Lonci, substrati in drenaža

Prosti čas | feb. '12

Vse to so elementi pomladnega presajanja lončnic in posodovk. A vsega verjetno ne bo treba presaditi, pa naj bodo to vlončene rastline ali pozneje rože na vrtu. Pri tem moramo biti razsodni, saj presajanje ni nič manj kot zamenjava rastlinskega življenjskega prostora. Včasih se presajanju morda izognemo, drugič je to nuja in je zato pomembna velikost, oblika in material nove posode. Tudi oskrbe po presajanju ne smemo zanemariti.

Presajanje je kot preselitev, saj celo za človeka, ko je kje »pognal korenine«, pravimo, da se težko prilagaja novim razmeram. Selitve so včasih nujne, včasih zgolj želja po dopolnjevanju, vsekakor pa so vedno stresne. Ljudska modrost pravi, da se vse prime, vse raste in dobro uspeva, kar presadimo in zasnujemo v cvetnem tednu in ta resnica je osredotočena na splošno pozitivne učinke vse daljšega in čedalje toplejšega dneva. Cvetni teden bo letos konec sušca, še preden izide naša revija, zato smo s kramljanjem o presajanju primerno aktualni. V resnici je predvelikonočni čas koledarska spremenljivka, posplošeno pa je to začetek pomladi - nekaj tednov gor ali dol - zato bodite uspešni tudi pri presajanju!

Lončnice po počitku
Vseh lončnic ne presajamo, saj so nekatere zaradi svoje izrazite sezonskosti opešale do te mere, da jim namenimo dokončno počivališče na kompostu. Za druge se morda spričo njihove kondicije ali počasne rasti odločimo, da bodo lahko še vztrajale v dosedanjem lončku. Lončnice presajamo takrat, ko jim je posoda postala pretesna. To je treba oceniti od rastline do rastline, saj nekatere skoraj zahtevajo tesno preraščeno koreninsko grudo. Kot primer veljajo izkušnje gojiteljev nekaterih rodov orhidej. Najprimernejši čas za presajanje je ob začetku rastnega obdobja, torej na pomlad. Zato v hladnem in temnem delu leta vedno rad svetujem: če je le mogoče, potrpite s presajanjem, zimo moramo prestati tako ljudje, kot tudi rastline. Pri vseh lončnicah in posodovkah pa moramo razmišljati o tem, da so te rastline prostorsko utesnjene in imajo neprimerno manjši življenjski prostor, kot bi ga imele, če bi bile posajene v gredi. Zato se substrat v posodah hitreje izčrpa, rast je zavrta, korenine utesnjene. Izčrpanost substrata je navzlic hranilnim dodatkom lahko že tako kritična, da utegne biti obstoj rastline celo ogrožen.

O lončevini in plastiki
Najprej si pripravimo vse potrebno za delo: posode, substrat, drenažni material. Rastni substrat je morda najpomembnejši. Industrializirano vrtnarstvo najpogosteje izbira šotne substrate iz bogatih, a vse bolj izčrpanih nahajališč. Tudi kupljeni substrati vsebujejo veliko šote. Dodajamo pa jim pesek in vrtno prst, da izboljšamo njihove fizikalne in kemijske lastnosti. Pri peščenih dodatkih pomislimo na vrednost pH: za azaleje in druge rastline, ljubijo kislo zemljo, si moramo priskrbeti kremenčevo mivko ali pesek. Ko gre za izbiro loncev, je na voljo veliko različnih materialov in izvedb. Za vsako presajanje ni treba izbrati ravno novega lonca, ker se v vrtnarjevih odlagališčih najpogosteje znajde pravcata skladovnica rabljenih, a še vedno uporabnih posod. Posodje iz neglazirane lončevine je tradicija, ki ohranja toplino domačnosti. Taki lonci so zlasti primerni za rastline, ki imajo rade nekoliko hladnejše okolje, saj glinene stene izhlapevajo po vsej površini. To pa pomeni, da je oskrba rastlin v teh loncih zahtevnejša kot v plastičnih, ker se substrat hitreje izsuši. Najrazličnejše plastične posode imajo nekaj prav dobrih lastnosti. Njihova mehanska trdnost je večja kot pri tistih, ki se ob nezgodi spremenijo v črepinje. Izbiramo lahko med pestrimi oblikami in barvami, spravilo in čiščenje je neprimerno preprostejše, pa še veliko lažje je to posodje kot iz lončevine. Prav čedne so plastične imitacije terakote. Tako pri lončenih kot pri plastičnih posodah je brezpogojno potrebna drenaža, dejansko pa je zaradi sorazmerno manjše porabe vode pri plastiki večja nevarnost zamočvirjenosti in s tem gnitja korenin. Prav pri vseh posodah pa iz lastnih izkušenj odločno odsvetujem vse trebušaste oblike, kjer je zgornja odprtina zožena. Pri njih pri izlončevanju nastanejo težave, preden spravimo iz lonca razrasel splet korenin. Nazadnje drži tudi to, da je posoda brez drenažnih lukenj samo za okras. Kjer raste rastlina, so na dnu potrebne črepinje, stiropor, pri azalejah pa, prosim, nobenih apnenčastih elementov!

Obrezovanje in pomladitev
Precej lesnatih lončnic in posodovk v svoji domovini doseže velikosti, ki so popolnoma neprimerne za našo rabo. Pomladno obrezovanje je pomembno ob presajanju za osleze, pasijonke, bugenvileje, fuksije, najrazličnejše razhudnike in njim podobne lepotice. Vsako rastlino pomladimo malo drugače: poganjke pasijonk prikrajšamo na morda le tri brste, hibiskuse pa lahko oblikujemo v grmasto krošnjo s po več očesi na vejah. Pogosto so se pozimi na poganjkih razmnožile listne uši in vsaj del jih bomo odstranili z rezjo, vse druge pa poskušamo zatreti s primernimi manj strupenimi pripravki. Zdrave poganjke lahko uporabimo za razmnoževanje, pa naj jih prirežemo v vršne ali stebelne potaknjence. To nam na pomlad veliko zanesljiveje uspeva, kot če bi jih zakoreninjali decembra ali januarja.

Presajanje orhidej
Ne moremo metati vseh v isti koš, saj je družina s pestrostjo zahtev preobsežna in tudi ljubiteljsko poimenovanje orhidej lahko zadeva predstavnike med seboj le malo podobnih rodov. Eno najpomembnejših gojitvenih spoznanj je upoštevanje njihove prirasliške narave. Gojimo jih v substratu iz skorje iglavcev in najbolje jim je v majhnih lončkih. Resnično hvaležni falenopsisi (Phalenopsis) lahko z zračnimi koreninami zapolnijo ves lonček, ki je prosojen, saj korenine pozelenijo in pomagajo pri asimilaciji. Če korenine v lončku odmrejo, kar se pogosto dogaja zaradi premočnega zalivanja, odstranimo stari substrat, uporabimo pa kar prejšnji, a temeljito očiščeni lonček. Zdrave korenine »iz višjih nadstropij« usmerimo v substrat in tako rastlino namestimo globlje. Tropske orhideje se z mesnatimi koreninami tesno oprimejo koščkov substrata in sten lončkov, zato moramo biti pri presajanju posebno previdni. Rastline presaditev težko prenesejo in pomeni zanje šok: prekinjeno je črpanje vode in pogosto poškodujemo nežne koreninske vršičke. Po presajanju so zato rastline po videzu uvele in brez pravega leska listov. To je čisto vsakdanja stvar, ki pa nas rada zavede, češ, zaliti jih jev treba. Prav to pa je narobe, saj z zalivanjem onemogočamo rast novih korenin. Po presaditvi naj bi orhideje mesec dni pustili popolnoma mirovati.