Brez čebel ni življenja …

Zgodbe | feb. '12

»Čebelice, prijateljice moje, ostal bom vedno z vami,« pravi čebelar Lojz, ko se zadnjič poslavlja od svojega čebelnjaka v dokumentarnem filmu Prijatelj čebelar, ki ga je leta 2008 posnela TV Slovenija. Velik ljubitelj čebel je tudi France Prezelj iz Kamnika, ki je v tem filmu igral vlogo očeta Lojza.
Danes 72-letni France je svojo poklicno pot začel kot čevljar, nato pa opravil izpit za poklicnega šoferja, ob delu še srednjo ekonomsko šolo in nazadnje pred enajstimi leti v Ljubljani in v avstrijskem Gradcu končal tudi šolanje za čebelarskega mojstra. »Vse življenje se že učim …,« pravi navdušeni čebelar, ki svoje bogato znanje s predavanji in izobraževanjem prenaša na čebelarje po vsej Sloveniji.
Že njegovi predniki, zlasti njegov stari oče na Križu pri Komendi, kjer se je rodil tudi France, so imeli veselje do čebel. »Prvič pa sem se srečal s čebelami pri osmih letih, ko sem v Črnomlju obiskal svojega strica sedlarja. Nikoli ne bom pozabil, kako veselo so čebelice obletavale strica pri delu pred hišo. Seveda takrat še ni bilo materialnih možnosti, da bi prišel do svojih čebel. Ko pa je bil sin Marko star osem let, sva okoli leta 1974 kupila prva dva panja. Tisto leto je bila izredna letina, tako da smo samo točili, točili … Kmalu sem v Radovljici kupil še šest panjev. Nato sem kupil predelan avtobus za panje. Ker se samo osem panjev ni splačalo voziti na pašo, sem vozilo napolnil s panji skoraj vseh komendskih čebelarjev,« pravi France, ki je član čebelarskega društva v Komendi in se imenuje po Petru Pavlu Glavarju, duhovniku, piscu prve slovenske strokovne knjige o čebelarstvu in ustanovitelju prve slovenske čebelarske šole. 
Kasneje je France kupil manjši tovornjak, ga ustrezno predelal, tako da je zadostoval za 40 do 50 panjev, kolikor jih je imel največ v svojem čebelnjaku. »Letos sem na pašo na pod Črnivcem pri Novi Štifti peljal 12 panjev. Letina je bila kar dobra, vendar so bile težave s strjevanjem medu. Če si le malo zamudil s točenjem, je bilo med težko dobiti iz satja.«
Pravi, da so se razmere za čebelarjenje v zadnjih desetletjih precej spremenile. Nekoč je bilo, denimo, podgorsko polje na jesen polno ajde, ki je bogato medila, zdaj pa je ajdo spodrinila koruza, ki jo kmetje na veliko škropijo. Strupi pa ostanejo v zemlji tudi več let. Pa tudi ajda se je izrodila in ne medi več.
»Ko sem začel čebelariti, nismo poznali varoje in drugih težav, ki nas pestijo zdaj. Včasih je bilo okrog čebelnjaka na njivah veliko različnih rastlin in cvetja  vseh barv. Zaradi strupov, ki jih poberejo čebele na cvetovih, to velja še posebej za ogrščico, ki jo škropijo v cvet, imajo vse slabši imunski sistem.«
Zdaj France največ pozornosti posveča izobraževanju čebelarjev. Skoraj vsako leto pa pripravi vsaj eno strokovno ekskurzijo k čebelarjem v različne države po Evropi. Z veseljem pove, da se zanimanje mladih za čebelarjenje spet povečuje, k čemur pripomorejo tudi čebelarski krožki po šolah. Pa tudi v Čebelarski zvezi Slovenije pripravljajo različne akcije za pospeševanje čebelarstva.