Kaj je v življenju res pomembno

Dobro počutje | apr. '12

Pogosto prisluhnem ljudem, ki pripovedujejo zgodbe o svojih prednostih v življenju, in vse bolj prihajam do spoznanja, da imamo različne, vendar zelo podobne predstave o tem, kaj je v življenju pomembno in čemu dajemo prednost. Sama vidim prednosti kot kamenčke, ki jih hranim v svoji šatulji prioritet. Veliki kamni mi predstavljajo velike prednosti, majhni kamenčki pa mahne. Ob tem spoznavam, da mi ne ostane veliko prostora za kamenčke, kadar vanjo polagam velike kamne. Prav tako kamenčki ne pustijo veliko prostora velikim kamnom.

V svojih razmišljanjih sem prišla do spoznanja, da je moj dom v prispodobi moja skala. Dom mi pomeni več kot le mesto prebivanja, je kraj, kamor se vračam, kjer se počutim varno, kjer vedno znova odkrivam, kdo v resnici sem. Dom je kraj, ki ima posebno mesto v mojem srcu, je kraj, kjer živi moja družina, kjer je vzklila moja kultura, kjer se je izoblikovala moja skupnost, ki je pripomogla k temu, da sem sestavila delčke sebe in postala to, kar sem. Svoj novi dom sem našla v Kanadi, kjer sem si ustvarila družino, vzgojila otroka, našla nove prijatelje in ljudi, ki jim nekaj pomenim in uživam njihovo podporo in toplino. Tu sem našla svojo strokovno skupnost, svoje mesto v novi skupnosti in si izooblikovala prednosti svojega življenja. Moj dom je tudi tam, kjer sem zrasla, kjer živijo moji starši in moji sovrstniki. Pogosto se vračam tja, četudi le v spominih. Zadovljna sem da imam dva kraja, kamor se lahko zatečem, kadar se počutim razbita, ko potrebujem prizemljitev in ko tehtam, kaj je v mojem življenju resnično pomembno.
Občudujem ljudi, ki imajo tisto zavidljivo sposobnost, da znajo razlikovati med pomembnostmi in nepomembnostmi življenja in ostajajo zvesti svojim prednostim. To je tista posebna peščica ljudi, ki je našla svoj notranji mir in ki zna sprejemati življenje v vsej njegovi lepoti. Ti ljudje ne iščejo svoje sreče v materialnih dobrinah, zato se jim ni teba vključevati v nesmiselno pehanje za vsakodnevnimi obveznostmi. Vedo, kaj je v življenju res pomembno, zato živijo v skladu s svojimi prepričanji, brez nepotrebnega tehtanja, kateri kamenček bodo položili v svojo šatuljo. Večina izmed nas se izgubi na poti vsakodnevnega tekanja in pehanja in rada pozabi, kaj je res pomembno, dokler ne trčimo v življenjsko krizo, ki jo povzroči bodisi pešanje ostarelih staršev, neozdravljiva bolezen družinskega člana ali podobna življenjska kriza, ki zamaje naše temelje. Pogosto si rečem, da moram najti več prostega časa za sprostitev, da moram posvetiti več časa svoji družini in polnjenju baterij. Kadar sledim svojemu srcu, vem, kaj me v življenju res osrečuje, kaj je v mojem življenju pomembno. Vedno znova se sprašujem, zakaj se tako pogosto izgubljam v početju stvari, ki me izčrpavajo, ki niso pomembne in jih opravljam le zato, ker ne znam postaviti meje, ker ne znam reči »ne«. Včasih se zdi, kot da drvim brez pravega cilja samo zato, ker upam, da me bo to divjanje pripeljalo mnogo dlje, kot si v resnici želim.

Zakaj je nekomu kaj pomembno?
Nedavno tega so mi realen pogled na moje življenjske prednosti povrnile okoliščine, povezane s 24-letnim sinom moje dobre prijateljice. Martin se je rodil z možgansko okvaro in je vse življenje hrom in odvisen od svoje matere. Prijateljica je pred nekaj meseci izvedela, da ima raka na dojki, zato je morala na operacijo, obsevanja in kemoterapijo. Vedela je, da ji bo zdravljenje pobralo veliko moči in energije in da ne bo mogla skrbeti za sina. Mrzlično je iskala prostor v zavodu, kjer bi lahko poskrbeli zanj, vendar njeno iskanje zaradi kroničnega pomanjkanja mest in financ ni bilo uspešno. Tako je Martin končal v moji oskrbi in položil velik kamen v šatuljo mojih prednosti. Ob tej odločitvi sem šla skozi zanimiv proces osebnostne rasti, saj sem morala odvreči vrsto kamenčkov, da sem lahko v svojo šatuljo položila velik kamen, ki je ponazarjal skrb za Martina. V tem času nisem mogla opravljati siceršnjih obveznosti, saj sem morala biti neprestano v neposredni Martinovi bližini, da sem ga slišala, ko je potreboval pomoč. Rada se spominjam najinih pogovorov. Ogrožajoča negotovost, kje bo živel, če mama zanj ne bo mogla več skrbeti, ga je spodbudila k razmišljanju, kako bo v življenju ohranil stvari, ki so zanj pomembne. Zanimalo ga je, ali bo še naprej imel dostop do interneta. Ob moji zagotovitvi, da bom poskrbela, da bo vedno imel internet ne glede na to, kje bo živel, sem v njegovih očeh zagledala iskrico in zahvalil se mi je: »Osrečila si me, ko si mi to rekla«. Njegova izjava mi je ogrela srce in pozabila sem na trenutne težave, ki so mi grenile dan.
Ljudje pogosto ne vidimo pravega smisla v stvareh in željah drugih, zato je prav, da si vzamemo čas in jim pozorno prisluhnimo, saj bomo le tako spoznali, zakaj so določene stvari pomembne zanje. Nisem razumela, zakaj je internet  za Martina tako zelo pomemben, dokler mi ni povedal, da je njegova družina pravzaprav na internetu, da ima na njem 710 kontaktov, da se z njimi redno pogovarja in izmenjuje svoje srečice in tegobe. Večina njegovih sporočil je natipkanih z enim prstom leve roke in je pogosto brez ločil ali velikih začetnic. Taka sporočila ne motijo ne Martina ne njegovih prijateljev, saj je zanj pomembno le to, da si lahko dopisuje z ljudmi, ki so mu pomembni in Da si z njimi izmenjuje darove ljubezni. Martin rad pripoveduje zgodbice iz življenja prijateljev in razmišljanja o življenjskih vrednotah. Vedno se razveselim njegovih sporočil, kot so: »teta nada tako rad te imam ker si me zadnjič poslušala, mama se dobro počuti.« Ali pa: »srečen božič in upam da si uživala v praznikih ob svojih otrocih.« Njegova sporočila mi prinašajo veselje in napolnijo moje energetske baterije.
Martin nima veliko kontrole nad svojim okoljem, vendar me je naučil, da upočasnim svoj korak in si vzamem čas za premislek, kaj je v mojem življenju pomembno in kako naj uskladim svoje prednosti s prednostmi ljudi, ki so mi pomembni. Včasih je dovolj, da postojim in pozorno prisluhnem svojemu srcu.