Življenje je našel tam, kjer so drugi obupavali

Zgodbe | jan. '12

V času, ko je vse druge odnašalo s trebuhom za boljšim kruhom in se je dolina Soče praznila, je na njenem sotočju z Vrsnico korenine pognal Ivan Jelinčič in se čvrsto vrasel v skopo trentarsko prst. Upokojeni gozdar, citrar in slikar samouk je tudi zavzet ohranjevalec dediščine tega konca naše dežele.

Že nekaj več kot tri desetletja in pol je od takrat, ko ga je nekega zimskega dne kot mladega gozdarja pot prinesla v vasico pod Bavškim Grintovcem. Ko je stal na mostu čez Sočo, ki se prav tam peni in prebija skozi tesna skalna korita, se je zagledal v razpadajočo kmetijo na sončnem bregu. Čeprav so vsi drugi bežali iz te samotne, odročne in skozi dolgo zimo malodane nedostopne doline, je njega očarala do te mere, da je sklenil: tu bo stal naš novi dom.
V trdno oporo mu je kajpada bila življenjska sopotnica Dora, ki ji je zibel tekla v Lepeni, v zadnji kmetiji zatrepa doline, od koder planinci najpogosteje lazijo h Krnskem jezeru. On je bil tistikrat skorajda "meščan", saj je le zgodnja otroška leta preživel na Čadrgu, visoko nad koriti divje Tolminke, že v šolo pa je hodil v Tolminu, kamor so se preselili.
Kot šolarček se je zagledal v violino, toda učiteljica je odločila, da bo na proslavah igral citre, saj je vedela, da so v njihovi hiši doma. Ko ji je oporekal, da jih ne obvlada, je udarila po mizi, češ, se boš pa naučil. Potem ga je vzel v roke oče in ga naučil ene viže, naprej pa je šlo samo od sebe. Prav ganljivo postane, ko ob kaki posebni priložnosti, ko se gosti zberejo okrog ognjišča v stari sirarni, iz strun očetovih, že več kot sto let starih in sila preprostih citer izvabi kako svojo melodijo hrepenenja.
Domačija je prepolna slik. Kot bi se sprehajal po galeriji. Pejsaži soških dolin, voda, potoki, slapovi. Kot Simon Gregorčič z besedo, tako Ivan s čopičem in barvami izrisuje globoko zaverovanost in vraščenost v svojo čarobno deželico, v kateri smo vsi drugi le prišleki ali mimoidoči, pa če še tako spoštljivo gledamo nanjo. Turist, izletnik ali vikendaš ostaja tujec, zato njegove slike izrisujejo njegovo popolno ujetost v te kraje: ko so vsi grobi in divji v naravnih silovitostih ali ko so mili s soncem obsijanih ros. Ivan je zaljubljen v Sočo. Reka mu je izziv, ko na platno poskuša ujeti njene globočine in ne le modrine površine, ko poskuša in uspeva na platnu ustvariti vtis, da je prav tam globok tolmun, da mu komajda vidiš kamne na dnu. In ker mu to vse bolj in bolj uspeva, želijo mnogi, da ta svoja dela pokaže na razstavah.
Za hišo stoji nekdanja sirarna, v kateri je ohranil staro ognjišče in številne predmete, s katerimi so se stari Trentarji bojevali z lakoto. Notranjščina tega prostora predstavlja tiho vez nekdanjih časov s sedanjostjo. Orodja, pripomočki, kljuke, posodje, na sredi pa ognjišče, okoli katerega posedajo gosti in na ognju pečejo slastni ovčji sir. In medtem ko prasketa ogenj, nekako otožno zazvenijo Ivanove citre in nas ponesejo v čase, ki so se, žal, izgubili neznano kam.