je sicer zdravil v Sovjetski zvezi. Njegova žena, Portugalka jih je povabila, da mu zapojejo ob krsti, kar so morali ponavljati tri dni trikrat na dan. Za pogreb so izbrali Gallusovo pesem, saj so se spričo tega, da je bil pokojnik revolucionar, izogibali nabožnim pesmim. V zunanjem prostoru pa je v čast umrlemu odmevala Ave Marija Maria Lanze. V Pravdi je nato eden od časnikarjev zapisal, da je bil pogreb žalosten, le »neki Jugoslovani so tam veselo prepevali ...« Od neštetih zanimivih spominov pa ne moremo mimo protestnega odhoda z Dunaja, kjer so sicer peli v nabito polni dvorani, vendar so jih napovedali kot Donske Kozake, zaradi česar so prekinili turnejo.

Svet in domovina
»Norveška kot iz pravljice,« se spominja Danilo in pove še zgodbo s Finske, kjer mu je splošna zdravnica operirala z ječmeni posuto oko in ga tako rešila hudih muk. Ganljiv je spomin na Kubo, ko ga je neki mladenič prosil za hlače – podaril mu je dva para hlač in še nekaj denarja za povrh. Pa še in še je takih zgodb. Toda Danilo pozna tudi domače lepote in dobrote - med drugim ve, da imajo v Zidanem mostu odlične klobase in zelo dobre vampe.
Z ženo Franko se imata lepo – šestero vnukov razveseljuje in napolnjuje njune dni. Danilo ima vinograd in že leta prideluje odlično vino, v vinogradu in v okolici, po kateri se rad sprehaja, je nabral ogromno ostankov iz prve svetovne vojne in tudi zanje je našel prostor in jim namenil spoštljiv spomin. Muzej Slovenskega okteta pa Čadeževi radi razkažejo vsem, ki imajo rado našo pesem.