Poslušanje pomeni sprejemanje drugega
Sporazumevanje ljudem omogoča izmenjavo izkušenj, notranjih doživljanj, spoznavanje medsebojnih razlik, pripomore pa k boljšemu medsebojnemu prilagajanju in sožitju. Večina problemov v medsebojnih odnosih se začne in ostaja nerešenih zaradi slabega sporazumevanja in površnega poslušanja. Poslušanje zahteva dobro mero samoosveščenosti, razumevanja in sprejemanja drugih ljudi. Vredno mu je nameniti vso pozornost, saj je od nje tudi odvisna uspešnost sporazumevanja.
Aktivno poslušanje izboljšuje kakovost odnosov med ljudmi, pomaga pri uspešnejšem reševanju nesporazumov in omogoča osebnostno zorenje in medsebojno zaupanje. Ljudje, ki dobro obvladajo veščino poslušanja, spoznajo novo razsežnost intimnosti in prijateljstva.
Poslušanje se na prvi pogled zdi enostavno, a je v resnici izredno kompleksno dejanje, ki zahteva vso pozornost in zbranost. S pozornim poslušanjem izražamo svoje spoštovanje do sogovorca in mu priznavamo njegovo pomembnost. Zbrano poslušanje zahteva poslušalčevo brezpogojno upoštevanje in spoštovanje govorčevih mnenj in stališč. Največ težav s poslušanjem imajo raztreseni ljudje, in tisti, ki imajo močno izoblikovana mnenja in radi dajejo nasvete. Ljudje se v pogovoru »izklopijo«, kadar začutijo, da jim drugi solijo pamet ali kadar mislijo, da jih druga oseba kontrolira.
Spoštovanje vrednot in stališč drugih
Težave s poslušanjem imajo tudi tisti, ki gojijo zamere. Značilnost teh ljudi je preobremenjenost s svojimi notranjimi dialogi, ki se jih ne zavedajo niti jih ne priznavajo. Njihova pozornost je osredotočena na predvidevanja, kaj o njih mislijo drugi ljudje, zato so tudi v času poslušanja obremenjeni s tem, kako bodo drugi reagirali na njihove besede in dejanja.
Med poslušanjem se ljudje radi odzivamo s svojimi mnenji, ocenami ali svetovanjem. Take reakcije so rezultat naših notranjih pogovorov o zunanjih dogajanjih. Poslušalec, ki zbrano posluša, se teh dialogov zaveda in jih zna v času, ko posluša, utišati, saj le tako res sliši sogovorca. Pozorno poslušanje izključuje človekova predvidevanja o reakcijah drugih. Izkušen poslušalec se zaveda, da mu poslušanje ne daje odgovornosti za reševanje govorčevih problemov, zato nima potrebe, da bi reagiral na posredovano zgodbo.
Razlike v vrednotah vodijo ljudi v diskusije ali konflikte. Človek izoblikuje večino vrednot v svoji družini in jih kasneje dopolni z vrednotami skupnosti, v kateri živi. V času odraščanja in zorenja človek vrednote utrjuje in jih spreminja, odvisno pač od izkušenj in njegovih trenutnih prioritet. Na podlagi teh vrednot gradi prepričanja in stališča, ki mu služijo kot njegova resnica. Kadar so si vrednote in prepričanja v nasprotju, človek začuti notranji konflikt in anksioznost, na kar se po navadi odzove z jeznimi reakcijami in nepotrebnimi konfrontacijami. Ljudje imamo racionalna stališča, ki se na spreminjanje socialnih tokov prožno odzivajo in ne prinašajo tveganja, da bi izgubili vrednoto, iz katere izhaja stališče. Probleme v odnosih ustvarjajo neracionalna, rigidna stališča, ki so težko spremenljiva in se rada vmešajo v poslušanje in sprejemanje razlik.
Dober poslušalec je empatičen
Vsi vemo, da je poslušanje še zlasti zahtevno, kadar smo frustrirani ali čustveno prizadeti, saj takrat jemljemo stvari zelo osebno. V takih primerih zelo radi uporabimo obrambne mehanizme, ki nam preprečijo pozorno poslušanje. Tako se po nepotrebnem branimo, dajemo nasvete ali se pogreznemo v molk. S takimi posegi problema ne rešimo niti se ne rešimo bolečih čustev, pač pa razmere le še poslabšamo, zato je pametno, da se na pogovor pripravimo tako, da omogočimo sebi in sogovorcu varno čustveno ozračje, v katerem ga bomo lahko nemoteno poslušali, on pa se bo počutil razumljenega in sprejetega. V procesu poslušanja je pomembno, da se izognemo vplivu subjektivnega doživljanja in se izognemo temu, da bi se obtoževali za sogovorčevo frustracijo. Zavedati se moramo da je sogovorčeva frustracija in prizadetost rezultat njegovih prejšnjih izkušenj in bolečin. V pripravah na aktivno poslušanje odložimo na stran subjektivna doživljanja, saj bomo le tako lahko nadzorovali lastna čustva in se izognili nepotrebnim čustvenim reakcijam.
Sogovorca v pogovoru spodbujamo s svojim razumevanjem in se v pogovor vključimo le, kadar ga ne razumemo popolnoma. Tako mu lahko posredujmo kratko povratno informacijo z reflektnim odsevanjem, ki bo govorca spodbudila, da nam bo pojasnil dele pripovedi, ki jih ne razumemo. Tako, denimo, lahko rečemo: »To pomeni, da si mi hotel povedati ... Sem v pogovoru kaj izpustil in te nisem povsem razumel?« V procesu poslušanja ohranimo do sogovorca empatijo in sebe skušamo postaviti v njegovo kožo. Bodimo iskreni in sogovorcu odkrito povejmo, kadar ne razumemo česa v njegovi prepovedi. Lahko mu na primer spoštljivo povemo: »V tvoji pripovedi ne vidim pravega smisla – mi lahko, prosim, pomagaš, da te bom bolje razumel?«
Aktivno poslušanje pomeni, da sogovorca v pogovoru ne prekinjamo, se z njim ne prepiramo in mu ne dajemo nasvetov. Vloga poslušalca ni reševati sogovorčevih problemov niti to, da bi mu posredovali lastno mnenje ali mu dajali nasvete, ampak je to poslušanje na način, ki sogovorcu pomaga, da laže oceni svoj položaj in najde zase najboljšo rešitev. Zbrano poslušanje gradi medsebojno zaupanje in vodi k zdravim človeškim odnosom.
V procesu poslušanja ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, poslušanje omogoča sprejemanje različnih pogledov in učenje strpnosti do sočloveka.
