Obisk pri zdravniku
Razmišljati o zdravju pomeni tudi razmišljati o življenju, o tej naši največji vrednoti! To smiselno dojamemo šele takrat, ko zbolimo, obnemoremo in nujno potrebujemo zdravniško pomoč. Ko ob različnih praznikih in dogodkih voščimo bližjim, jim predvsem ne pozabimo zaželeti dobrega zdravja. Zdravje omenimo tudi, ko ob različnih priložnostih nazdravimo ali pospremimo kihanje z željo - »Na zdravje!«
Sleherni izmed nas bi se moral zavedati, da mora predvsem sam skrbeti za svoje zdravje, ga ohranjati in varovati. S tem namreč tudi vzpostavlja v sebi duševno, telesno in socialno ravnovesje. Seveda pa to vselej ni lahko, zlasti ne v poznih letih.
Pred nedavnim sem kar nekaj časa čakala v čakalnici na sprejem pri mojem zdravniku, ki ga zelo cenim in spoštujem. Vsi stoli v čakalnici so bili zasedeni in ljudje so bili bolj ali manj zaskrbljeni. Beseda je dala besedo in tako je tudi hitreje mineval čas. Med prisotnimi je bil tudi starejši gospod, ki je izstopal iz množice, ker se je s sosedom zapletel v zanimiv glasen pogovor. Iz pogovora je bilo mogoče razbrati, da je bil že večkrat pri zdravniku. Njegov sogovornik pa je želel vedeti, ali lahko pacient pomaga zdravniku pri ugotavljanju svojega zdravstvenega stanja.
Ker sem sedela nasproti njiju, sem nehote morala prisluhniti njunemu pogovoru, ki pa je bil zame zanimiv tudi s psihološkega stališča. Prav zato sem se odločila o tem razmišljati tudi v tokratnem prispevku, seveda z željo, da tudi bralci kritično razmislijo o njem.
Pacient lahko pomaga zdravniku
In kaj sta možakarja ugotavljala?
- Na vsak obisk pri zdravniku se je treba dobro pripraviti! Najbolje, da si na listek zapišemo, kako se počutimo in zakaj smo prišli na pregled; od kdaj imamo težave; ali so se težave pojavile nenadoma ali zlagoma; kako sem sam poskušal odpraviti težave; katera zdravila sem jemal.
- Zdravnika je treba pazljivo poslušati in mu ne vpadati v besedo. Če česa ne razumemo, ga vljudno vprašajmo in zaradi tega naj nam ne bo nerodno.
- Do zdravnika mora biti pacient iskren. Ne zamolčimo, če smo se o bolezni morda posvetovali tudi z drugim zdravnikom, in povejmo, da nam je tudi priporočil nekatera zdravila.
- Zelo pomembno pa tudi je, da ob bolezni ne zamolčimo svojega duševnega počutja, kot je strah, ravnodušje, tlačanjenje razvadam, razmere v družini, še prav posebej pa osamljenost in to, kako skrbimo zase …
Tako nekako je tekel pogovor med njima dialog. O njem sem premišljevala še potem, ko sem se že vrnila domov. Še zlasti o tem, kako drugače ravnajo nekateri nestrpni pacienti in kako še bolj otežujejo že tako zahtevno zdravnikovo delo.
Nedavno sem v nekem nemškem časopisu prebrala, kako si pri zdravstveni vzgoji prizadevajo naučiti, kako vzpostaviti dober psihološki stik med pacientom in zdravnikom (avtorica M. Luise Dierks/ »Tudi pacient je zdravniku v pomoč«).
Skrb za zdravje vsebuje vse to, o čemer sta modrovala možakarja v čakalnici.
Naj na koncu spomnim še na definicijo Svetovne zdravstvene organizacije, po kateri je zdravje: »stanje telesne, duševne in socialne blaginje«.
