Glasnost tišine

Zgodbe | feb. '12

Ašram Sri Satja Sai Babe v indijskem Putapartiju ob štirih zjutraj. Gospa Elizabeta Zorec, upokojena oblikovalka tekstilij iz Kranja se odpravlja na pevske vaje. Kljub skoraj 78 letom je njen korak trden. Oblečena je v belo, ogrnjena s šalom, zaradi njenih belih las je videti skorajda kot vila. V Indijo prihaja že deset let, saj je tu našla smisel življenja.

Kako se je gospa, ki je že precej v letih, znašla tako daleč od doma? »V začetku devetdesetih let sem ugotovila, da mi nekaj manjka. Pa ne v materialnem, pač pa v duhovnem smislu. Nisem se počutila izpolnjene. Vedela sem, da je nekaj nad menoj. Tako sem zašla v katoliško cerkev. Ta pa mi ni dala tistega, kar sem iskala. Potem pa je prišel čas, ko se je vse začelo nekako luščiti in našla sem svojo pot. Ta moja pot se imenuje Sri Satja Sai Baba, za katerega verjamem, da je avatar, kar pomeni bog v človeški podobi,« razlaga Elizabeta. Preseneti me njena izborna govorica. Prav nič je ne izdaja, da prihaja z gorenjskega konca in da je sicer Štajerka po rodu. »Naš oče je vedno zahteval, da govorimo pravilno slovenščino. Ljubezen do lepe besede je za vse življenje globoko vsadil vame,« mi pove.
Ašram v Putapartiju v državi Andra Pradeš v Indiji je zelo velik. V njem ta trenutek prebiva več kot deset tisoč njegovih slednikov, čeprav je Sai Baba umrl aprila lani. Za vernike pa smrt ne pomeni nič, saj je po njihovem Baba samo zapustil svoje človeško telo, sicer pa je še vedno med njimi, saj je bog in zato prisoten vselej in povsod.
Ašram je zelo urejen, čist, krasijo številni parki in obilo cvetja. Življenje tam poteka po pravilih; predpisana je obleka, moški in ženske živijo ločeno, samo družine lahko bivajo skupaj. A to nikogar ne moti, saj je ašram svet kraj, kjer ljudje veliko meditirajo, molijo in pojejo svete pesmi, badžane. Dvakrat na dan v mandirju, velikem prostoru, kjer se zbirajo Sai Babini sledniki, recitirajo tudi stare svete spise, imenovane vede. Tu je čutiti zelo močno energijo. Cene v ašramu so tudi za indijske razmere zelo nizke. S stotimi evri brez težav ves mesec preživiš ob odlični vegetarijanski prehrani.

Rešitelj in varuh
Elizabeta Zorec prihaja v Indijo že od leta 2002. Zadnja leta pride za približno šest mesecev. »Tu sem našla smisel življenja. Ko sem prišla prvič v Putaparti, sem ostala štiri tedne. Takoj sem čutila, da je Baba to, kar iščem. Marsikdo, ki me pozna, misli, da nisem čisto pri pravi, a se temu samo nasmejim, ker globoko verujem v Sai Babo. Pokazal se mi je na tisoč načinov in vse to ne more biti naključje. Tudi občutkov, ki so me prevevali, ko sem bila v njegovi bližini, ni mogoče opisati. Oddajal je toliko ljubezni, da sem se čutila blaženo. Pa ne govorim tega samo jaz. To je občutilo na milijone ljudi, ki so bili v njegovi bližini. To energijo ljubezni je čutiti še zdaj, čeprav je že zapustil svoje človeško telo. Prepričana sem, da je bil on tisti, ki me je rešil zanesljive smrti. Zgodilo se je, ko sva se z zetom vračala iz Nemčije. Po avtocesti sva vozila kakih 130 na uro in zet je hotel zamenjati vozni pas. Zaradi mrtvega pa je spregledal vozilo za nama. Odbilo naju je v ograjo. To so bile grozljive sekunde! Pri taki hitrosti bi morala biti oba mrtva, nama pa ni bilo nič! Ko so na kraj nesreče prišli policisti in reševalci, so obstali brez besed, ker niso mogli verjeti, da nisva poškodovana. Naključje? Seveda ne! Globoko verjamem, da naju je rešil Baba.«
Sai Babo so ljudje poznali tudi po tem, da je materializiral stvari iz nič. »Velikokrat sem bila priča tem dogodkom, pa tudi dokumentirani so na filmskem traku. Sama sem po naravi bolj take sorte, da rada vse preverim in da potrebujem dokaze, da moj um lahko kaj sprejme. O delovanju Sai Babe zame ni nobenega dvoma. Naredil je veliko dobrega, med drugim je v ta del Indije pripeljal vodo, zgradil je šole in bolnišnice, kjer se ljudje lahko brezplačno zdravijo,« navaja sogovornica, ki pravi, da ji v Putapartiju ni nikoli dolgčas. Meditira, hodi na daršane in veliko bere. »Neskončno sem srečna, da sem lahko sama. Veste, samo v tišini lahko najdete boga. Ko pa pridem domov, delam na svojem vrtu, kar mi je v veliko veselje. Neskončno ljubim zemljo! V resnici sem zelo zadovoljen človek.«