Drug drugemu ognja dajmo!

Zgodbe | apr. '12

Ada Bačar, mentorica dramske skupine ŽAR v društvu Most iz Ajdovščine je do upokojitve delala kot učiteljica in voditeljica lutkovne skupine v Vipavi, ki je delovala kar petindvajset let. Za svoje pedagoško delo ter za delo na področju dramske in lutkovne dejavnosti je prejela Žagarjevo nagrado in več drugih priznanj.

Po upokojitvi je začela sodelovati z univerzo za tretje življenjsko obdobje in opravila izobraževanje za mentorico študijskih krožkov. Ob ustanavljanju društva Most v Ajdovščini je zbrala članice dramske skupine, ki so jo zaradi izjemne zavzetosti in žara, s katerim se je skupina lotila dela, tudi poimenovali Žar. V skupini so same upokojenke, med njimi se le kdaj pa kdaj znajde kak predstavnik moškega spola. Vse njihove predstave so izvirne, scenarije za dramska in lutkovna dela piše ali prireja Ada Bačar sama, tako kot tudi besedila za spremljajoče pesmi, ki jih včasih pomaga preliti v verze njen brat, uglasbi pa jih sin ene od kolegic.
Dramska skupina Žar je doslej pripravila več odmevnih predstav, s katerimi so nastopali v domačem kraju, v bližnjih domovih za upokojence, v zamejskem Špetru ter v Ljubljani na prireditvah ob tednu vseživljenjskega učenja. Skupaj s sodelujočim pevskim zborom je Žar navdušil lokalno okolje s predstavo Vesela ajdovska tržnica, zelo dobro pa so bile sprejete tudi predstave o Gregorčiču in o Prešernu.

V družbi Palčice
Po teh predstavah se je Ada Bačar s svojo dramsko skupino vrnila še k lutkam. Po znani Andersenovi pravljici je priredila lutkovno predstavo Palčica. Z igro so se poklonili tudi spominu znanega lutkarja Milana Klemenčiča, ki je v Ajdovščini ustvarjal marionetne lutkovne predstave in poulično gledališče: »Mi nadaljujemo njegovo delo; ves čas si je namreč prizadeval, da bi lutkarstvo priznali kot umetnost; pomembna pa je tudi njegova kulturna zapuščina na drugih področjih.«
Zgodbo o Palčici je Ada Bačar izbrala iz več razlogov. Tudi zaradi tega, ker ima rada vse, kar je majhno, in ker v tej zgodbi ni moških vlog, za katere nimajo dovolj igralcev. Predvsem pa ji je zgodba o Palčici tudi osebno zelo blizu: »Tako kot drobcena, nebogljena Palčica, ki išče zavetje, tudi sama hrepenim po varnosti in toplini, in to vse od tistega usodnega trenutka, ko so mi kot petletni deklici med drugo svetovno vojno ubili očeta.« Kot vojna sirota je bila Ada Bačar v mladosti prikrajšana za marsikaj. Zaradi bridkih življenjskih izkušenj si najbolj od vsega želi, da bi vsi ljudje živeli varno in v miru.
V lepem spominu pa Ada Bačar ohranja še enega vzornika, ki je vplival na njeno odločitev za pedagoško in kulturno delo. Ko je bila v tretjem razredu osnovne šole, jo je Avgust Černigoj, ki je iskal mlade, perspektivne zborovske pevce, povabil v svoj pevski zbor. V Ljubljani, kjer je hodila v šolo ter na pevske vaje, je bila sprejeta v dijaški dom Anice Černejeve. Žal pa Černigoj ni dobil zadostne podpore, zato je njegov projekt zamrl, Adi pa so ostale dragocene izkušnje. »Bil nam je kot oče, ob njegovi pomoči smo se naučili izredno veliko,« mu je še danes hvaležna. Med šolanjem v Ljubljani je tudi prvič videla dramatizacijo Povodnega moža, ki je nikoli ni pozabila, zato je po mnogih letih to znano Prešernovo pesem v svoji priredbi postavila na oder tudi sama.
Sodelovanje z dramsko skupino Žar, ki s svojim delom dokazuje, da ljubiteljsko gledališče ni le druženje, ampak tudi resno ustvarjanje in učenje, je Adi Bačar v posebno veselje. »Lepo nam je skupaj, veliko smeha in sproščenosti je na naših vajah. Zelo pomembno pa je tudi to, da smo dejavni in prepoznavni v lokalnem okolju, kjer se tudi po naši zaslugi spreminja pogled na starejše ljudi.« Upravičeno je ponosna na svoj prispevek k temu, da mlajše generacije čedalje bolj dojemajo starejše ljudi kot aktivne, ustvarjalne člane skupnosti. Pri njenem ustvarjanju jo še vedno spodbuja staro lutkarsko geslo: Drug drugemu ognja dajmo!