Volnik na Krasu

Prosti čas | feb. '12

Na območju naravnega parka (italijanskega) na Krasu v zaledju Trsta je znana in najbolj obiskana vzpetina Volnik (italijansko Monte Lanaro), ki je z 546 metri najvišji vrh planote Žekenc. Celotno območje parka je v glavnem poraščeno z listnatim gozdom ter s črnim borom na južnih pobočjih. V globokih dolinah med vzpetinami najdemo nekatere redke rastlinske vrste, na območju pa domujeta evropski jež in divja mačka. Občasno sta opažena tudi rjavi medved in šakal.

Pogled na razvejeno hribovje Žekenca z Volnikom

Na Volniku se združuje več markiranih poti, največ iz smeri tržaškega Krasa. Z naše strani je najlepša in označena pot, ki se prične v Pliskovici. To je slikovita vas na planoti Komenskega Krasa. Leži ob cesti Dutovlje–Gorjansko na razgledni vzpetini nad suhim kraškim dolom, ki mu pravijo Mlačna. Vas je dobila ime po drobni ptici pliski, beli pastirici, ki v vasi in okoli nje najde primerno okolje za preživetje.

Nekoč smo tod okoli Kraševci orali z voli.
V jarme smo jih vklenili, z njimi tovore vozili.
Brez volov ne bi preživeli, zato smo radi jih imeli.
Tako je zapisano na kamniti plošči pod izklesanim likom vola, ki stoji ob parkirišču pod vasjo Pliskovica (tudi naše izhodišče za Volnik). Kamen, ki ga na Krasu ne manjka, znajo domačini prav lepo obdelovati, kar je razvidno s slike z volom. V vasi je kamnoseštvo Jerneja Bortolata, ki si ga je vredno ogledati. Tu lahko kupimo tudi kak spominek kamnoseških izdelkov umetnostne obrti.
Čudovit kamnoseški izdelek vola (spodaj plošča z zgornjim napisom), ki stoji tik ob parkirišču

Pliskovica je znana tudi po mokriščih – kalih. Kali oziroma kraške mlake niso veliki, a so bili za življenje na Krasu izredno pomembna mokrišča. Teh je bilo tu naokoli nekdaj kar osemnajst, danes jih je polovica manj, so pa obnovljeni in oživljeni. Kali so bili delo človeških rok in namenjeni oskrbi živine in ljudi z vodo. Vodnati kal Mlačna si lahko ogledamo spotoma, ko se bomo sprehodili na Volnik.

Kal Mlačna, obnovljen leta 2007 v okviru projekta 1001 kal – 1001 zgodba o življenju

Skozi globok hrastov gozd na Volnik

Do Pliskovice pridemo iz Sežane skozi Dutovlje ali iz Vipavske doline preko Branika in Komna. Pod vasjo Pliskovica ob cesti Dutovlje–Gorjansko–Komen je veliko in urejeno parkirišče, kjer lahko brez skrbi parkiramo. S parkirišča se odpravimo prek ceste in nadaljujemo po gozdni cesti, ki se med polji in vinogradi rahlo spušča do doline Mlačna. Na levi si ogledamo obnovljeni kal Mlačna. Nadaljujemo levo po cesti, ki se v okljukih rahlo vzpenja skozi globok hrastov gozd. Cesta, ki zavija desno, ravno tako pripelje na Volnik, le da je daljša in manj slikovita ter ni označena. Hodimo večinoma po ravnini z rahlimi spusti in vzponi, ves čas skozi gozd. Ob poti opazimo dve lovski izvidnici in nekajkrat tudi lesene tablice z napisi dreves in grmovja. Po slabi uri hoje pridemo do križišča trikotne oblike. Nadaljujemo po cesti, ki zavije desno navzgor. Kmalu smo na stičišču več gozdnih cest: leva pripelje iz Dutovelj oziroma Krajne vasi. Desna pa je tista, po kateri bi prišli, če bi se pri kalu Mlačna odločili, da gremo desno. Na zgornjem robu ceste opazimo desno od poti leseno puščico, ki nas usmeri s ceste na ozko pot navzgor za Volnik. Od tod naprej hodimo po poti, ki je najbolj shojena in se v daljših okljukih vije po severnem pobočju hribovitega Žekanca, kot mu pravijo domačini. S poti se odcepi v desno več poti, ki po strmem in zdrsnem pobočju pripeljejo do vrha. Naša pot je naravnost do grebena Žekenca. Tik preden stopimo na prepišen greben, na desni opazimo lesen kažipot, ki označuje vojaško stezo do vrha. Takoj za odcepom steze dosežemo mejo med Slovenijo in Italijo. Od tod naprej sledimo rdeče-rumenim markacijam in stezi s številko 3, ki nas po vršnem grebenu popelje narahlo v desno in navzgor. Po nekajminutni hoji opazimo ozko stezo, ki z naše poti zavija levo med kamenje. Lahko ji sledimo in po s skalami prepleteni potki nadaljujemo do samega vrha. Od tod naprej se naša pot s številko 3 prične rahlo spuščati in pelje pod grebenom. Na levi zopet opazimo odcep steze, ki nas popelje do ogromne kraške vrtače. Pri ogledu vrtače bodimo previdni.
Pogled v globino ogromne kraške vrtače pod vrhom Volnika

Nadaljujemo po široki, dobro shojeni poti mimo zapuščenega poslopja do razcepa poti. Pred nami se bohoti kamniti možic, pred katerim zavijemo levo na stezo, ki nas v nekaj minutah pripelje na vrh. Za prehojenih 336 višinskih metrov smo s parkirišča do vrha porabili dve uri zmerne hoje. Vrh se ponaša s prelepimi razgledi in lesenim stolpičem, na katerem je velik pano z informacijami o življu in rasti na tem območju.
S stolpa se nam odpira pogled na Tržaški zaliv, prek Krasa do Julijcev.
Vrh Volnika z razglednim stolpom

V bližini
Če nam pot na Volnik ni pobrala moči, se lahko odločimo še za pohod po Pliskini poti, ki se začne pri trgovini v središču vasi. Kraška učna pot je krožno speljana po planotastem svetu v osrčju Krasa, med Pliskovico in Kosoveljami. Pot je dolga šest kilometrov, je brez večjih vzponov in spustov ter je speljana po nekdaj obdelanem svetu, ki se danes vse bolj zarašča. Ob poti spoznavamo, kako narava oblikuje podobo kraške krajine in kako jo pri tem dopolnjuje človek. Znak poti je živahna ovca Pliska, ki so jo pred stoletji poimenovali pastirji. Ime so povzeli po ptici pliski, ki je bila vedno v bližini domov. Njeno živahno skakanje in udarjanje z repom ob tla je navdihnilo pastirje, da so svoje ovce poimenovali po njej. Krožna pot se končuje na najvišji točki, pri cerkvi sv. Tomaža, pred katero raste mogočna lipa, ki naj bi bila stara več kot tristo let.

Štanjel je slikovit kraški kraj, ki se terasasto vzpenja po hribu Turn. Znamenit je po ozkih ulicah s kamnitimi hišami z raznolikimi kamnoseškimi vsadki. Glede na prometno-geografsko in strateško lego je bil Štanjel pomemben vse od mlajše železne dobe dalje. Naselje je svoj razcvet doživelo v romanski dobi in se naglo širilo proti vrhu Turna. Renesančno-baročni grad in poznogotska cerkev sv. Danijela dajeta Štanjelu svojevrsten pečat. Današnjo podobo so Štanjelu dali grofje Cobenzli ob koncu 17. stoletja. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel konec 15. stoletja zavarovali z obzidjem, ki je vklenilo v svoj okvir hiše, cerkve in grad. Ogledamo si najpomembnejše zanimivosti: Ferrarijev vrt (ki ga je arhitekt in urbanist Maks Fabiani uredil za dr. Enrica Ferrarija), štanjelski grad in poznogotsko cerkev sv. Danijela, stolp na vratih ali Kobdiljski stolp, vaški vodnjak, staro kmečko hišo z dobro ohranjenimi kamnitimi žlebovi, galerijo Lojzeta Špacala v gradu ter Ledenico ali Gledanico na vrhu hriba Turn, kjer so ostanki rimskega obrambnega stolpa.