Otok večnega poletja - Martinik

Prosti čas | feb. '12

Sliši se nenavadno, toda del Evropske unije sestavlja kar nekaj otokov, ki se postavljajo s prijetno tropsko klimo in z vedno toplim morjem. Večina med njimi leži v dolgi verigi Karibskih otokov in so nekdanje kolonije Velike Britanije, Francije ter Nizozemske. Eden izmed najbolj privlačnih je Martinik, ki se postavlja z visoko stopnjo avtonomije in s predstavniki v francoskem parlamentu. Domačini govorijo skoraj izključno francosko, trgovine so polne francoskih izdelkov, na cestah prevladujejo francoski avtomobili, uradna valuta pa je evro!

Na otoku, ki je kar dvajsetkrat manjši od Slovenije, živi blizu 400.000 prebivalcev. Belcev je le kakih pet odstotkov, preostali pa so temnopolti potomci nekdanjih sužnjev. Precejšen je delež mešancev kreolov, nekaj pa je tudi Indijcev, Kitajcev in Arabcev, ki so po odpravi suženjstva prišli na otok kot najemniška delovna sila. Poleg francoščine otočani pogovorno uporabljajo kreolščino. To je nekakšna preprosta francoščina z dodanimi afriškimi, španskimi in angleškimi besedami, saj so sužnji prihajali iz različnih afriških plemen in se je tako izoblikoval jezik, ki je omogočil osnovno komuniciranje med njimi ter seveda belimi oblastniki.
Martinik je precej gorat otok, ki ga še vedno pokrivajo gozdov, pa čeprav so jih zaradi plantaž veliko izsekali. Na plantažah je eden najpomembnejših pridelkov sladkorni trs, ki pa večinoma ne služi več pridobivanju sladkorja, saj iz sladkega soka raje pripravljajo rum. Prav iz Martinika prihaja nekaj najbolj kakovostnih znamk ruma, ki ga pridobivajo po podobnem postopku kot nekoč. Še pred stoletjem je na otoku delovalo kar sto dvajset destilarn, dandanes pa jih je le še enajst. Najbolj znane so Saint James, Trois Rivieres in Clement. Vse skupaj na leto proizvedejo blizu 12 milijonov litrov ruma. Naprodaj je tako beli, kot tudi pri nas bolj znani rjavi rum. Slednji dobi barvo s staranjem v hrastovih sodih, kar mora trajati vsaj tri leta. Na velikih posestvih pridelajo tudi precej tropskega sadja, predvsem ananasa in banan, ki so pretežno namenjene izvozu.

Napoleonova Josephine
Nekaj več kot tisoč kvadratnih kilometrov velik otok je leta 1502 odkril Krištof Kolumb. Nanj so ga opozorili Indijanci, ki so govorili o manjših otokih Martinino in po njih ga je Kolumb poimenoval Martinik. Na otoku so živeli bojeviti Karibi, ki pa se niso mogli dolgo upirati belim osvajalcem. V stoletju in pol so vsi pomrli ali pa so jih izselili z otoka, namesto njih pa so pripeljali afriške sužnje in na njihov račun so začeli bogateti beli gospodarji. Enemu izmed njih se je leta 1763 rodila Josephine de Beauharnais. S šestnajstimi leti je odšla v Francijo, kjer se je poročila v aristokratsko družino. Po moževi smrti je postala Napoleonova prva žena in francoska cesarica, ki pa je domačini kot predstavnico kolonialne elite nimajo v najboljšem spominu, saj je dolgo zagovarjala suženjstvo. Razkošno kolonialno hišo, v kateri se je rodila Josephine je, žal, uničil tropski vihar. Ohranila se je le majhna kamnita hiša, v kateri je bila nekoč kuhinja, zdaj pa je urejena kot muzej. V njem je zbranih nekaj predmetov iz cesaričinega življenja, med drugim tudi več Napoleonovih pisem.

Prestolnica evropskega videza
Glavno otoško mesto Fort de France so v preteklosti ogrožali gusarski napadi, potresi in požari, do izsušitve okoliških močvirij tudi rumena mrzlica. Danes je otoška prestolnica velika skoraj za polovico Ljubljane. Staro mestno središče spominja na kolonialne čase, sicer pa je mesto moderno. Vanj se stekajo široke avtoceste, na katerih je vsako jutro in ob popoldnevih neznosna gneča. Na obrobju so spalna naselja, ki jim družbo delajo velika nakupovalna središča. V starem delu mesta pa vabijo majhne butične trgovine in množica lokalov. Tod zbuja pozornost nekaj kolonialnih zgradb. Predvsem velika katedrala in knjižnica, za kateri je značilno železno ogrodje. Opazen je vpliv slavnega Gustava Eiffla, saj si je cerkev in knjižnico zamislil njegov učenec Henri Pick. Knjižnica je poimenovana po enem najpomembnejših otočanov Victorju Schoelcherju. Pravili so mu tudi Lincoln francoskih kolonij, saj je veliko pripomogel k temu, da so Francozi leta 1848 končno odpravili suženjstvo. Pred tem so iz Afrike na Karibske otoke pripeljali več sto tisoč sužnjev! Tropski utrip otoka je mogoče začutiti predvsem na veliki pokriti mestni tržnici, kjer zgovorni prodajalci ponujajo obilo eksotičnega sadja in zelenjave, pa tudi rum, začimbe in spominke.
Fort de France je tudi pomembno pristanišče in prihod z ladjo je zagotovo najlepša priložnost za začetek spoznavanja otoka. Obiskovalce pozdravi mogočna utrdba z vihrajočo francosko zastavo, pod njo pa vabi peščena plaža, obdana z vrsto slokih kokosovih palm. Pristanišče je le nekaj sto metrov stran od starega mestnega središča, kar je idealno za številne obiskovalce, ki na otok priplujejo z velikimi križarkami.

Mali Pariz je izginil v ognju
Pristaniško mesto Saint Perre je bilo nekoč prestolnica otoka. Tu je bilo glavno pristanišče, v mestu pa se je odvijalo razgibano družabno življenje, zaradi česar so ga imenovali kar Mali Pariz. Domačini so bili menda naklonjeni homoseksualcem, zato je škof protestno zapustil mesto in zagrozil z božjo kaznijo. Kot bi se uresničile njegove grožnje, je spomladi leta 1902 začel kazati znamenja življenja najvišji otoški vrh, vulkan Morne Pelee (1397 m). Oblastniki so tedne dolgo prepričevali meščane, da ne grozi nobena nevarnost, saj so bile pred pragom volitve, Trdili so, da je šest kilometrov oddaljeni vulkan predaleč stran, da bi jih lahko dosegla lava. Poleg tega je bilo vmes več globokih rečnih dolin, ki naj bi lavo zaustavile in preusmerile drugam. Nekaj dni pred grozečo katastrofo so se v mestu pojavile številne kače in stonoge, 5. maja pa se je udrl del vulkanskega kraterja, zaradi česar je poplavila bližnja reka in zahtevala prve žrtve. Ljudje  s podeželja so začeli v strahu bežati v mesto. Prav to pa je bila usodna napaka, saj je 8. maja ob izbruhu vulkana vroč piroklastični oblak v nekaj minutah dobesedno upepelil mesto in prebivalce v njem. H katastrofi so pripomogla polna skladišča ruma, ki so eksplodirala zaradi vročine, ogenj pa je uničil tudi večino ladij v pristanišču. Umrlo je vseh 30.000 ljudi, ki so se takrat zadrževali v mestu! Menda je preživel le zapornik, ki je bil zaprt v samici za debelimi kamnitimi zidovi. Velik črn oblak je nekaj dni visel nad otokom, vroč pepel pa je zaneslo celo na več ur plovbe oddaljene otoke. Zdaj v na novo zgrajenem mestu živi le kakih pet tisoč ljudi, vulkanologi pa redno spremljajo aktivnosti vulkana.

Dežela rož
Martinik je znan tudi pod imenom Dežela rož, saj se postavlja z bujnim rastlinjem. Kljub razvoju kmetijstva in naraščanju prebivalstva se je na precejšnjem delu goratega otoka ohranil deževni gozd. Tropsko rastlinje pa je mogoče najbolj elegantno občudovati v botaničnem vrtu Balata. Blizu deset hektarov veliko posestvo na strmih pobočjih več kot tisoč metrov visokih vrhov gore Piton de Carbet je že dolgo last francoske družine Thoze. Še pred tremi desetletji je bilo precej zapuščeno, dokler se ni vanj zagledal eden najmlajših članov družine, hortikulturist in krajinar Jean Philippe. S pomočjo žene Marie Claude je posest obnovil in spremenil v muzej, ki prikazuje kolonialno življenje. Hiša obenem predstavlja tudi vhod v obsežen botanični vrt. Urejen je na dobrih treh hektarih, v njem pa je mogoče občudovati več kot 3000 rastlin, med katerimi so še posebno privlačne različne vrste palm. Botanični vrt je od leta 1986 odprt za obiskovalce, je pa le deset kilometrov stran od otoške prestolnice.
Z vrha hriba se odpre pogled na strmo pobočje, bogato obraslo s pestrim rastlinjem, ob vznožju katerega se kot velike solze bleščijo ribniki. Poti se vijejo in spuščajo med velikanskimi drevesi, obraslimi z vzpenjavkami, med slikovitimi drevoredi visokih palm, med umetelno oblikovanimi grmi in med pisanim cvetjem, ki v vsakem delu leta poskrbi za drugačne odtenke barv. Prava paša za oči so orhideje, helikonije, bromelije, hibiskusi, grmi rododendrona ter lotusi in lilije v majhnih ribnikih. Enako privlačne so tudi številne palme in drevesaste praproti. Zanimivo si je ogledati še uporabne tropske rastline, kot so ingver, vanilija, muškatni oreški, banane, mango, gvajave, avokado, ananas, citrusi in kokos. Med mogočnim drevjem zaseda posebno mesto manjši bambusov gozdiček, ki izvira iz Francoske Gvajane. Obiskovalce ves čas spremlja žvrgolenje ptic in brenčanje žuželk. Sem in tja se jim pridruži frfotanje metuljev in drobnih pisanih kolibrijev, ki se hranijo s cvetnim nektarjem. Srečati je mogoče tudi žabe in različne kuščarje ter na tak način doživeti čare tropskega gozda ...