Ne solimo pameti, poslušajmo!

Zgodbe | feb. '12

Dolga zgodovina je v žensko vsadila neprestano skrb, da naredi, kar pričakujejo od nje. V zgodovini je ženska veljala za otročje bitje, polno neobvladljivih vzgibov, samo po sebi nezanesljivo in umsko nedisciplinirano. Zdajšnji rod je veliko na boljšem, a še vedno imamo težave s poslušanjem sebe, svojih želja in svojega telesa, pravi Alenka Rebula, pesnica in pisateljica in filozofinja. Ukvarja se pretežno z globinsko psihologijo ter z vprašanji vzgoje in izobraževanja, samovzgoje in družbene kritike.

Dan žena, leto 2012, leto aktivnega staranja in medgeneracijskega sodelovanja. Priložnost, da se ozremo nazaj na prehojeno pot in naprej v prihodnost. V čem vse smo danes Slovenke na boljšem od prejšnjih rodov?
Dosti je stvari, ki nam pomagajo. Ena je gotovo izobrazba, osnova, na kateri se lahko razvije razmišljanje o sebi. Brez izobrazbe se ravnaš samo po tistem, kar ti drugi predajo kot resnico. Zdaj imamo ženske dostop do izobrazbe, vendar v procesu rojevanja kulture in izobrazbe ženske doslej niso sodelovale. To je naloga zdajšnjega rodu. Ženske, znanstvenice, raziskovalke naj, denimo na področju medicine, ki obravnava naše telo in naše otroke, dodajo svoj ženski prispevek, svojo vizijo, svoje izkušnje, svoje potrebe.
Druga, boljša stvar je ekonomski položaj. Dokler je ženska ekonomsko odvisna, brez strehe nad glavo, v svojem življenju ne more ničesar izbirati.
Pomembno je tudi, da smo kot ženske s pomočjo kulture in mimo vzorcev ustvarile nov odnos do svojega življenjskega poteka, do telesa. Ni se nam več treba obvezno poročati, obvezno imeti otroka ali določeno število otrok itd. Brez čutečega odnosa do telesa, ki nam narekuje prave odločitve, nobena izobrazba ne pomaga do boljšega življenja.

Tudi s počitkom izražamo čuteč odnos do sebe? A zanj še vedno prikrajšamo same sebe?
Počitek je ena od temeljnih potreb, s katerimi občutiš sebe. Če določim, kdaj se bom ustavila, pomeni, da me vodijo potrebe mojega telesa in moje osebnosti. Če izgubim občutek za utrujenost, ker so pomembnejše dolžnosti, pa tisto, kar me vodi, niso več moje potrebe. Eden od načinov, da ne čutiš in ne razmišljaš, je garanje. Če si utrujen do onemoglosti, si bolj podredljiv, nimaš moči za upor, razmišljanje. Ena od poti, ki vodijo v podrejenost, je, da si nalagamo še več dela. To je sodobna oblika samozasužnjevanja in samoomejevanja.
Na boljšem smo tudi zaradi verske svobode?
Da, verska svoboda je zelo pomembna. Zelo pomembno je, da ženska išče način, da bi bila sama sebi avtoriteta. Da sebe vpraša za nasvet in za mnenje in ne avtoritete, ki bi ji tako kot v preteklosti povedala, ali je njena vest dovolj oblikovana ali ne in ji dala navodila za življenje, ker sama tega ni sposobna. Zelo pomembno si je vzeti čas, da se čutiš in da veš, da potrebuješ predvsem nove izkušnje. Spreminjamo se, kadar naredimo kaj novega.
Meni se zdi zanimiva izkušnja novih skupin Blagor ženskam, ki nastajajo po vsej Sloveniji. Želela sem, da v njih ni voditeljice. Le na tak način se ustvari okolje, v katerem se ženske naučijo, da je vsaka sama sebi avtoriteta. Doslej je bil vedno kdo, ki jo je nadzoroval, ocenjeval, jo vodil, zdaj pa je čas, da se to neha.
Kako pa ženska prepozna, da se počuti podrejeno?
Ženska, ki ni svobodna in si ne vzame svobode, nujno tlači jezo in zamero. Če pa dopuščam, da me kdo zatira in si ne priznam, da me to moti, vre v meni jeza zatiranega bitja in namesto da bi jo naslovila na človeka, ki ga doživljam nasilno ali tako doživljam kako njegovo dejanje, kanaliziram jezo tako, da poiščem nekoga, nad katerim sprostim nasilje. Ne nujno s pretepanjem otrok, ampak psihološko destruktivno izražam potrebo po uveljavljanju: s komunikacijo, jezikom, izražanjem. Ženska lahko ugotovi, da doživlja podrejenost, kar se kaže v jezi, ki jo zliva na drugega. Zato naj se vpraša: v čem se počutim zatirano? Kdo je tisti, na katerega se jezim in mu očitam?
Čas nedvomno zaznamuje vse generacije. Toda ali jih enako? Ni tako, da vsak rod prekosi prejšnjega?
V nekaterih stvareh nadaljujemo s točke, ki so jo že dosegli naši starši. Moje hčere so v marsičem svobodnejše od mene in sama sem bolj svobodna od moje mame, ki mi je utrla pot. Vedno je, denimo, rada pisala, hkrati pa je hodila v službo. Pisala je, ko smo šli otroci spat, in nikoli ni imela časa popolnoma zase. Pri njej je bil občutek dolžnosti, da mora pomagati očetu, vedno močnejši od želje, da bi se posvetila lastnemu ustvarjanju. Je pa moji mami uspelo, da se je izobrazila in pisala, kar pa moji bistri stari mami ni. Stara mama je delala kot gospodinja, svojega denarja pa ni imela in je včasih jokala, ker dedek ni razumel njene potrebe, da ima svoj denar. Mama je pisala z občutkom krivde in dajala dolžnostim prednost pred pisanjem, sama pa nimam občutka krivde, če pišem. Moj mož podpira, kar počnem, in mi daje prostor. Seveda za uravnovešeno življenje potrebujem tudi konkretne reči, kuhanje in pospravljanje. Drugače pa bi bilo, če bi mož podcenjeval, kar delam. Tako pa pravi, da ženske premalo verjamemo vase. Vidi strah, ki ga imam, vidi moj stalno navzven obrnjeni pogled, kaj bodo rekli drugi, kako me bodo ocenjevali.
Začnimo s kako odliko slovenskih žensk, ki jo občudujete? Delate tudi z Italijankami, verjetno še drugimi narodnostmi? Smo Slovenke drugačne?
Kulturni vzorci se razlikujejo med seboj. Slovenke odlikuje pregovorna delavnost, zaradi katere, če se posvetijo negi sebe in notranjemu razvoju, tudi zelo veliko dosežejo. Poleg tega Slovenke jemljejo stvari zares. Italijanke so bolj igrive in prav zaradi te italijanske navade, da se stvari lotevajo z veliko fantazije, so na trenutke površne in stvarem ne gredo do dna in ne vztrajajo do konca. Slovenke so na prvi vtis preresne, a ko se lotijo stvari, jo vzamejo zares in dovolj dolgo vztrajajo pri svojem načrtu. Pri vsaki stvari se to pozna, tudi pri pripravljenosti slediti otroku zato, da odraste – s čimer so Slovenke pravzaprav še preveč zaposlene. Otrok Slovenki dokazuje, da je vredna, dobra, da je poskrbela za vse in da ji nihče ne bo mogel ničesar očitati.
Odlika Slovenk je tudi nadvse koristna želja po izobrazbi, da zelo veliko berejo in se rade učijo. Imajo tudi sposobnost, da se lotijo dela spet na začetku, ko se vse poruši. Občudujem tudi njihov estetski čut, skrb, s katero naredijo karkoli. Potrudijo se. V italijanskem okolju tega ni. Enako skrb kot, denimo, rožam, bi bilo treba posvečati odnosom. A kaj, ko skrbno negovano množico lončnic ob hiši vsakdo vidi in občuduje, čas za opazovanje same sebe v odnosu do otrok in moža pa ostaja neviden. Nihče ne vidi, če se doma pogovarjaš sama s seboj ali z možem, četudi je to nujno potrebno. Odnose je treba skrbno gojiti. Treba je razumeti, kdaj postane določena stvar ljubezen do življenja in kdaj je le iskanje učinka.
Če ženska ni avtonomna, veliko da na to, kar se vidi in kar prinaša odobravanje. Brez moških pa ženske ne moremo postati avtonomne in oni ne brez nas. Čustveno ne zorimo tako hitro kot tehnološko.
Povezovanje in sodelovanje pa nista ravno naš adut …
Sodelovanje je v bistvu odnos med enakopravnimi ljudmi. In zato je potrebna dolga tradicija svobode in enakosti med ljudmi, da se ne počutijo ogrožene drug od drugega ali od oblastnika, zavojevalca, tirana. Potrebna je torej dovolj dolga izkušnja demokratičnega življenja. Nam manjka te tradicije. Za sodelovanje je potreben občutek varnosti in tudi spoznanje in izkušnja druženja, v katerem ni prostora za tekmovalnost. Če že majhnim otrokom privzgojimo tekmovalnost v življenju, jim bo manjkala izkušnja, da skupaj lahko dosežejo več kot vsak zase. Otrok potrebuje izkušnjo, da drugi niso ovira, ampak da pomnožijo njegove možnosti. Če pa te izkušnje nimajo in če se je bilo treba bojevati za ocene, imajo in predajajo naprej izkušnjo, da je treba druge premagovati.
Kaj lahko ženske, babice izročimo svojim hčeram -  mladim materam in kaj te svojim otrokom?
Zdaj smo v obdobju, ko se podaljšuje življenjska doba, ljudje več znajo in mislim, da je pomembno razumeti, da je prehod v starost vabilo k naši popolni prenovi, zato smo zmedene. V starejši dobi ne moreš kar enostavno nadaljevati s tem, kar je bilo nekoč. Otrok, ki postane mladostnik, ne more nadaljevati kot v otroštvu; če ne pride do preobrazbe, samo zraste in postane zgolj velik otrok. Enako je s staranjem. V novo obdobje vstopiš kot v nekaj, kar je treba šele odkriti, skratka, počneš nekaj čisto novega.
To ni spontan proces. Moramo se odmakniti od kulturnih vzorcev, da je staranje obremenjujoče obdobje, da se je treba bojevati, da ostanemo mladi. Treba je sprejeti idejo prenove, zaključiti prejšnje obdobje, pregledati narejeno in ugotoviti, kateri so novi cilji, kakšna je vizija novega dela življenja. Nato je treba poiskati sopotnike za ta načrt, ki zraste v nas. Poiščemo izkušnje, s  katerimi smo lahko kos tej viziji. Zato gre za intenzivno posvečanje sebi, sicer postanemo zgolj servis za tiste, ki kaj potrebujejo, tako imenovani babica servis. Zelo lepo, da del našega življenja povežemo z otroki in družinami, a to je vez za vse življenje, to pa so osebni odnosi in osebno življenje. Ostane še velik del našega življenja, ki ga je treba prenoviti, da bi do konca polno živeli. Izoblikovati si je treba vizijo staranja, kakršnega si sam želiš, kaj novega si želiš s kom ustvariti in zakaj. Psihoanalitik James Hillman (njegovo delo Zapis duše: prepoznavanje značaja in poklicanosti imamo tudi v slovenskem prevodu, op. p.) pravi, da v zadnjem obdobju življenja pride na dan globina našega značaja, prej so bili v ospredju drugi projekti. To srečanje s samim seboj žene ljudi, da uresničujejo želje, ki so jih pokopali, ko jim je bilo morda komaj deset let in so že nehali sanjati.
Imajo zakonci, ki se ne poslušajo, kako možnost za zbližanje?
Pogosto slišim, kako se ženske pritožujejo, da se možje ne pogovarjajo z njimi. Sama bi temu rekla drugače, da me mož ne posluša. Ženska si želi, da bi jo mož poslušal brez komentarja. To potrebuje, ker je niso poslušala mama, oče, ker so ji dajali le navodila, kaj naj dela. Ne zna pa tega povedati. Zato reče: »Ti se z mano ne pogovarjaš«, on pa se umakne, zbeži. Ženske, kakor jih poznam, govorijo v jeziku očitanja. Imajo pravcate sezname očitkov. Na srečanjih z njimi me prizadene, koliko zakoncev živi skupaj, a so drug ob drugem - sami.
S stališča  ženske se lahko poskusim izraziti, začutiti drugega in ponuditi dialog. Vedno je vredno poskusiti. Če začutim, da traja predolgo, da se izčrpavam, da trud ne obrodi ali obrodi premalo, to po navadi pomeni, da zbližanje ni možno. Prav zmeraj pa je mogoče izboljšati razmere, da v odnosu ni več toliko napetosti, agresivnih čustev.
Kakšne možnosti ima starejši človek, da si pridobi samospoštovanje, če ga prej ni imel?
Mislim, da z majhnimi koraki. Samospoštovanje je kot vrh Himalaje. S točke, kjer si, lahko vsak dan narediš majhen korak in imaš na koncu življenja precej večje samospoštovanje kot prej. Ženska, ki so jo zatirali vse življenje, na koncu življenja ne bo najbolj suverena, a bo čutila veliko več dostojanstva, če bo vsak dan res kaj naredila za to. Starost ni ovira, starost je pomoč. V starosti ni pomembno, kaj mislijo drugi. Nimamo česa izgubiti. Starost telo osvobaja, kot pravijo nekateri. Telo je na starost veliko bolj na tvoji strani, da lahko živiš življenje v skladu s seboj. Možgani, ki pozabljajo stvari, ki te ne zanimajo, ti dobro služijo, saj v ospredju ostaja to, kar je zate pomembno. Kadar smo zares prisotni in zbrani, glava deluje. V stresu glava ne deluje. Če gledamo raziskave, so starejši možgani bolj učinkoviti, ko morajo v zapletenosti iskati in najti rešitve, ker so si pridobili spretnosti v iskanju bistvenega, česar pa mladi nimajo.
Eden od premnogih stereotipov o starejših trdi, da niso prožni, da se teže spreminjajo. Se res?
To sploh ni res. V naših delavnicah so nekateri stari več kot 60 let, pa dosežejo veliko večje spremembe kot dvajsetletniki. Odločilnega pomena ni starost, ampak to, da si pripravljen na novo. Če kultura staranja pravi, da je staranje počasno premikanje proti smrti, počasno odmiranje, hiranje in izgubljanje sposobnosti, potem se star človek upravičeno trudi porabiti čim manj energije, da bo trajal čim dlje, kot star avtomobil varčuje z energijo, ki mu odteka. Varčevalni način življenja pomeni, da se ne lotiš nobene stvari, ki je še ne poznaš, ker misli, da te bo stala preveč energije. Živiš samo od tega, kar si že počel in preskusil. A tisto je bilo že uporabljeno in zdaj ne pride več prav. Imaš samo stare prijatelje, ki umirajo, in imaš jih vedno manj. Zakaj ne bi star človek iskal novih stikov, novih prijateljstev, novih izkušenj? Tiščati kupček dobrin, ker odtekajo, pomeni živeti skopuško, namesto da bi uporabil to, kar imaš, da dobiš nekaj drugega, da bi začel iskati nove ljudi, navezovati nove stike. To je zavarovalniški pogled na življenje: zavarujem, kar imam. Medtem ko se pesimist pripravlja na slab izid, predvideva, kaj vse hudega se lahko zgodi, ima optimist vitalen odnos do življenja: raste, gre preko svojih meja, na psihični ravni dlje, kot je bil včeraj. Ljudje se zelo zapirajo in se družijo s tistimi, s katerimi delijo skupne spomine. Z obujanjem starih spominov pa ni mogoče živeti, spomini niso živo življenje. Naredimo album zdajšnjega dne! Če bomo taki, nas bodo mladi iskali in zanje bomo zanimivi. Če sodeluješ z naučeno idejo o staranju, ga pospešuješ: načrtno zožiš dejavnosti, imaš sheme o tem, kaj je primerno zate, ne živiš, ker ne iščeš tega, kar ti življenje ponuja.
Ali lahko tudi starejši človek spozna, da dogodki iz zgodnjega otroštvu krojijo njegove reakcije? Se s tem teže spopada kot mlajši?
Očitek sebi, češ, garal sem in nisem nič naredil zase, ni pravičen. Tak človek je kljub težkemu otroštvu v življenju izpeljal vrsto pomembnih stvari. Najprej je preživel, kar ni samoumevno. Nekateri ostanejo živi kljub samomorom in alkoholizmu v družini in si ustvarijo svojo, pridejo do poklica, se nekaj naučijo, uresničijo cilje. Ko potem pride starost, ne moreš reči, da to ni bila prava stvar, da bi bilo treba živeti bolj svobodno. Na koncu mora vsak ovrednotiti svoje življenje, dati mora vrednost samemu sebi. Pomembno je razumeti, kaj smo dobili, in biti moramo hvaležni za to.
Naša kultura je zelo pozorna na to, česar ni, ne pa na to, kar je. Tudi pri vzgoji in v šoli: v spisu podčrtamo z rdečim, kar je narobe, na tisto, kar je prav, pa z ničimer ne opozorimo. Pa bi morali, denimo z zeleno barvo, da bi prav ocenili stvari. Treba je ovrednotiti celoto.
Kako se s starostjo ženske spreminja njen odnos do sveta?
Sprejmeš svet, kakršen je in naboj po spreminjanju stvari skopni. Doumeš, da obstaja nekaj drugega, kar na drug način spreminja tvoj nemirni svet. Počasi odkrivaš, da je resnična sprava možna z vsakim človekom, tudi s tistimi, ki so ti naredili krivico. To ni pasivna drža, češ, nič se ne da spremeniti. To je moč preobrazbe. Zavedanje svoje veličine v skromnosti. 
Pravite, da hotenje po dokončnem obračunu z nasprotnikom ne bo izginilo zgolj zato, ker bomo o zgodovini govorili drugače. Kaj pa bi bilo treba narediti?
Treba je graditi osebne odnose. Se za začetek pobotati s sorodniki ali samo s sosedi, vsaj z enim človekom. Tisto, kar res spremeni družbeno ozračje, je ustvarjanje drugačne kulture osebnih odnosov, je sočutje, sposobnost, da sočustvuješ s človekom, že ko se rodi. Princip sočutja moramo vnašati v vzgojne ustanove, izobraževanje, medicino, sočutje bi moralo postati več kot vrednota, moralo bi biti del vsakdanje prakse, kultura miru, zavest, da je človečnost v odnosih prva stvar, ki jo je treba upoštevati na vseh ravneh družbe, da se je treba odpovedati nasilju in ga nadomestiti s poslušanjem.
Samo v tako pripravljenem ozračju in v pripravljenosti sočustvovati drug z drugim razumem pomen sprave. Dokler pa v srcu nisi pripravljen poslušati drugega in sebe, nisi pripravljen na spravo, nisi pripravljen, da bi nehal sovražiti, očitati. Tako družbena ozračje pa ne nastane čez noč, temveč postopoma.
Tudi pomen besede sreča se z leti spreminja?
Zdaj je to občutek, da v vsakem trenutku čutim, da ostaja nedotaknjena moja sposobnost ljubezni do življenja, do sebe in drugih. To trdno jedro, dostopno z vseh strani, v sreči in nesreči, je občutek prevlade dobrega, neuničljivosti dobrega. Ljubezen nas obvaruje, da se nas ne dotaknejo zagrenjenost, prezir, obup. Sreča je, da jasno čutim svoje želje, da sem jim zvesta in da si znam pridobiti podporo okolja in da jih uresničujem. Sreča je, da vem, kaj lahko ponudim in kaj lahko dam iz srca in zares.

Alenka Rebula se je rodila pisateljskemu paru Alojzu Rebuli in Zori Tavčar leta 1954 v Loki pri Zidanem mostu. Diplomirala je iz filozofije na tržaški univerzi, zdaj je profesorica na liceju Antona Martina Slomška v Trstu, piše, predava, vodi tečaje in v Sesljanu pri Trstu skrbi za dom in družino. Poleg pesniških zbirk Mavrični ščit in V naročju je napisala Globine, ki so nas rodile (1999), prvo delo v slovenskem kulturnem prostoru, ki se otroštva loteva s stališča doživljanja otroka, ter priročnik za samovzgojo z naslovom Blagor ženskam.« Lani je izšlo njenih Sto obrazov notranje moči, ki v govorici simbolov predstavlja »neskončno število obrazov moči v nas, ki so vsi rojeni iz vere v življenje«.

Ženske skozi zgodovino
Cerkev, ki je v 20 stoletjih sežgala na sto tisoče čarovnic, je družno z znanostjo in moralo žensko že ob rojstvu postavila v podrejeni položaj in jo tako »obvarovala pred nenaravnimi ambicijami« (kar je bilo tudi učenje). Definicijo za »naravno« je postavila oblast. Ženski možgani so veljali za manjše, manj sposobne, ženska med menstruacijo za nečisto, ženska, ki kaže svojo inteligenco za grdo. Prepričanje, da je naravni položaj ženske v podrejanju moškemu, ki se je začelo majati šele v komaj dobro minulem stoletju, je imelo nadvse ugledne zagovornike. Da ženska doseže popolnost le v podrejenem položaju, sta se strinjala tako nemški filozof Friedrich Nietzsche kot Francoz Jean-Jacques Rousseau. Veljalo je, da je znanost nevarna za žensko, onesreči jo in smeši. Napoleon je v 1124. členu državnega zakonika določil, da so brez pravic mladoletne osebe, poročene ženske, kriminalci in umsko prizadeti. »Če bodo ženske brale, se bodo naučile biti brez moških,« je opozarjal Balzac. Pasivnost je bila vrlina ženstvenosti. Očetu olimpijskih iger Pierru de Coubertinu se je zdelo nezaslišano, da bi na olimpijskih igrah nastopale ženske. Prvikrat so nastopile šele leta 1946, a zaradi svoje »grdote v športnih dresih« žele posmeh še dolgo potem.
Ženska je po konstituciji primerna le za svojo glavno nalogo: rojevanje otrok in dom, povsod drugod je njena prisotnost neumestna. Ni ji bilo nedostopno delo, nedostopno ji je bilo zanimivo delo. Freud je imel žensko za manjvredno po božji previdnosti. »Usoda ženske mora biti, kar je: v mladosti očarljiva stvarca in v zrelih letih ljubljena žena.« Lepa in neumna je bila istopomenka za ženstvenost. Bolj ko so ženske izobražene, več seksualnih motenj imajo, sta sredi minulega stoletja trdila ugledna ameriška psihiatrinja dr. Marynia Farnham in ekonomist Ferdinand Lundberg, ki sta v delu Izgubljeni spol ostro oporekala zaposlovanju žensk, češ da onesreči vse: njih, ker postajajo nevrotične, otroke, ker jih prikrajšajo za svojo prisotnost, in moške, ker postajajo njihove tekmice. Charles de Gaulle je idejo o ustanovitvi ministrstva za ženska vprašanja odpravil s posmehom: »Zakaj pa ne ministrstva za kvačkanje?«
Diskriminacija doseže vrhunec, ko diskriminirani začne verjeti, kar mu dopoveduje diskriminator. Same ženske so gojile stališča proti sebi. Inteligentne ženske so pogosto sterilne, je, denimo, svarila italijanska zdravnica in pisateljica Gina Lombroso. Da ženska plača svoje intelektualno znanje s izgubo svoje ženstvenosti, pa ni prepričeval le Alexander Dumas starejši v 19. stoletju, temveč tudi ameriška novinarka in scenaristka Helene Deutsch konec 20. stoletja.