Tri dame iz krznarstva Eber

Zgodbe | feb. '12

Jožica Eber in njena nečakinja Milena Eber Štimac s hčerko Matejo so sinonim za krznarstvo Eber. To »žensko zgodbo« pa je začel mladi krznar, Ljubljančan Eligij Eber, ki je že leta 1919 v Gradišču odprl svojo dejavnost.

Meščanstvo je cenilo krzno kot statusni simbol in tudi kot kakovostno, trajno in prijetno oblačilo, zato mu je posel cvetel. Kmalu je veljal za enega najuglednejših krznarjev na Slovenskem. Razmišljal pa je tudi o tovarni klobukov in čepic za različne uniforme, kar je bila njegova sporedna dejavnost. Podjetje je v polnem razcvetu preselil na Kongresni trg; to pa je bilo že tik pred izbruhom vojne. Težave pa so se po končani vojni celo stopnjevale, saj mu je bilo premoženje odvzeto. »Leta 1948 sva se poročila, toda kmalu sva se znašla v tako težkih razmerah, da nisva vedela, od česa bova živela,« pripoveduje gospa Jožica, ki bo aprila praznovala že 97. rojstni dan. Možu, ki je bil precej starejši od nje, je bila v trdno oporo, saj je verjela, da bosta z znanjem in poštenim delom obudila dejavnost. Toda ni šlo lahko; ko sta le dobila majhen prostor na Wolfovi ulici v Ljubljani, kjer so še danes, je bil prostor celo brez vrat na ulico. Ker pa naj bi bila stavba spomeniško zaščitena, kar se je sicer kasneje izkazalo kot zmota, jih sprva sploh nista smela namestiti! Poleg tega je bil zaradi kar 380-odstotne carine uvoz krzna tako rekoč onemogočen, zato so kože kupovali le od lovcev. Strokovni del krznarstva je vodil njen mož. Njen prvi, sicer skromnejši plašč iz krzna pižmovke, ji je podaril mož, prvi nerc, ki je njeno najljubše krzno, pa si je uspela kupiti šele po moževi smrti. »Živeli smo skromno, veliko smo delali, da smo preživeli, vendar nam je uspelo,« pravi prijazna gospa, ki dobro skriva svoja leta.

Mladostna 97-letnica
Za 90. rojstni dan je nečakinja Milena podarila svoji tetki, kot jo kličejo, »skupinski izlet po Nilu«. Gospa Jožica je samo za trenutek pomislila, ali morda ni prestara za tako pot, a je take misli hitro odgnala in odšla na še eno od njenih številnih potovanj. Bilo je zanimivo, saj je bila edina iz njihove druščine, ki ni imela prebavnih težav. Recept za njeno stabilno zdravje se skriva tudi v šilcu žganega, ki ga srkne vsako jutro. To se ji je obrestovalo tudi v Indiji! Gospa Jožica s prijateljicami tudi redno karta in s tem trenira možgane. Z Matejo, hčerko nečakinje Milene, rada hodi po trgovinah in takrat kar pozabi, da potrebuje bergli, ker so ji nedavno tega pri petindevetdesetih operirali kolk. »Tetka kar šiba …,« pravi Mateja. Nedavno si je dala operirati sivo mreno, odločila pa se je tudi za zobne inplantante. Po tem »servisu« pa gre novim avanturam naproti. Poudari tudi, da si – razen vikendov, ki so družinski - vsak dan sama skuha in si tega opravila ne pusti vzeti. Le vrta ne more več sama urejati, zato pa »svetuje«, kako in kaj. S svojo pozitivnostjo je kot živa reklama za veselje do življenja.

Mami Milena in hči Mateja
Ob upokojitvi je krznarstvo prenesla na nečakinjo Mileno, ki je že od malega občudovala svojo teto. »Vedno je bila lepa, urejena in še vedno je prava dama.« Pri njej je preživljala počitnice, po srednji šoli pa se je v Ljubljani zaposlila in ob koncu tedna še izredno študirala na višji upravni šoli. Čez teden pa je bila po dopoldnevih v službi - sprva je delala na finančnem področju, kasneje tudi v marketingu - popoldne pa se je učila krznarstva. »Začela sem s šivanjem krznenih vložkov za čevlje, prvo jakno pa sem sestavila iz lisičjih tačk«. Vse od takrat nenehno poglablja svoje znanje o krznarstvu; po tej poti pa gre tudi njena hčerka Mateja. Ta čas je sicer na magistrskem študiju na ekonomski fakulteti, vendar je veliko tudi v krznarski delavnici in v prodajalni. »Od malega je krzno moja ljubezen. Tudi zato sem sprva hotela na srednjo oblikovno šolo, pa sem se nato odločila za ekonomijo. Se bom pa po končanem magisteriju vpisala še na dizajn, študirala pa bom v Londonu,« se že veseli 24-letna Mateja.
Družina Štimac je sprva živela v Kranju, kasneje pa so se mami Milena in oči Lado z otrokoma Matejo in Leom Andrejem preselili v Ljubljano, v neposredno bližino tetke.

Pogled na krzno z drugega zornega kota
Milena Eber Štimac je ugledno znamko Eber popeljala še korak naprej; vnesla je tudi mladostno trendovsko linijo krznenih oblačil in dodatkov ter s tem približala mladim ta plemeniti material. Vključuje pa se tudi širše v delovanje stroke. Zaradi pritiskov in enostransko prikazanega področja krznarstva se je pred leti stroka znašla v dokaj težkem položaju. Napačne in hudo popačene informacije so mnogi nekritično povzeli in začeli boj proti pravemu krznu, namesto tega pa poveličevali umetno krzno, ki pa okolju ni prijazno, saj je produkt nafte. »Dandanašnji človek predstavlja največjo grožnjo divjini, živalim in naravnemu okolju. Naravne selekcije ni več. Zato je pomembna skrbno nadzorovana uporaba živali za pridobivanje krzna; to pa ustvarja tudi povratne finančne učinke. Del teh sredstev gre za zaščito naravnega živalskega habitata. Činčile bi v naravi že izumrle, če ne bi za njihovo ohranitev poskrbeli z denarjem, ki priteka od prodaje vsake kože gojenih činčil. Le malo ljudi ve, da se meso činčil uporablja za zdravljenje tuberkuloze, da mast nerca daje lasem lesk, zato je tudi v vseh boljših šamponih. Ta mast je tudi antialergena,« pojasnita Milena in Mateja Eber Štimac.
Žival je človeku od nekdaj pomenila vir hrane in obleke; še vedno je tako, pravi naša sogovornica, le da meso pojemo, kožo pa prepogosto zavržemo. »Rejci ovac, kuncev, koz … bi lahko poleg mesa prodali tudi kožo in si tako odebelili svoj kos kruha. Krznarji bi z veseljem kupili kože zdravih in negovanih živali, za katere so rejci dobro skrbeli ...« Kar 85 odstotkov krzna je od gojenih živali; tako na lokalni ravni, kot v mednarodnem prostoru pa velja stroga zakonodaja z visokimi sankcijami za vse, ki bi pri vzreji živalim omejevali dobro počutje in zdravje. Krznarji so vključeni v mednarodno verigo, ki skrbi za kakovost in sledljivost kož.

Dvoličnost, plusi in minusi
V Sloveniji že dolgo ni več usnjarsko-krznarske šole, zato mojstri uvajajo mlade v poklic kar ob delu. »Krznar mora biti natančen in ustvarjalen, saj je pomembno striženje, sestavljanje, oblikovanje. Pomembna je kreativnost, saj krznar oblikuje izdelke po meri, pri predelavi pa tudi do 30 let star plašč ukroji po novih merah in novih modnih zapovedih …« naštevata sogovornici. Pokažeta kolekcijo, ki sega od klasičnih nercev pa do igrivih plaščkov. »Plašč iz zajčka, denimo je v kombinaciji z rakunom lep, topel, atraktiven in tudi cenovno zelo dostopen.«. Moda vedno znova krzno postavlja na piedestal; ni se pustila utišati z umetnim krznom, ki se tudi po 500 letih ne razgradi, zato kliče - nazaj k naravi! »Zaradi krznenih izdelkov ni nobena živalska vrsta ogrožena, saj je za krznarje vir surovine predvsem vzreja, le vrh pa sega v naravo,« poudarjajo sogovornice in dodajajo, da javnost potrebuje več informacij. Med drugim bi se morali zavedati tudi problema, ki zadeva vse nas, še zlasti pa trka na zavest lastnikov, ki svoje živali ta brezskrbno zavržejo. Samo v Ljubljani je vsako leto zavrženih od 800 in 1000 psov in dvakrat toliko mačk! Za zavrženega kužka pa občina mesečno azilu plača 470 evrov in pol toliko za mačko, prišteti pa je treba še strošek za veterinarski pregled in – če zavržena žival ne dobi novega lastnika, še strošek za usmrtitev! Zaradi takih brezvestnežev, ki jim nihče ne stopi na prste, je v Sloveniji že deset zatočišč za zavržene živali!

Skrb za ljudi
Milena Eber Štimac se z vsem srcem posveča tudi ljudem, ki potrebujejo pomoč. Ne le tistim, za katere se zavzemajo različne asociacije, ampak tudi ljudem, ki jih je srečala in zaznala njihovo stisko. Pomaga jim z denarjem, s svojim časom in s svojim prizadevanjem. In toliko kot njena darežljivost je vreden njen topel in spoštljiv odnos do družine ali posameznika, ki se je znašel na socialnem robu. Pomaga, če le more; toda potreb je vse več, možnosti pa so, žal, omejene. Tudi ob jubileju - 90. obletnici krznarstva Eber so med drugim invalidom namenili 90 toplih odej. »Včasih nam katera od strank podari star plašč, mi pa ga očistimo in predelamo v oblogo za invalidski voziček, v odejice itd,« omeni bolj na kratko. Bolj se razgovori o lastnostih krzna. Pravi, da je še zlasti ovčja koža odličen izolator, da pozimi greje, poleti pa hladi, mimo tega pa učinkovito varuje pred sevanjem. Dobro ga je imeti tudi v postelji.
»Vsak krznen izdelek – pa naj bo iz striženega ali puljenega, pletenega ali vezenega krzna, je dar narave. Nikoli ne uporabljamo krzna živali, ki so ogrožene. Odsluženi izdelek pa lahko vrnemo naravi, ne da bi jo ogrožali, saj se hitro razgradi,« še povzame Milena Eber Štimac .