Res neuspešna reforma?

Dobro je vedeti | apr. '12

Vse pogosteje nekateri trdijo, da reforma pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki še vedno poteka po zakonu, sprejetem konec leta 1999, ni  bila uspešna predvsem zaradi prenizke  starosti novih upokojencev.

Upokojitvena starost se pri ženskah sicer vztrajno zvišuje, vendar po mnenju kritikov reforme in površnih poznavalcev sistema prepočasi. Pa tudi zato, ker pri moških o nujnem višanju starosti ob upokojitvi sploh ne moremo govoriti, ker da se v zadnjih letih celo niža. Je zaradi tega reforma res neuspešna? Če vemo, kaj je bil njen cilj in kaj je bilo doslej z njeno pomočjo že doseženo, kaj še bo in kolikšen obseg sredstev je bilo za te namene že treba zagotoviti ali bi jih bilo treba, če je ne bi bilo, pa takim poenostavljenim ocenam vsekakor ni mogoče pritrditi.

Osrednji cilj – finančna vzdržnost
Naj spomnimo: osrednji cilj, ki še vedno potekajoče reforme sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bila njegova finančna vzdržnost v spremenjeni demografski strukturi prebivalstva. To pa naj bi dosegli predvsem z naslednjimi spremembami zakonske ureditve, ki zadevajo pogoje za pridobitev pravic, s čimer bi se upočasnil priliv novih upokojencev, z odmero prejemkov ter z načinom zagotavljanja njihove vrednosti na daljši rok (valorizacija).
Za uveljavitev teh sprememb, ki so pomembno spremenile in zaostrile praktično vse pogoje za pridobitev pravic ter odmero  pokojnin in drugih prejemkov, pa je bilo potrebno soglasje socialnih partnerjev, izraženo v posebnem sporazumu, sicer tudi tedaj ne bi mogli uveljaviti reforme. Posledice tega sporazuma so bile nekatere kompromisne rešitve v predlagani reformi, ki so vplivale  na podaljšanje prehodnih obdobij za uveljavitev novih rešitev, na uvajanje nekaterih novih institutov, ki jih prejšnje ureditve niso poznale, in ne nazadnje tudi na uvedbo povsem novih pravic, ki pa so imele (vendar ne nepričakovano!), žal povzročile nove odhodke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, namesto da bi jih zmanjšale. To še zlasti velja za na novo uvedeno pravico do državne pokojnine in za pravico do štetja zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti, ki v sporazumu sicer nista omenjeni, sta pa pomembno pripomogli k političnemu soglasju o reformi. Zaradi tega o neučinkovitosti reforme pač ni mogoče govoriti.
To pa velja tudi za večino določb sporazuma. Prehodna obdobja za uveljavitev spremenjenih pogojev in za drugačne odmere so kljub daljšemu obdobju (nekatera še vedno trajajo!) omogočila  znosnejši prehod na novo ureditev. Dejstvo je, da pokojninski sistemi ne dovoljujejo naglih in radikalnih sprememb, ki nasprotujejo pridobljenim in pričakovanim pravicam v obdobju trajanja zavarovanja.

Pet let višja starost in tri leta daljša pokojninska doba za ženske
Zaostreni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine so bili uveljavljeni le za ženske, ker so bili dotlej veljavni pogoji ugodnejši kot pri moških. Najnižja starost 58 let, pri kateri bo mogoče pridobiti pokojnino, pa bo leta 2014 enaka tako za ženske kot moške. Letos pa je ta starost za ženske 57 let. Razlika med spoloma bo v tem primeru le še v dolžini zahtevane pokojninske dobe: 38 let za ženske (veljala bo od prihodnjega leta) in 40 let za moške. Upokojitvena starost za ženske bo 5 let višja, pokojninska doba pa daljša za tri leta. To v relativno kratkem prehodnem obdobju vsekakor ni majhna in nepomembna sprememba. Za moške je najnižja starost, pri kateri pridobijo pravico do starostne pokojnine, ostala nespremenjena (58 let), prav tako tudi zahtevana pokojninska doba (40 let).
V preostalih dveh zakonsko določenih možnostih za pridobitev pravice do starostne pokojnine, to je pri dvajsetih letih pokojninske dobe ali pri petnajstih letih zavarovalne dobe, sta se spremenili potrebni starosti za ženske. V prvem primeru z 58 let na 61 let, v drugem pa s 60 na 63 let. Nove starosti so še vedno nižje od tedaj veljavnih starosti za moške z enako pokojninsko ali zavarovalno dobo, ki pa se niso spremenile. V prvem primeru je to 63 let, v drugem pa 65 let.

Omilitev z dodano dobo
Občutno podaljšanje zahtevane pokojninske dobe za ženske pri najnižji starosti je bilo omiljeno z možnostjo vštevanja časa skrbi za otoka v prvem letu starosti v zavarovalno dobo, če v tem času oseba ni bila obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, ter z uvedbo dodane dobe. Štetje obdobja skrbi za otroka je vplivalo ne le na daljšo zavarovalno dobo, temveč tudi na višji odstotek za odmero pokojnine. Upoštevanje dodane dobe pa je vplivalo le na izpolnitev pogoja manjkajoče pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne pa tudi na višino odstotka za njeno odmero. Dodana doba obsega le v zakonu določena obdobja, ne pa katerokoli obdobje. Njen učinek se uveljavlja postopoma, tako da bo celotno obdobje mogoče upoštevati šele od leta 2013 dalje.
Zvišanje starosti žensk za pridobitev pravice do starostne pokojnine je omilila možnost njenega znižanja zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18. letom starosti, če pravico uveljavljajo pri najnižji možni starosti in vseh treh možnih starostih zaradi skrbi za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, ki je trajala najmanj pet let. Znižanje starosti v slednjem primeru ni enako za vsakega od otrok, temveč se povečuje sorazmerno s številom otrok. Zniževanje starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine po obeh osnovah je bilo prav tako postopno. Prehodno obdobje, v katerem znižanje starosti še ni možno v polnem obsegu, še traja. Znižanje starosti na teh podlagah je v prehodnem obdobju omejeno na starost 53 let, po njegovem izteku pa na 55 let zaradi dela pred dopolnjenimi 18. leti starosti  ali 56 let zaradi skrbi za otroke. Tiste ženske, ki takih možnosti nimajo, lahko uveljavijo pravico do starostne pokojnine le pri višji starosti.
Različni učinki zaostritev pogojev za upokojitev vplivajo na postopen dvig dejanske upokojitvene starosti. V letu 2011 je bila povprečna starost za ženske ob upokojitvi 58 let in 8 mesecev, leta 2000 pa 56 let in 1 mesec.
Kaj pomeni izraz »polna starost«  
Pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine za moške se niso spremenili. K povečanju dejanske upokojitvene starosti in počasnejšemu prilivu novih upravičencev naj bi pripomogla uvedba polne starosti. Ta je 63 let in je bila uveljavljena postopno. In kako učinkuje? Starostna pokojnina, uveljavljena pred to starostjo, ustreza odstotku, uporabljenem za njeno odmero, če je upravičenec dopolnil 40 let delovne dobe in 58 let starosti, v nasprotnem primeru pa se mu pokojnina zniža, znižanje pa je trajno. Institut polne starosti bo veljal tudi za ženske, vendar šele tedaj, ko bo najnižja starost za pridobitev pokojnine izenačena s starostjo, veljavno za moške. Polna starost zanje pa bo 61 let in bo uveljavljena postopoma.
Tudi institut polne starosti ima selektivne učinke. Deluje le v primerih, ko moški uveljavi starostno pokojnino pred dopolnitvijo te starosti z zahtevano pokojninsko dobo (40 let), ki se razlikuje od delovne dobe. Ker pa se lahko tudi moškemu v zavarovalno dobo šteje čas skrbi za otroka v prvem letu starosti in  dodana doba, starost za pridobitev te pravice pa zniža zaradi skrbi za otroke v enakem obsegu kot ženskam, vendar ne pod 58 let starosti, so vsekakor manjši učinki polne starosti (ki se lahko prav tako zniža!) pri povečevanju dejanske upokojitvene starosti. V zadnjih dveh letih se je polna starost namreč celo nekoliko znižala.
Povprečna starost moških ob upokojitvi je bila leta 2011  61 let in 9 mesecev, medtem ko je bila leta 2004  že 62 let in 6 mesecev, leta 2000 pa 61 let. V času veljavnosti nove ureditve pa se povprečna starost vseeno ni spustila pod raven, doseženo v letu 2000! Možnost znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine moškim zaradi skrbi za otroke je za tiste, ki imajo to možnost, pomenila celo omilitev pogojev, določenih za pridobitev te pravice z 20 leti pokojninske dobe in s 15 leti zavarovalne dobe. Razlogov, zakaj še ni bila uporabljena v večji meri, je lahko več, zelo pomemben pa je njen vpliv na višino pokojnine.  Ker je taka pokojnina uveljavljena s krajšo pokojninsko dobo, je namreč tudi odmerjena z nižjim odstotkom.

Padanje vrednosti pokojnin
Prav raven pokojnin in drugih prejemkov pa je tisto dejstvo, pri katerem prihajajo učinki reforme še posebej do veljave. Nov način oblikovanja pokojninske osnove, drugačno vrednotenje pokojninske dobe po letu 2000 ter odmera pokojnin in ne nazadnje spremembe v načinu zagotavljanja njihove vrednosti in vrednosti drugih prejemkov v razmerju do plač, ki so bile v tem obdobju uveljavljene, pa jasno kaže, kako daleč je reforma že segla.
Doslej izpeljana reforma sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja je nedvomno pripomogla k večji finančni vzdržnosti tega sistema v tem času. Če reforme ne bi bilo, bi se v preteklosti že soočili z vprašanjem nemotenega uresničevanja sprejetih obveznosti, ki izhajajo iz sistema. Nove, zaostrene razmere pa žal zahtevajo nove posege v ta in v druge sisteme. Kakšne in kje pa nakazujejo pomanjkljivosti veljavne ureditve.