Eksotični posebneži

Dobro počutje | feb. '12

Med tropskimi sadeži lahko tudi v naših trgovinah občudujemo prave posebneže. Pa spoznajmo tri manj znane.

Privlačna karambola
Sadež zvezdaste oblike in svetleče zunanjosti je privlačen že na prvi pogled. Vodeni sladko-kisli okus ni pravzaprav nič posebnega, toda hrustljavo sočno meso je zelo osvežilno. Vsebuje veliko vitamina C in A ter kalija in železa.
Tanka, svetleča lupina je užitna, tako je dovolj, da sadež pred zaužitjem le operemo. Drobna rjava semena lahko brez skrbi pojemo, ali pa jih odstranimo. Sadeži so vsestransko uporabni. Iz njih je mogoče skuhati kompote, marmelado, sokove. Zaradi neizrazitega okusa se odlično podajo v kombinaciji z drugimi sadnimi sokovi. Sadeži imajo najboljši okus, ko porumenijo. To je znak, da so dovolj zreli. V hladilniku jih lahko hranimo vsaj teden dni, če so še zeleni, pa tudi dlje. Ko začnejo koničasti robovi rjaveti, pa je skrajni čas, da jih pojemo.
Drevo karambole dobro uspeva v vseh tropskih deželah. Zraste le približno pet metrov visoko, tako da je pogosto podobno košatemu grmu. V vrtovih je karambola zelo hvaležno sadno drevo, saj rodi kar trikrat na leto. To pomeni, da lahko na drevesu hkrati občudujemo cvetove in zrele plodove. Dozoreli rumeni sadeži so dolgi kakih deset centimetrov in so sestavljeni iz petih ali šestih reber, združenih po dolžini. Če sadež prerežemo po širini, dobimo značilno zvezdasto obliko. Zaradi nje ga imenujejo tudi zvezdasti sadež. S tankimi rezinami sadeža lahko polepšamo marsikatero jed ali jih uporabimo kot okras na kozarcu pijače. V Aziji sadeže pripravljajo tudi pečene.

Liči
Liči že več tisočletij gojijo na Kitajskem, danes pa dobro uspeva tudi v drugih južnoazijskih državah, v Afriki in v Avstraliji. Sadeži so bili na Kitajskem tako cenjeni, da so z njimi plačevali celo davke. Še zdaj so zelo priljubljeni in si jih podarjajo ob vstopu v novo leto.
Drevesa so visoka in obrodijo bogato. Na posameznem drevesu lahko dozori tudi do tristo kilogramov sadežev, ki rastejo v šopih. Posamezni okrogli plodovi so veliki do štiri centimetre. Pod rdečkasto-rjavo, hrapavo lupino je belkasto želeju podobno meso, ki obdaja neužitno koščico. Sladko-kisli okus rahlo spominja na okus muškatnega oreha ali pa na želejev bonbon. Čvrsto, a tanko lupino lahko podobno kot lupino trdo kuhanega jajca odstranimo kar s prsti, sadež pa damo v usta s koščico vred. Slednjo seveda izpljunemo, podobno kot storimo pri češnjah. Če je sadež večji, meso preprosto grizljamo s koščice. Liči sodi med bolj kalorične sadeže. Vsebuje precej vitamina B in C ter številne minerale, med katerimi je največ kalcija, kalija, fosforja in magnezija.
Pri nakupu izbirajmo sadeže, ki so obarvani rahlo rdeče. Zeleni še niso zreli in tudi na toplem ne dozorijo več. Temno rjavi pa so lahko že prezreli ali celo pokvarjeni. Sadeži se hitro izsušijo, zato jih je dobro pojesti čim prej. V hladilniku jih lahko hranimo do teden dni, a ne smejo biti shranjeni v plastični vrečki, sicer splesnijo.
Liči najbolj prija kar svež. Lahko ga dodajamo sadnim solatam, kot dekoracijo slaščicam ali pa za popestritev okusa mesnim in zelenjavnim omakam. Konzervirajo ga kot kompot, včasih pa je mogoče dobiti tudi posušene sadeže, ki jih lahko tako kot na Kitajskem uporabimo za sladkanje čaja.

Slastne anone
Sadeži anone obsegajo več kot sto zanimivih in okusnih vrst, toda v trgovini nanje ni mogoče naleteti prav pogosto, pa čeprav dobro uspevajo tudi v Španiji in na portugalskem otoku Madeira, najbolje pa seveda v vseh tropskih in subtropskih deželah. Na več kot deset metrov visokih drevesih s podolgovatimi listi se razvijejo drobni rumeno-zeleni cvetovi. Iz oplojenih cvetov zrastejo do dvajset centimetrov veliki zeleni sadeži, ki po obliki spominjajo na jabolka. Le njihova lupina je bolj mehka in pri nekaterih vrstah neenakomerno vdrta ali izbočena. Najbolj pogosto so naprodaj anone vrste čerimoja (cherimola), katerih zeleno-siva lupina je videti, kot bi bila vdrta zaradi pritiskov s prsti. Mrežasta anona (reticulata) je zaradi rdeče barve znana tudi z imenom oslovsko srce, njeno meso pa je trše. Luskasta anona (sqamosa) na prvi pogled spominja na velike rumeno-zelene borove storže, pravijo pa ji tudi sladkorno jabolko. Največje, tudi več kot dva kilograma težke sadeže pa rodi anona muricata, ki je v špansko govorečih deželah znana tudi pod imenom guanabana. Za sadeže je značilna zelena lupina z mehkimi bodicami, ki z dozorelostjo potemnijo.
Pri nakupu se lahko odločimo tudi za dobro zrel mehak sadež, vendar ga je treba čim prej pojesti, saj ni dolgo obstojen. Če izberemo še trdega, bo na toplem dozorel že v nekaj dneh.
Vse vrste anon imajo pod lupino mehko, belkasto meso sladkobnega okusa, v njem pa je več črnih, neužitnih pešk. Sladko-kislo meso vsebuje veliko vitamina B in C, po okusu pa spominja na mešanico različnega sadja, kot bi hkrati zaužili jagodo, ananas, banano, kokos, limono in še kaj. Sadeža se je najpreprosteje lotiti tako, da ga prerežemo na polovico in mehko meso iz čvrste lupine pojemo kar z žlico. Kremasto meso lahko v kombinaciji z drugimi sadeži uporabimo za pripravo mlečnih napitkov ali svežih sokov, zelo uporabno je tudi za zgoščevanje sladko-kislih omak. V Indoneziji pripravljajo posebne slaščice, in sicer tako, da v vodi zavrejo belo meso in mu toliko časa dodajajo sladkor, da se masa zgosti in ohlajena strdi.