Če ne bo gospodarske rasti, finančne discipline in več zavarovancev, ne bo pomagal noben sistem

Dobro je vedeti | feb. '12

Takole svari generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije Marijan Papež, a se obenem zavzema za čim prejšnjo reformo veljavnega pokojninskega sistema, ki bo zagotovila dolgoročno stabilnost in dostojne pokojnine ter ohranila medgeneracijsko solidarnost.

Kaj je bistveno zaznamovalo delo zavoda v minulem letu?
Prva polovica leta 2011 je bila še v pričakovanju, da bo začel veljati novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Zato smo morali strankam posredovati veliko informacij. V prvih mesecih je bilo še veliko dela z reševanjem zahtevkov za starostno upokojitev in za dokup delovne dobe, ki so jih ljudje množično vlagali novembra in decembra predlani. Število zahtevkov se je predvsem zaradi uveljavljanja sporazuma o socialnem zavarovanju s Srbijo znatno povečalo tudi pri mednarodnih zavarovanjih.
Lani smo se pripravljali tudi na prenos varstvenega dodatka in državne pokojnine na centre za socialno delo. Spremembe so začele veljati 1. januarja 2012 in največ dela s temi zahtevki je bilo v novembru in decembru, ker so se ljudje v velikem številu odpovedovali tema pravicama, boječ se, da bo država pozneje posegla po njihovih nepremičninah. V dveh mesecih se je varstvenemu dodatku od 46.000 prejemnikov odpovedalo kakih 10 tisoč, državni pokojnini pa od dobrih 14.000 prejemnikov skoraj dva tisoč. A po moji oceni je bil strah odveč in ljudje bi lahko mirno še zdaj uživali to pravico, saj bi bili ob njeni morebitni izgubi upravičeni do sredstev vse do izdaje odločbe, zato jim za teh nekaj mesecev prejemkov ne bi bilo treba vračati.
Precej smo bili zaposleni tudi z revizijami Računskega sodišča RS in s pripravo odzivnega poročila. Vendar je računsko sodišče ugotovilo, da odzivno poročilo za učinkovitost upokojitvenega postopka od leta 2000 do 2008 ni najbolj ustrezno in pozvalo k ukrepanju svet zavoda, ta pa je generalnemu direktorju naložil določene ukrepe in dejavnosti, povezane predvsem z ureditvijo matične evidence zavarovancev. Ob tem moram poudariti, da je na tem področju zavod že vrsto let zelo dejaven. Tako od leta 2009 - in vštevši leto 2008 - elektronsko zajema podatke o plačah ali zavarovalnih osnovah zavarovancev. V nekaj letih naj bi prenesli vse podatke iz starega informacijskega sistema v nove baze, tako bo zavod prek svoje spletne strani omogočil vsakemu zavarovancu, da se bo lahko seznanil s svojimi podatki in si s pomočjo posebnega programa sam izračunal tako pogoje za upokojitev, kot tudi višino pokojnine. S projektom matične evidence pa je tudi predvideno, da bo, kot je bilo zapisano v ZPIZ-2, lahko zavod tistim zavarovancem, ki imajo pet let do upokojitve, pošiljal izračune o predvideni višini njihove pokojnine. V to je bilo vloženega veliko truda, saj je bilo treba od stečajnih upraviteljev in nekaterih večjih podjetij, kot je na primer SCT, pridobiti manjkajoče podatke iz prejšnjih let.
Kaj pomeni za zavarovanca, če mu delodajalec za določeno obdobje ni plačeval prispevkov, če so mu bili odpisani ali delno odpisani?
Kdor je bil v letih, ko niso bili plačani prispevki, v delovnem razmerju, ima dobo sicer priznano, vendar pa se mu to obdobje ne šteje za izračun pokojninske osnove. Samozaposlenim pa se tudi doba ne šteje. Odločilno torej je, da so vsi prispevki plačani, da je pokojnina odsev plačanih prispevkov v določenih obdobjih zavarovanja. Zato mora država zagotoviti tak sistem finančne discipline, ki bo vključeval tudi redno plačevanje prispevkov in neovirano uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz tega.
Kje se zavarovanec lahko prepriča, ali so bili njegovi prispevki plačani ali ne?
Od leta 2009 lahko vsak zavarovanec na spletni strani DURS preveri, ali so bili prispevki plačani sproti in v predvidenih rokih. Od leta 2003 te podatke pridobiva tudi pokojninski zavod, z obrazci o izplačanih plačah, ki so jih vsako leto dolžni posredovati delodajalci. Pred nedavnim pa je ustavno sodišče odločilo, da odlog, delni odlog ali odpis plačila prispevka ni več možen.
Kako so zaostrene gospodarske razmere vplivale na upokojevanje?
Lani se je število upokojencev v povprečju povečalo za 3,1 odstotka ali za 17.390 oseb. To je največje povečanje po letu 2000. Če pogledamo samo starostne upokojence, se je njihovo število povečalo še bolj, in to kar za 4,8 odstotka, k čemur je znatno pripomoglo množično vlaganje zahtevkov v novembru in decembru leta 2010, rešeni pa so bili v začetku minulega leta. Ker se je povprečno število zavarovancev zmanjšalo za 1,3 odstotka ali na 870.754 oseb, je razmerje zavarovanci in upokojenci, ki je bilo v letu 2010 1:1,60, v letu 2011 padlo na 1:1,53, kar je skrb zbujajoče zlasti zato, ker se je lani precej povečalo število brezposelnih zavarovancev. Če se bo to nadaljevalo, bo treba za izplačevanje pokojnin zagotoviti še več sredstev iz državnega proračuna.
Kako je vse to vplivalo na raven pokojnin?
Zavod priznava pravice na podlagi veljavnega zakona. Na raven že uveljavljenih pokojnin pa vpliva predvsem način njihovega usklajevanja. Zaradi interventnih zakonov so se predlani pokojnine uskladile za polovično, lani pa le za četrtinsko rast plač, zaradi česar seveda realno padajo. Napoveduje pa se, da se letos najbrž ne bodo nič usklajevale, kar bo pomenilo še nižjo raven pokojnin in bo dolgoročno vplivalo na gmotni položaj upokojencev.
Menite, da je reforma pokojninskega sistema nujna tudi zato, da bi zaustavili padanje pokojnin?
Reforma je nujna za dolgoročno zagotavljanje stabilnosti pokojninskega sistema, čeprav v prvih letih ne bo prinesla posebnih učinkov. Drugače pa je z interventnimi zakoni, saj če ti določajo, da se pokojnine ne bodo usklajevale, to takoj občuti več kot 600.000 prejemnikov različnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in se takoj pokaže prihranek. Pokojninska reforma pa vpliva na dolgi rok in je vsekakor potrebna, zato bi se je morali čim prej lotiti, pri čemer je ZPIZ-2 dobra podlaga za iskanje boljših rešitev. V reformo nas bolj kot gospodarska kriza sili neugodna demografska struktura, ki naravnost kliče po tem, da kaj storimo za dolgoročno stabilnost pokojninske blagajne in javnih financ nasploh (predvsem zdravstva). Čeprav so se z osnovnima ciljema pokojninske reforme – dolgoročna stabilnost pokojninske blagajne in dostojne pokojnine – vsi strinjali, sta si oba cilje v marsičem protislovna. Težko je namreč na eni strani zaostriti pogoje in na drugi zagotoviti dostojne pokojnine. vendar mislim, da je bila v ZPIZ-2 ponujena kar dobra rešitev. Ker se življenjska doba daljša, je razumljivo, da je treba dalj časa prispevati za pokojnino, sicer se ne izide ekonomski račun o enako dolgom vplačevanju (40 let) prispevkov in daljšem prejemanju pokojnine
Kakšno vlogo ima pri tem medgeneracijska solidarnost?
Sistem medgeneracijske solidarnosti pomeni, da aktivni zavarovanci plačujejo za upokojeno populacijo, ki pa je v svojem aktivnem obdobju ravnala enako. Solidarnost pa zagotavljamo predvsem z institutom najnižje in najvišje pokojninske osnove. Višina pokojnine je odsev tega, kako dolgo so bili plačevani prispevki in od višine vplačanih prispevkov. Kdor s svojimi prispevki zbere manj, kot je določeno z najnižjo pokojninsko osnovo, se mu pokojnina odmeri od te osnove. Kdor zbere več, kot je določeno z najvišjo pokojninsko osnovo, se mu pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove. To je pomemben socialni korektiv in v tem je solidarnost. Solidarnost je tudi pri invalidskih, družinskih in vdovskih pokojninah.
Bi morebitna uvedba individualnih računov odpravila solidarnost?
Z individualnimi računi bi bila zagotovljena solidarnost le v ničelnem stebru, kjer bi vsak državljan dobil od 200 do 240 evrov zagotovljene pokojnine, preostanek pa bi bil odvisen od prispevkov, ki jih je plačeval. V ta sistem pa bi bila vključena le starostna pokojnina, ne pa tudi invalidska, družinska in vdovska, kar bi bilo treba urediti posebej. Ob tem se veliko govori, da sistem individualnih računov pomeni večjo preglednost. Toda že zdaj imamo nekakšne »individualne račune«, saj so od leta 1970 naprej v matični evidenci zavarovancev za vsakega posameznika za vsako leto, ko je delal, zabeleženi podatki o obdobju in višini plače ali zavarovalne osnove, ki služi za izračun pokojnine. Pri tem malce bega le uporaba valorizacijskih količnikov, s pomočjo katerih plače ali zavarovalne osnove spravimo na raven zadnjega leta dela, kar pa včasih ni najbolj razumljivo. Zato bi jih kazalo odpraviti in uvesti točkovni sistem, kakršnega že imajo Nemci, Srbi, Hrvati in nekatere druge države, deluje pa tako, da vsakoletno plačo ali zavarovalno osnovo primerjamo s povprečno plačo v tekočem letu, zatem pa se določijo točke. Tako bi lahko na dokaj enostaven način vse plače od leta 1970 prevedli v točke in ljudje bi sproti vedeli, koliko točk imajo.
Po sistemu individualnih računov bi bila pokojnina resda odmerjena na podlagi vplačanih prispevkov brez zgornje omejitve, vendar pa se zastavlja vprašanje, kakšna bi morala biti višina prispevne stopnje, da bi bila potem ta raven pokojnin res dosegljiva, pa tudi, kdo bi zagotavljal sredstva, ki bi bila zabeležena na individualnem računu, ko bi se nekdo upokojil. Verjetno bi še vedno morali tisti, ki so zavarovani, plačevati za tiste, ki so že upokojeni. Zato v tem ne vidim kake bistvene pridobitve. Še zlasti pa ne bi bila smiselna odprava medgeneracijske solidarnosti, ki deluje že desetletja in je preživela tako vojne kot krize. Vsekakor pa je primernejša pravočasna reforma veljavnega pokojninskega sistema, ki bi prinesla njegovo dolgoročno stabilnost. Lahko govorimo o kakršnemkoli sistemu, a če ne bo gospodarske rasti, finančne discipline, večjega števila zavarovancev in rednega plačevanja prispevkov, bo pokojninska blagajna v čedalje težjem položaju.
Kakšno je bilo finančno poslovanje zavoda v minulem letu?
Z veseljem ugotavljamo, da je zavod vse leto 2011 likvidno posloval ter da so bili prihodki in odhodki izravnani pri 4.941.041.574 evrov, kar je 136.130.128 evrov ali 2,8 odstotka več kot leto poprej. Toda zaradi zaostrenih gospodarskih razmer, večjega števila upokojencev in zmanjšanega števila zavarovancev je bilo treba pridobiti več sredstev iz državnega proračuna. Ta znesek je lani narasel že na 1.442.419.638 evrov, pri čemer so sredstva za pokrivanje razlike med zbranimi prispevki in potrebno vsoto za izplačilo pokojnin prvič presegla milijardo evrov. Od leta 2009 se struktura zavodovih prihodkov slabša, saj je delež sredstev iz državnega proračuna vsako leto večji. Tudi delež pokojnin v BDP se je povečal in je lani znašal 11,56 odstotka, leto prej pa 11,30 odstotka.
Kako je lansko znatno povečanje zahtevkov za upokojitev vplivalo na čas reševanja vlog?
Čeprav si nenehno prizadevamo, da bi se čas reševanja zahtevkov skrajšal, smo bili spričo velikega dotoka vlog v lanskem letu zadovoljni, da je na prvi stopnji ostal ta čas v povprečju enak kot leta 2010, to je 63 dni. Na področju mednarodnega zavarovanja pa se je rok podaljšal za tri dni, saj se srečujemo z dolgotrajnimi postopki pridobivanja podatkov, in to zlasti iz držav nekdanje skupne države, kar povečujejo tudi število nerešenih zadev. Pri pritožbenih postopkih pa se je rok celo skrajšal. In če upoštevam zmanjševanje števila kadrov ter povečan obseg dela ter nove obveznosti, lahko povem, da sem zadovoljen z rezultati dela. Tudi informacije, ki jih dajemo zavarovancem ali upokojencem, so spričo zapletene zakonodaje in nenehnih sprememb veliko zahtevnejše kot prej. Zato je za strokovno natančno in razumljivo informacijo potreben daljši čas.
Kako dolgo mora potemtakem čakati zavarovanec na odločbo o priznani pravici iz pokojninskega zavarovanja?
Pri starostni pokojnini je povprečen čas reševanja vloge 53 dni. Če zavarovanci vložijo zahtevke mesec ali več dni pred upokojitvijo, dobijo nekateri odločbe že pred upokojitvijo. To pa je tudi naš cilj, se pravi, da bi vsak, ki bi pravočasno (največ dva meseca prej) vložil zahtevek in pri katerem so v matični evidenci zbrani vsi potrebni podatki, na dan upokojitve že imel odločbo. To želimo doseči, ko gre za domačo zakonodajo. Za področje mednarodnega zavarovanja, kjer je treba pridobiti podatke iz tujine, pa je to teže izvedljivo. Zato je priporočljivo, da si zavarovanci že prej in ne tik pred upokojitvijo uredijo manjkajočo dokumentacijo. Sicer pa je zakonski čas trajanja postopkov po domači zakonodaji dva meseca, za postopke iz mednarodnega in invalidskega zavarovanja pa šest mesecev.
Pri tem bi rad opozoril, da strokovni delavci prednostno rešujejo zahtevke za upokojitev in druge zadeve, za kar jih zavezuje zakon; zato tudi morajo malce počakati vloge, ki se zadevajo predvideni rok izpolnjevanja pogojev ali izračun predvidene višine pokojnine. Tega pa zavarovanci pogosto ne razumejo in so nejevoljni, ker želene informacije ne dobijo v desetih, petnajstih dneh. Zaradi napovedane uvedbe ZPIZ-2 je bilo v letu 2010 in prvi polovici prejšnjega leta teh zahtevkov izredno veliko in če bi zakon obveljal, bi seveda večina tistih, ki so že dobila informacijo o višini pokojnine ali o izpolnjevanju pogojev, še enkrat vložila zahtevek.
Lani ste odpravili vsakomesečno pošiljanje obvestil ob nakazilih pokojnin, upokojencem pa obljubili identifikacijske kartice Kako je s tem?
Ker so stroški pošiljanja mesečnih obvestil skoraj dva milijona evrov na leto, smo se odločili, da jih bomo zmanjšati, saj so tudi v mnogih drugih državah skrčili obseg takšnega obveščanja. To se je prvič zgodilo v mesecih oktobru in novembru, decembru pa smo jih spet poslali. Vsem tistim, ki imajo kakršnekoli odtegljaje, smo ta obvestila seveda še naprej pošiljali in tako bo tudi v prihodnje. To bo veljalo tudi ob vsaki uskladitvi pokojnin, ob vsakem izplačilu letnega dodatka in pri vsaki spremembi prispevka dodatnega zdravstvenega zavarovanja. S tem bomo v letošnjem letu prihranili več kot milijon evrov. Pripravljamo pa tudi računalniško aplikacijo, na podlagi katere bo lahko vsak upokojenec na spletni strani zavoda preveril višino svoje pokojnine. Hkrati pa nameravamo verjetno že v maju vsakemu upokojencu poslati PIN kodo, s pomočjo katere se bo lahko tudi po telefonu prepričal o nakazilu pokojnine.
Ideja o uvedbi identifikacijske kartice upokojencev je zorela več let, saj je bilo veliko nezadovoljstva zaradi dokazovanja upokojenskega statusa z odrezkom o nakazilu pokojnine. Zato smo se odločili, da s prihrankom pri zmanjšanju števila obvestil skušamo vsem zagotoviti upokojensko kartico. Z javnim naročanjem se je zavlekel postopek izbire najugodnejšega izvajalca, tako da bo večina upokojencev kartico dobila v prvi polovi marca.
Kateri pa so najpomembnejši letošnji poslovni cilji zavoda?
Osnovni cilj je tekoče izplačevanje pokojnin in likvidno poslovanje zavoda z izravnanimi prihodki in odhodki. Hkrati bomo izpopolnili matično evidenco v novem informacijskem sistemu, pri čemer gre za obdelavo in prenos 70 milijonov podatkov. S tem bomo v nekaj letih zagotovili, da se bo vsak zavarovanec lahko seznanil s svojimi podatki. Naslednja naloga je ažurno opravljanje osnovne dejavnosti, torej priznavanje pravic na prvi in drugi stopnji ter pravočasno posredovanje strokovnih informacij. Krepili bomo naše temeljno načelo - »zadovoljna stranka, zadovoljna javnost in zadovoljni zaposleni«. Racionalizirali bomo poslovanje na vseh področjih ter sproti odpravljali morebitne administrativne ovire. Pri tem je bil že lani dosežen velik napredek z odpravo krajevne pristojnosti za prijavo v zavarovanje, saj zdaj zavarovanec lahko to opravi kjerkoli v Sloveniji in ne le tam, kjer je zaposlen. Odpravo krajevne pristojnosti pa smo predlagali tudi za reševanje zahtevkov pri uveljavljanju pravic. Ko bo to zakonsko urejeno, bomo lahko laže razporejali delo po območnih enotah, ki so spričo strukture prebivalstva po posameznih vrstah zahtevkov zelo različno obremenjene. Veliko dela bo tudi pri posodabljanju informacijskih tehnologij, ki so vtkane v vsa področja dela. Zato je bil sprejet ambiciozen razvojni program, katerega uresničitev v veliki meri zagotavlja dobro poslovanje zavoda v prihodnje.