Eksotična zelenjava

Dobro počutje | apr. '12

Zakaj ne bi kdaj poskusili katero od vrst zelenjave, ki v naših krajih (še) velja za eksotično, na drugih koncih sveta pa je tako rekoč vsak dan na krožniku ...

Čajota
Nekateri čajoto (sechium edule), imenovano tudi krištofina (po Kolumbu) - njen plod je na prvi pogled videti kot bodičasta bučka - pridelujejo celo pri nas! Rastlina pravzaprav res sodi v rod bučevk, izvira pa iz Srednje Amerike.
Čajote lahko uživamo presne v solati, dušene, ocvrte, pečene, v juhah ali celo v pitah in kompotih. Užitni so vsi deli rastline, predvsem pa listi, ki imajo diuretični in protivnetni učinek. Uživamo jih lahko sveže kot solato ali namesto špinače, iz listov pa lahko pripravljamo tudi zdravilen čaj. Mlade, čvrste poganjke lahko uporabljamo podobno kot šparglje, odebeljene dele korenin pa kot krompir.
Tudi do pol kilograma težki plodovi so hruškaste oblike. Bogati so z aminokislinami in vitaminom. Meso je čvrsto, zeleno ali belo obarvano in prijetnega okusa, ki rahlo spominja na korenje. Plodove je treba pred uporabo olupiti, saj se bodice tudi med kuhanjem ne zmehčajo. Lupljenja se je najlaže lotiti v rokavicah, pomaga pa tudi, če plod nabodemo na vilico. Nekatere vrste so s tudi z gladko lupino, vendar jih je pri nas težko dobiti. V nasprotju z bučami ima čajota le eno veliko peško, ki jo je težko odstraniti, a je prav tako užitna in ima okus po oreških.
Jeseni čajote shranimo v hladen in temen prostor (da ne začnejo kliti). Kakšno pa pustimo, da prihodnjo pomlad iz nje vzgojimo novo rastlino. Stari plodovi začnejo kliti sami od sebe, še hitreje pa pridemo do nove rastline, če plod delno zakopljemo v zemljo ali postavimo v vodo. Na prosto jo presadimo maja, potrebuje pa podobne rastne razmere kot buče - dobro pognojeno zemljo. Ker vzpenjavka lahko zraste tudi več kot deset metrov, ji moramo nuditi oporo. Najenostavneje jo je posaditi v bližino kakega drevesa ali ograje. V tropskih krajih je čajota sicer trajnica, pri nas pa, žal, ne prezimi in jo moramo saditi vsako leto znova.

Sladki krompir
Gomolji sladkega krompirja (ipomoea batatas) morda rahlo spominjajo na navadni krompir, toda listi so popolnoma drugačni. Rastlina izvira iz Južne Amerike in sodi v družino slakovk. Zanimivo je, da se je v Evropi uveljavila celo prej kot navaden krompir!
Sladki krompir dobro uspeva v krajih z dolgimi, vročimi poletji in ni posebej zahteven, tako da ga je mogoče pridelati tudi pri nas. Vendar ga je priporočljivo saditi šele, ko imajo tla kakih 18 stopinj Celzija ali pa ga najprej gojimo v topli gredi. Tudi ta rastlina je vzpenjavka, zato ji je treba namestiti oporo, saj na tak način zrastejo večji gomolji. Rastlina je hkrati vrtu v okras, saj se postavlja z velikimi belimi cvetovi.
Podolgovati gomolji sladkega krompirja vsebujejo veliko vlaknin, beta karoten, vitamine A, B, C in D, med minerali pa je v njih največ kalija in kalcija. Primerni so tudi za diabetike, saj imajo nizek glikemični indeks. Meso je lahko bele, rumene, roza, oranžne ali vijolične barve, podobno obarvana pa je tudi lupina. Gomolji imajo rahlo sladek okus, ki spominja na kostanj. Sladki krompir je užiten tudi surov, denimo, naribamo ga na solate. Ko ga prerežemo, izloči bel mleček, ki pa seveda ni strupen.
Gomolje sicer uporabljamo podobno kot krompir. Treba je le upoštevati, da je čas kuhanja ali pečanja približno za polovico krajši. Ker je sladkega okusa, se dobro obnese tudi za pripravo različnih sladic. Odličen je v kombinaciji z bananami. Sladkega krompirja ni treba lupiti, saj je lupina mehka in tanka ter nima posebnega okusa. Poleg tega je v njej največ koristnih snovi. Uporabni so tudi listi rastline, ki jih uporabljamo podobno kot špinačo.
Gomolje je treba shranjevati v temnem in hladnem prostoru, vendar ne v hladilniku. Pri nižjih temperaturah namreč otrdi lupina, poslabša pa se tudi okus. Živila, pripravljena iz sladkega krompirja, pa so primerna za zamrzovanje.