Razgibajmo možgane

Dobro počutje | feb. '12

V krogu znancev in prijateljev smo ugotavljali, da imajo manj težav tisti, ki pozitivno, bolj vedro gledajo na življenje in v njem najdejo smisel. Očitno so se bolj sposobni upirati obremenitvam, boleznim in vsakodnevnim stresom.

Nedavni pogovor je nanesel tudi na dejavnost našega spomina v poznih letih. Nekaj udeležencev pogovora je potarnalo, da zaznajo malce slabše pomnjenje, kar precej pa se jih je pohvalilo z relativno dobrimi spominskimi izkušnjami. Med njimi tudi upokojeni učitelj, star 89 let, nekdanji športnik, ki je dejal: »Vse življenje sem posvetil gibanju telesa in tudi možganov. Veliko sem bral, reševal križanke, vsak dan po upokojitvi sem skušal ustvariti kaj novega, pa čeprav je bila to le malenkost. Vsak uspeh me je radostil! Začel sem Za vnuka sem začel ustvarjati posebne pravljice, jih zapisovati in celo ilustrirati. Plačilo mi je bila veselje otrok! Razmišljanje mi je vedno znova urilo delovanje možganov.«
77-letna znanka pa je hudomušno pripomnila: »Jaz pa pozabim samo tisto, kar me vznemirja.«
Njena 80-letna prijateljica pa je dodala: »Prišla sem do tega, da je v možganih skrbno shranjeno vse, kar smo doživeli in doživljamo. Le potruditi se moramo in na različne načine to izbezati iz njih. Če se česa ne morem spomniti, se zelo trudim, da si to prikličem v spomin. In ko se spomnim, zavriskam od zadovoljstva!«
71-letna lažja invalidka pa je pripomnila: »Osamljenost preganjam z branjem. Knjige si sposojam v knjižnici, ki jo obiščem vsakih 14 dni. Tam se srečujem tudi z drugimi upokojenci in vedno malo poklepetamo. Pomembne misli iz knjige si zapišem v beležnico. Ko jih znova preberem, se mi kot film odvrti tudi vsebina knjige. Tako urim svoj spomin. Gibam pa se, kolikor morem in zmorem. Potrebna je volja.«

Urimo spomin
Vloga našega spomina je v tem, da omogoča povezavo vsakega nadaljnjega dogodka s preteklostjo in zaradi naravne zakonitosti tudi s prihodnostjo. Brez spominske sposobnosti ne bi bilo učenja in posameznik bi bil prisiljen reagirati na vsako okoliščino tako, kot da bi jo doživljal prvič.
Spomin je torej osnova človekovega prilagajanja stvarnosti. Starejši ljudje se pogosto pritožujejo, da se teže spominjajo nedavnih dogodkov, medtem ko so jim spomini iz njihovega otroštva jasno pred očmi.
Je to sploh mogoče?
Nemški psiholog Dieter Reinfensteiner v svojih raziskavah ugotavlja, da ni primerno govoriti o slabem spominu. Obstaja samo netreniran spomin. »Naši možgani delujejo kot mišice. Bolj jo uporabljamo, treniramo, več zmorejo. Zato nenehno, z odprtimi očmi opazujemo, kaj se dogaja okoli nas, in razmišljamo o tem. Dodajmo v mislih tudi kako svojo idejo, poizkušajmo izvirno reševati različne drobne probleme, zapisujemo si izsledke, do katerih smo prišli z lastnimi preizkusi. Poskusimo biti ustvarjalni pri majhnih stvareh, in to vsak dan in ne glede na starost. Znano je, da se človek nagiba k temu, da stvari rešuje dokaj stereotipno. Zato ob vsaki dejavnosti razmislimo, kako bi kaj naredili bolje. Že ta misel deluje pozitivno na naše možgane in jih naredi bolj prožne.
Naši možgani delujejo kot superračunalnik in morajo nenehno dobivati ustrezne dražljaje. Za učvrstitev spominjanja so pomembni predvsem novi dražljaji. Nove informacije se v možganih povežejo z znanim vedenjem in ob tem nastane povsem nova resnica, novo znanje.«
Naši možgani so se sposobni prilagoditi novim okoliščinam. Ta prilagoditev pa ne sme biti nedejavna. Zato razmislimo, kako tudi v poznih letih dati smisel svojemu vsakdanu, in to vsak po svoje, primerno svojim zmogljivostim. Pogosto je treba tudi malenkosti spremeniti, izboljšati. Tako razmišljanje ohranja dejavnost človekovega duha in telesa.
Naši možgani pa ne sprejemajo le novih informacij, določene tudi pozabljajo. Iz spomina predvsem nekako izbrišejo negativna doživetja in jih potlačijo v podzavest. V določenih trenutkih pa taka potlačena doživetja privrejo na površje! Zato je za naše možgane zelo pomembno, da se, če je le mogoče, trudimo razmišljati pozitivno. Seveda to vselej ni lahko.

Zanimiva vaja:
Sprostite se in si v spomin prikličite čim več besed, ki so povezane z ugodjem, denimo sreča, zadovoljstvo, dobrota, ljubezen,…
Zapišite si jih in nato razmislite, kaj vsako izmed njih uresničuje ali celo preprečuje. Videli boste, koliko asociacij iz življenja se bo navezalo na te besede, tudi že leta pozabljeni dogodki.

Veliko je načinov, kako aktivno vplivati na naše možgane in spodbujati njihovo delovanje. Mnogi radi dolgo posedajo pred televizorjem in pasivno sprejemajo vsebine. Niti potrudijo se ne, da bi bili kritični do prikazanega. Ob takem načinu vedenja naši možgani kar nekako »zakrnijo«. To je tako, kot če se nekaj časa ne gibljemo in ko postanemo »okorno trdi«.

Dejavno misliti je najboljše zdravilo za ohranitev spomina predvsem v poznih letih!

Kaj še posebej spodbuja k delovanju naših možganov?
Veliko splošnih navodil nam je že znanih, zato naj omenim predvsem tiste, ki jih bolj ali manj ne uporabljamo, a so zelo pomembna:
• Nenehno izpolnjujemo naše znanje in védenje z novimi informacijami.
• Bodimo radovedni. Interes posameznika je odločilen za trdnost ohranitve spomina.
• Družimo se z ljudmi, ki nam posredujejo zanimive informacije.
• Berimo knjige, zanimive časopise, revije. Bodimo ob tem pazljivi na to, kar je novega. O vsebini vselej kritično razmislimo.
• Večkrat se nasmejmo. Prisluhnimo humorju!
• Na naše možgane ugodno vpliva izmenjava mnenj med mladimi in starejšimi. Sožitje med generacijami ima veliko prednosti.
• Na delovanje možganskih funkcij pozitivno vpliva telesno gibanje, še zlasti v naravi. Tako naši možgani dobijo več kisika in miselne energije.

Še bi lahko naštevali razloge za smiselnost učenja v tretjem življenjskem obdobju. Predvsem pa naj napisano v spodbudo, kako ohraniti prožnost svojega spomina in duha.
O pomembnosti ohranitve, spodbujanju ter razvijanju spomina je razmišljal že Platon v četrtem stoletju pred našim štetjem. Po njegovi teoriji se človekovi vtisi zapisujejo v um tako, kot se v vosek vtisnejo črte, ko po njem vlečemo s koničastim predmetom. Z nenehnim razgibavanjem telesa in duha lahko ohranimo spomin tudi v pozna leta.
Zavedajmo se tega in spomin nas ne bo pustil na cedilu. Iz svojih možganov »potegnimo« čim več, da jih ohranjamo pri zdravju. To pa dosežemo samo z rednimi miselnimi vajami, počitkom, z gibanjem predvsem na svežem zraku, pa tudi z uravnoteženo in zdravo prehrano.