IZ SVETOVALNICE: Strah pred dvigalom
Na svetovanje je prišla osemdesetletna naročnica in navedla zanimiv primer. V bližnji prihodnosti bo odšla v dom starejših občanov, kjer je dobila sobo v drugem nadstropju. Ker ji noge ne služijo več tako dobro kot včasih, bo morala uporabljati dvigalo. Pri tem pa se vse skupaj zaplete, saj se gospa boji stopiti v dvigalo, kaj šele, da bi se z njim peljala. Ne ve, kako bi premagala strah, ki pa ji onemogoča, da bi živela normalno.
Pri njej gre za anksiozno motnjo znotraj tako imenovane skupine specifičnih fobij. V to skupino med drugim sodijo tudi situacijsko pogojeni strahovi, kot je strah pred letenjem, pred višino ali vožnjo z dvigalom. Značilno je, da se tak posameznik dosledno izogiba okoliščinam, ki mu povzročajo nelagodje. Gospa tako vedno uporablja stopnice in niti pomisli ne, da bi se kdaj poskusila peljati z dvigalom.
Ker se zaveda svoje težave in je pripravljena sodelovati, ji nisem priporočila obiska pri osebnem zdravniku, ki bi ji v hujšem primeru predpisal antidepresive. Ti v začetni fazi svetovanja pomagajo, da se posameznik uravnovesi in laže spopade s svojimi strahovi. Zato sva se posvetili zdravljenju s pomočjo tehnik kognitivno-vedenjske terapije. Osnovni princip obravnave fobij temelji na prekinjanju izogibanja ogrožajočim okoliščinam. Izogibanje je namreč pomemben vzdrževalni dejavnik fobije. Človek, ki se, denimo, boji vožnje z dvigalom, vedno znova v svoji domišljiji krepi strah pred morebitno zadušitvijo, nikoli pa teh svojih pričakovanj ne preveri v praksi. Zato sva začeli s postopnim izpostavljanjem prav tistim okoliščinam, ki se jih je gospa doslej izogibala. Dogovorili sva se, da bo najprej le stopila v hišo in do dvigala, odprla vrata, pogledala vanj in zaprla vrata. Naslednjič bo zbrala pogum - za začetek lahko tudi s pomočjo drugega, kasneje pa sama - in vstopila v dvigalo, zaprla za seboj vrata, počakala minuto in stopila iz dvigala. Prihodnjič pa se bo zapeljala z dvigalom, a le do prvega nadstropja.
Korak za korakom je gospa premagovala svoj strah tako, da je pogumno stopila v dvigalo. Pri tem si je pomagala s tehnikami pomirjanja, ko je začutila, da prihaja val tesnobe. Predlagala sem ji ustrezne dihalne vaje, učili sva se preusmerjanja pozornosti in tega, kako se lahko pomiri sama s svojim notranjim dialogom.
Pomembno je, da je gospa vztrajala v okoliščinah, ki so se ji poprej zdele ogrožajoče in je s pomočjo svetovalke svoj strah zmanjšala do te mere, da je zdaj zanjo obvladljiv.
