Dolga zgodovina kmetije Atelškovih

Zgodbe | apr. '12

Domačija Atelškovih, ki se jim po domače pravi Rženičnikovi in tako se imenuje tudi njihov kmečki turizem, je tako rekoč sredi raja. Leži v vasi Šmihel v zgornje-savinjskih hribih. Tudi pozimi, ko sneg na debelo prekrije njihovo okolico, sredi beline krasi vhod v hišo mogočno »božje drevce« z intenzivnimi zelenimi listi in rdečimi plodovi. Na drugi strani domačije pa stoji več kot 300 let stara lipa. »Pridite spomladi ali poleti, boste videli, koliko zelenja in cvetja je okoli nas,« prijazno povabi Veronika Atelšek, ki ima poleti ob zelenjavnem tudi svoj rožni vrt. Njihov dom je vedno odet v cvetje, saj vas v notranjosti z vseh okenskih polic pozdravijo cvetoče rože.

Poimenovanje Rženičnik je najlaže povezati z ržjo, toda raziskovalec Gornje-savinjskega Drago Meze je ugotovil, da je dobila domačija to ime zato, ker stoji na rženem kamnu.
Kmetija Atelškovih ima dolgo zgodovino; Ivan Atelšek jo je prevzel od svojega očeta in jo že izročil svojemu najstarejšemu sinu Janku. Vsak od gospodarjev pa je kmetijo posodobil in oplemenitil.
Danes si ne znamo predstavljati, kako težko je bilo v teh hribih voditi veliko kmetijo. Povsem drugačnih časov se Ivan še zelo živo spominja. Poleg tega je družino prizadela mnogo prezgodnja smrt mame – takrat je bil Ivan star komaj šest let. Oče se ni več poročil. S pomočjo svoje sestre in sestre pokojne žene je skrbel za hčerko in sina. Kasneje pa je Ivan z ženo Veroniko skrbel zanj in dočakal je kar 94 let ter zadovoljen spremljal razcvet družine in kmetije.

Velika družina živi v sožitju
»Ko sem bil mlad, nismo imeli možnosti, da bi se prevažali daleč naokoli, kot je to danes. Nevesto smo iskali v razdalji, ki smo jo lahko prehodili,« pravi Ivan. Veronika pa pove, kako sta se spoznala: »Takratni učitelj na naši šmihelski šoli je bil tudi kulturnik. Okoli njega je nastala igralska skupina, v kateri nas je sodelovalo devet. Tam sva se spoznala in se zaljubila. Sicer pa smo se v tej igralski skupini našli kar trije pari; tudi Ivanova sestra in moj brat in tako imamo kar dvojno sorodstvo.« Takrat so igrali delo s pomenljivim naslovom »Poročil sem se s svojo ženo« in gostovali daleč naokoli. Tako uspešni so bili, da so za nagrado šli celo na morje. 
Veronika je bila polnih 29 let edina ženska na kmetiji. Rodila je tri sinove – najstarejši je Janko, ki zdaj tudi vodi kmetijo, Stane je mizar in živi v bližini, Simon pa je slovenist in živi v Ljubljani. V službi je na Inštitutu za slovenski jezik znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Simon se rad in redno vrača domov; tu ga čakajo same dobrote in obilo ljubezni. Še zlasti najmlajši nečakinji ga težko pričakujeta, saj jima ne odreče igranja in »crkljanja«.
Janko pa je drugače od svojih staršev spoznal ženo Tatjano, ki je tudi iz teh krajev, ko so skupaj smučali na Kopaoniku. Tako je k družini prišla še ena ženska. Z Jankom imata štiri otroke – Rok je končal srednjo lesarsko šolo in ker je izredno nadarjen (tekmoval je tudi v matematiki), se je odločil, da bo nadaljeval šolanje. Med Rokovimi lepimi izdelki je tudi velika maketa domačega kozolca, izdelana do podrobnosti natančno. Zelo rad sodeluje s svojim stricem, ki je mizar in ki dobro pozna razmere v naši lesarski industriji. Oba upata, da se bo odnos države do lesa in lesne industrije izboljšal in da bo to naše veliko naravno bogastvo sčasoma bolj cenjeno. Zato se Rok z optimizmom odpravlja na študij lesarstva. Njegov mlajši brat Jure pa hodi na srednjo kmetijsko šolo in gre torej po očetovih stopinjah. Jure je zgovoren, ko beseda nanese na kmetijstvo, na panogo, ki se tudi hitro razvija in ki ima zagotovo pred seboj lepo prihodnost. Najmlajši, ki prinašata veliko veselja in nežnosti, pa sta deklici; Ana je v petem razredu osnovne šole, Nina pa v drugem.
V bližini živi tudi Stane z ženo Natašo ter sinovoma Davidom, ki hodi na srednjo lesarsko šolo in šestošolcem Tomažem. Ko vsi otroci skupaj s starši in starimi starši posedejo ob krušno peč in nanjo, je njihova družinska idila popolna.

S prodajo lesa v investicije
Atelškova kmetija ima 70 hektarov zemlje; 15 hektarov je obdelovalne zemlje, 45 hektarov gozda in 10 hektarov planinskih pašnikov. Kmetijo so posodobili; zgradili sodoben hlev za prosto rejo, kjer živina ni privezana in zato je počutje živali povsem drugačno. Z vstopom Slovenije v EU so zakonski predpisi narekovali take oblike reje in posledično gradnjo novih hlevov, zato so se Atelškovi odločili za to novost že veliko prej. Danes redijo 22 krav in 10 telic. Na dan namolzejo od 400 do 500 litrov mleka, ki pa ga prodajajo v Italijo. »Poleg cene mleka, ki je nizka, pa vendar v Italiji malenkost višja kot doma, dobivamo še subvencijo za gorsko-višinsko kmetijo in tako nekako sestavimo oba konca. Vendar pa na ta način zasluženega denarja ni dovolj za vlaganja; za investicije moramo prodati les, sicer ne bi šlo,« pojasni Janko. Tudi les ima nizko ceno, toda če se hočejo razvijati, kupiti sodobne stroje, graditi itd, nimajo druge izbire, še pojasnjujeta Janko in oče Ivan.
Za kmete, pravijo, je življenje še vedno precej težko, mimo drugega jih »stiska« za vrat tudi administracija, saj so evidence tako podrobne, da že hromijo delo. Živino lahko zakoljejo le v uradni klavnici, pri tem pa naj bi bila v ospredju skrb za živino in human odnos do nje. Vendar so kmetje že od nekdaj imeli zelo skrben in ljubeč odnos do živine; tudi zakol je bil prav poseben obred. To pa je zdaj dovoljeno le za pujske. Skratka, vse skupaj zelo se spreminja in ne vedno na bolje, je razbrati iz pogovora z Atelškovimi.
Odkar je skrb za kmetijo prevzel Janko, je oče malce razbremenjen in se laže posveča negi in vzdrževanju starih sadnih vrst drevja, iz katerega nastajajo odlični sokovi, krhlji, marmelade itd. ter drugim drobnim opravilom. Spomni se, da je v njegovi mladosti večina del na kmetiji potekala ročno; kosilnico so po zavitih poteh kupili šele leta 1960, pa vendar so bili med prvimi, ki so se postavljali s to pomembno izboljšavo. Nato so kmalu prišli še do traktorja »Pred tem smo si vaščani med seboj zelo pomagali – kosili smo vsi za vse,« se spominja Ivan. Prav on slovi po opevanem savinjskem želodcu. Skupaj z ženo Veroniko pojasnita, da želodec zahteva najboljše meso in druge surovine, pravilno soljenje in previdno izpeljan postopek vse do sušenja, ki traja od novega leta pa do meseca maja. Za domače potrebe in za goste gojijo tudi pujske, kunce in kokoši, kar je predvsem Tatjanina skrb. Svoj delček na domači kmetiji pa ima tudi Simon – njegov je čebelnjak.

Kmečki turizem in smuka na Golteh
S turizmom so se začeli ukvarjati spontano, ne da bi to posebej želeli ali načrtovali. Obiskovalce Gornje Savinjske doline so organizatorji radi popeljali tudi na njihovo kmetijo in tako so že leta 1983 začeli gostiti prve skupine. Ponudili so jim domače dobrote – sok iz starih vrst jablan, savinjski želodec, ki je požel vedno same odlične ocene, in še marsikaj. Tisti, ki so sprva organizirano obiskali njihovo kmetijo, so se kasneje vračali tudi sami. Med njihovimi stalnimi gosti sta tudi hrvaška operna pevka Mirjana Bohanec Vidović in njen mož, zdravnik Ivo Vidović iz Zagreba ter par iz Trsta. Ko je gospod Vidović praznoval svojo 80. obletnico, mu je žena pripravila presenečenje: kot posebno darilo je na praznovanje povabila Veroniko in Ivana ter drugi par iz Trsta, kar je slavljenca nadvse razveselilo. Na domačiji med zgornje-savinskimi hribi se je prijateljstvo med zagrebškim in tržaškim parom tudi začelo; pomemben del te lepe zgodbe pa sta seveda tudi Atelškova. 
V bližini Atelškove kmetije je smučišče Golte, katerega del tega sega tudi na njihovo zemljo. Tam imajo svoj pastirski stan, kjer lahko smučarji dobijo njihove domače dobrote. Za ponudbo na smučišču skrbi snaha Nataša. Oče Ivan je že takrat, ko se je smučišče šele začelo razvijati, z zadovoljstvom sprejel to novost. »Turizem razvija okolico, prinaša ceste in druge novosti in napredek,« pravi Ivan Atelšek. Nekoč so gnali živino na pašo po težkih terenih, zdaj jim je to olajšala cesta. Ko so smučišče prevzeli Italijani, so Atelškovim plačali odškodnino, kot to velja pri njih doma. In tudi kasneje, ko je velenjski rudnik odkupil smučišče, je nadomestilo za uporabo zemljišča ostalo enako. Tega so okoliški kmetje, na zemlji katerih so smučarske proge in žičnice, seveda zelo veseli. Zadovoljni pa so tudi vsi Atelškovi, ki vsi po vrsti radi smučajo – saj imajo pred nosom priložnost za to prijetno razvedrilo. »Nimamo časa za počitnice na morju, zato pa imamo poleti naše lepe planine in pozimi smučanje.«