Življenje je prekratko za slabo voljo

Zgodbe | feb. '12

Tončka Dukić ima osemdeset let, energije pa več kot velika večina precej mlajših ljudi. Zdi se, da je tako zato, ker ima življenje neznansko rada. Nanj gleda skozi rožnata očala in zmeraj se spominja le lepih stvari in dobrih, prijetnih ljudi. Tudi zato laže prenaša različne bolezni, ki jo od časa do časa spomnijo, da ni več rosno mlada. Sicer pa pravi, da je življenje lepo, a zelo kratko in prehitro mine. Zato se ga ne splača zapravljati za jezo in slabo voljo.

Tončka si želi videti še na stotine sočnih vzhodov in zahodov, pa občudovati, kako brsti in raste njena trta, iz grozdja pa vsako leto stisne dobro vino. Obožuje naravo, naravnost zaljubljena je v svoje rože, v vrt in v sadno drevje. Ima blizu štirideset jablan, hrušk, fig, sliv ... Tudi kakije in kivije pa orehe. Ker je njen dekliški priimek Kutnar, ima na vrtu tudi kutino.
Pravi, da bi kar zbolela, če ne bi vsak dan, naj lije dež ali piha mrzel veter, obhodila svoje zemlje. Imajo je blizu tri tisoč kvadratnih metrov.
Rodila se je v Šentrupertu na Dolenjskem. »Čeprav sem bila med drugo svetovno vojno deklica, se spominjam, kako hudo je bilo, saj je bilo prebivalstvo razdeljeno med 'ta bele in ta rdeče'. Med seboj so se sovražili, se izdajali in celo pobijali.« Koliko krvi je preteklo po nepotrebnem, ji je še danes hudo. Najhuje pa se ji zdi, da hočejo nekateri to sovraštvo in razdeljenost prenesti v današnji čas. »Zdaj, ko je kriza v svetu in pri nas, bi morali vsi stopiti skupaj in pozabiti na stare zamere,« ugotavlja.
Obiskovala je gimnazijo v Novem mestu in Ljubljani in se zaposlila v občini Šentrupert. Leta 1948 je spoznala Rada in se leto kasneje poročila z njim. Ko se je rodil njun edinec Božo, sta se preselila v Kranj, kjer sta oba dobila delo. Tončka je bila kar 28 let varnostna inženirka pri takratnem socialnem zavarovanju v Kranju. »Zelo rada sem hodila v službo. Še danes redno obiskujem svoje sodelavke ali pa one prihajajo k meni.«

Na svoji zemlji
Najprej sta z možem stanovala v najemniškem stanovanju, potem sta kupila staro hišo v Kranju in jo z lastnimi rokami obnovila. Nato sta začela razmišljati, kaj bosta počela po upokojitvi. Kupila sta zemljo pod Nebesi v Hrastnem in začela graditi hišo. »Ko sva prišla v Hrastno, ni bilo ne ceste, ne vode, ne elektrike. Sploh ne vem, kje smo še z nekaterimi drugimi, ki so takrat kot midva z možem, gradili hiše za čas po upokojitvi, našli moč in voljo, da smo s krampi in lopatami rili po zemlji. Z lastnim denarjem in udarniško smo zgradili cesto, napeljali vodovod …«
Ugotavlja, da danes ni več takšne zagnanosti, pa tudi solidarnosti ne. Vsak skrbi in gleda predvsem nase. Zato je vesela, da je živela v času, ko so si ljudje še znali pomagati, po opravljenem delu pa so kaj pojedli in popili ter prepevali dolgo v noč. Pravi, da sta se z možem imela prelepo. »Potem ga je pobrala kap. Nisem si mislila, da bom lahko živela brez njega. Pa sem se zakopala v zemljo. Morala sem sejati in saditi na vrtu, okopavati krompir, obrezovati drevje in trto, kositi travo ... Imela sem kure, race in kozo pa muce.«
Mnogi so mislili, da bo kot vdova vse prodala in šla nazaj v Kranj. Pa ni bilo tako. »Nisem se dala. Rada se učim, rada delam in sem neustrašna,« reče v smehu. Na srečo je imela šoferski izpit, saj brez avta v teh krajih ne gre.
Zdaj, ko ima prenosni telefon, je vse še laže. »Če se mi kaj zgodi, vsaj vem, da lahko pokličem na pomoč.« Vesela je, da ima dobre sosede, sina, ki jo vsak teden obišče, in vnukinji Nino in Nevo, ki imata babico zelo radi in prihajata na obisk, ko le moreta. »Najbolj sem se v zadnjem času razveselila pravnukinje Eve, pa tega, da je sin Božo poskrbel za to, da mi ni treba več kuriti z drvmi ali kurilnim oljem in da je zdaj moja hiša topla s pomočjo tople vode, ki je globoko pod zemljo.«
In kaj si še želi? »Le to, da bi mi zdravje služilo čim dlje, da bi lahko še dolgo hodila po lastni zemlji in jedla svoje sadje in zelenjavo, da bi lahko še naprej na solato vlivala svoj sadni kis ter pila svoj jabolčni sok in svoj cviček. Pa še kak lep film bi rada videla in prebrala kako zanimivo knjigo. Radost življenja je skrita v drobnih stvareh, tudi v lepi cvetlici, katere cvet se odpre čez noč,« je sklenila.