Ko roke postanejo prekratke

Dobro počutje | apr. '12

Po štiridesetem letu začne očesna leča počasi izgubljati prožnost. To se pokaže tako, da na blizu, torej pri branju, šivanju itd., ne vidimo več tako dobro kot včasih. Takrat tudi tisti, ki prej niso potrebovali očal, gredo k oftalmologu, zdravniku za oči.

»Večina ljudi po štiridesetem letu potrebuje očala za bližino. Sprva si mnogi pomagajo tako, da berejo z iztegnjenimi rokami, na soncu ali pri močni luči. Zaradi močnejše svetlobe se zenici zožita in ostrina se takrat nekoliko poveča,« povzame prim. mag. Dragica Kosec, dr. med., specialistka oftalmologinja Očesne klinike v Ljubljani.
»Z očmi vidimo. Kdor vidi le svetlobo in sence, drugega pa nič, najpogosteje velja za slepega. Tisti, ki zelo slabo vidijo, pa veljajo za slabovidne,« nadaljuje.
Poudari tudi, da je oko zelo zapleten organ, ki prek mrežnice pretvarja svetlobne žarke iz okolice in jih od tam po vidnem živcu vodi v naše zaznavne centre v možganih. Šele tedaj zares vidimo. Obe očesi delujeta pod nadzorom možganov.
Vsaka poškodba oči in neodgovorno gledanje v sonce ali v močno svetlobo lahko povzroči tudi hujše okvare vida. »Zato svetujem, da ljudje na močnem soncu nosijo sončna očala z dobro zaščito pred ultravijoličnimi žarki. Pri zaščiti pred soncem pomagajo tudi čepice s senčnikom ali slamniki. Pri nevarnih delih pa naj vsi obvezno uporabljajo zaščitna očala!«

Najpogostejše okvare vida
»Daljnovidnost pomeni, da je zrklo krajše. Zato slika ne pade na mrežnico, ampak navidezno za njo. Napako popravimo s korekcijo z očali ali s kontaktnimi lečami s plus dioptrijo, ki je potrebna, da človek dobro vidi na blizu in tudi na daleč. Daljnovidni bodo z leti za blizu potrebovali višjo dioptrijo, kot jo imajo za daljavo. Nekateri so v mladosti tudi rahlo daljnovidni, vendar zaradi možnosti prilagajanja očesa ne potrebujejo očal. Ko pridejo v zrela leta, pa prej potrebujejo očala za blizu (lahko že pred štiridesetim letom), kmalu pa tudi pri gledanju televizije, pri vožnji avtomobila itd.
Zaradi težav z daljnovidnostjo je možno izdelati očala, s katerimi lahko vidimo hkrati na daleč in na blizu. To pomeni, da očal ni treba kar naprej menjavati. To so multifokalna, progresivna ali mnogožariščna stekla.
Kratkovidnost pomeni, da je zrklo daljše in slika se izostri (fokusira) pred mrežnico. To napako popravimo s korekcijo z minus dioptrijo. Pri tem človek spet jasno in ostro vidi od blizu in na daleč. Z leti bodo kratkovidni ljudje za bližino potrebovali nižjo dioptrijo, kot jo imajo za daleč. Sicer pa ljudje z nizko kratkovidnostjo dolgo časa sploh ne potrebujejo očal za blizu, saj le snamejo korekcijska očala za daleč in berejo ali šivajo brez njih. Tudi pri kratkovidnih je mogoče izdelati multifokalna ali mnogožariščna stekla,« je pojasnila primarij Dragica Kosec.
Starovidnost. Ko začne očesna leča izgubljati svojo prožnost, pa govorimo o presbiopiji (starovidnosti ali starostni daljnovidnosti), ki pa je ne smemo zamenjati z daljnovidnostjo. Nekaj časa oko še lahko zbira žarke, toda le s precejšnim naporom. Slika na mrežnici ni več ostra in vid na blizu je meglen.
Bistvo tega, da okulist predpiše starostna očala, je v tem, da vsakdo dobi očala, ki mu omogočajo jasno sliko glede na vrsto dela in potrebo posameznika. »Omenjena korekcija velja le za tiste, ki ne potrebujejo očal na daleč, sicer pa se ta vrednost prišteva k njihovi osnovni dioptriji,« pravi naša sogovornica.
Omeni, da oftalmologi pri starovidnosti včasih priporočajo tudi tako imenovana polovična (bralna) očala. »Taka očala ljudje nosijo na konici nosu in na daleč gledajo nad njimi. Prednost teh očal je v tem, da lahko tisti, ki slabo vidijo le od blizu, zaradi nekoliko nižje lege očal normalno gledajo na daleč kar nad očali, tako da jim ni treba kar naprej snemati in jih spet natikati.«
Na voljo so tudi progresivna očala, ki so večžariščna in nudijo dobro ostrino tako na daleč kot na blizu, pa tudi na vmesne razdalje. Nanje se je treba navaditi, ker je slika pri pogledu s strani malo manj jasna. Poleg tega se morajo navaditi gledati na daleč skozi zgornji del očal, na blizu pa skozi spodnji del. »Pri tem je potrebno nekoliko več premikanja oči navzgor in navzdol, pri pogledih s strani pa obračati glavo.«
Siva mrena pomeni skaljeno ali motno notranjo (intraokularno) lečo. »Bolniki najprej slabše vidijo na soncu, kasneje tudi v mraku.« Siva mrena lahko nastane po poškodbi očesa, vnetju, najpogosteje pa je posledica staranja. »Tudi dolgoletna izpostavljenost UV-žarkom brez ustrezne zaščite (sončnih očal, kape s senčnikom ali slamnika) povečuje verjetnost za nastanek sive mrene,« opozarja in dodaja, da se siva mrena pogosteje pojavlja pri gradbenih delavcih, mornarjih, kmetih itd. Lahko pa se razvije tudi pri ljudeh z dolgotrajno terapijo s kortikosteroidi, pri sladkornih bolnikih in bolnikih z drugimi boleznimi presnove, pri tistih, ki so bili obsevani (radiacijska terapija pri rakavih obolenjih) itd. »S sivo mreno se lahko nekateri novorojenčki že rodijo. Rečemo ji prirojena (kongenitalna katarakta). Otročičke s to boleznijo čim prej operiramo, da se jim lahko razvija vid. Če pa se pojavi siva mrena že pred 50. letom, ji ponavadi rečemo presenilna, pri starejših pa gre za starostno ali senilno sivo mreno. Sivo mreno dandanašnji operiramo in vstavimo v oko umetno intraokularno lečo, ki spet omogoči normalen vid.«
Degeneracija rumene pege. Zaradi motenj prekrvavitve pri starejših lahko pride do degeneracije rumene pege (makule), ki prizadene centralni vid. Ljudje z degeneracijo rumene pege težko berejo, pišejo, težko prepoznavajo obraze bližnjih, itd. Kako jo prepoznamo? »V začetni fazi je pomemben simptom ukrivljena in meglena slika: površine ali robovi predmetov niso več ravni, črke v isti besedi so različno velike in popačene.«
Lahko se vid najprej poslabša na enem očesu, čez čas pa tudi na drugem. Dr. Koščeva še poudari, da se ti bolniki zaradi ohranjenega perifernega vida lahko gibljejo v sicer znanem prostoru, pri drugih aktivnostih pa so precej nesamostojni.
Glavkom ali zelena mrena je bolezen povečanega pritiska v očeh in je zelo zahrbtna, ker nič ne boli, ves čas pa okvarja vidni živec in lahko povzroči slepoto. Ko bolnik opazi težave vida, je bolezen lahko že napredovala. Prvi znaki so nestabilen vid, mavrične barve … V takem primeru ne odlašajte z obiskom zdravnika, zlasti še, če slabo vidite in če ima glavkom kdo v družini.
»Če se vid okvari zaradi glavkoma, ga težko popravimo. Z zdravljenjem le zaustavimo nadaljnje pešanje vida. Sicer pa je pri glavkomu zdravljenje uspešno le, če ga začne dovolj zgodaj,« pravi zdravnica. Pojasni še, da pri napredovalem glavkomu bolniki slabo vidijo (ostanejo jim le ostanki vida v različnih delih perifernega vidnega polja v obliki majhnih otočkov), poleg tega so ti ljudje teže orientirajo v neznanem prostoru in so zato sila nesamostojni pri vsakdanjih aktivnostih.
Tumorji. V očeh in njihovi okolici se pojavijo tvorbe in lahko močno okrnijo vid ali delovanje para oči, kar je lahko zelo obremenjujoče. »Maligni tumorji v očesu redkeje zasevajo v druge organe in organske sisteme kot drugi tumorji v telesu. Benigni tumorji niso življenjsko nevarni, zaradi svoje lege pa lahko ogrožajo vidno funkcijo,« sklene primarij Dragica Kosec.

Pazite na oči
Zdrava prehrana in zdrav način življenja sta dobra tudi za oči. Antioksidante, ki preprečujejo številne bolezni, najdemo predvsem v sadju in zelenjavi. Od nekdaj je znano, da k dobremu vidu pripomorejo karotenoidi, ki so v zelenjavi, kot je korenje, špinača, ohrovt, brstični ohrovt, brokoli, grah itd. Prehrana z dovolj sadja in zelenjave naj bi zmanjšala tudi tveganje za nastanek in razvoj starostne degeneracije rumene pege (makule), ki je najpogostejši razlog za slepoto in slabovidnosti v po 55. letu. Druga priporočila so še:
- Ne kadite! Kajenje negativno vpliva na žilje in kroženje (cikulacijo) krvi, kar posledično povzroča motnje v prekrvavitvi očesa, kot tudi vsega  telesu.
- Poskrbite za svoj krvni tlak. Previsoke vrednosti bodo pustile posledice tudi na očeh.
- Kontrolirajte holesterol, trigliceride in krvni sladkor, še posebej, če so imeli podobne težave tudi vaši predniki. 
- Poskrbite za dovolj gibanja, saj telesna aktivnost zlasti na svežem zraku krepi celotno telo, katerega del so tudi oči.
- Za pravočasno zdravljenje glavkoma je pomembno samotestiranje vidnega polja: pokrijemo si eno oko in se zagledamo v neko točko. Ta točka je najbolj ostra, vidimo pa tudi njeno okolje. To je vidno polje. Nato si pokrijemo drugo oko in kar smo videli s prvim, bi morali približno enako videti tudi z drugim. Vendar pa le očesni zdravnik lahko ugotovi glavkom v zgodnji fazi bolezni in svetuje, kako pravilno ukrepati. Dejavniki tveganja za glavkom so visok očesni tlak, visoka starost in visoka kratkovidnost.