Sv. Miklavž nad Gradiščem v Tuhinju

Prosti čas | apr. '12

Nad Tuhinjsko dolino, pokrajino ob Nevljici in Motnišnici med Celjsko in Ljubljansko kotlino, ki se širi na severovzhodu Posavskega hribovja, na severu pa jo Menina ločuje od zgornje Zadrečke doline, med neokrnjenimi dolinicami na razglednem gozdnatem slemenu leži Gora. Na njej stoji kompleks s cerkvijo Sv. Miklavža, mežnarijo in obnovljenim obzidjem z obrambnim stolpom nekdanjega protiturškega tabora.

Zdajšnja cesta po Tuhinjski dolini, ki povezuje Štajersko z Gorenjsko, je bila v 12. stoletju pomembna prometna žila, svoj pomen pa je izgubila ob koncu 17. stoletja, ko so trgovske poti in pošto preusmerili na cesto v Črni graben (cesta prek Trojan). Preusmeritev poti je imela za Tuhinjsko dolino usodne posledice, saj je začelo ugašati gospodarsko življenje doline. Lepota pokrajine z bogastvom voda ter kmečke ustvarjalnosti pa v to dolino znova privablja čedalje več obiskovalcev, zlasti v termalno kopališče Snovik, s katerim se je začel razvijati turizem, kar seveda vpliva na razvoj celotne pokrajine.
Terme bodo tudi izhodišče za naš tokratni izlet. Avto pustimo na parkirišču in krenemo po cesti proti vasi Snovik. V središču vasi, pri lično urejeni kapelici zavijemo desno na vaški kolovoz, ki nas popelje navzgor proti travnikom. Ko se kolovoz razcepi, zavijemo levo. Vzpnemo se do travnika in zavijemo ostro levo proti gozdu. Že od daleč opazimo gozdno cesto in ji kar nekaj časa sledimo. Kolovoz nas vodi skozi gozd, pa ob robu gozda ter prek travnikov vse do znamenja na levi strani. Drevje se kdaj pa kdaj razredči in pred nami se pokaže piramidasti vrh z zvonikom – Sv. Miklavž. Spustimo se do asfaltne ceste v vasi Hruševka.
Na nasprotni strani ceste sta kažipota, ki oba vabita na Sv. Miklavža. Odločimo se za pot, ki prek Sv. Miklavža pelje na Prevalo. Spustimo se nekaj metrov do križišča cest. Na desni je slikovita kapelica, leseni kažipot pa nas usmeri levo.
Pot nadaljujemo po asfaltni cesti navzdol do potoka in naslednjih hiš, pred katerimi ob kažipotu zavijemo ostro v desno in v breg na gozdno pot. Mimo brunarice  prispemo skoraj do slikovite vasice Gradišče v Tuhinju, a nekaj sto metrov pred vasjo zavijemo levo v gozd, nato pa po lesenih stopnicah navzgor.

Privoščimo si razgled
Kmalu dosežemo prve skale. Pot postaja strma in potrebna je previdnost (pozimi je pot ledena, jeseni posuta z listjem, ob dežju blatna in spolzka). Tik pod vrhom se pot nekoliko zravna in že vidimo prve obrise zvonika in lesene brunarice. Najprej opazimo pipo z deževnico, stranišče in leso, za katero se razprostira kompleks na Gori. Stopimo skozi kamnita vrata obnovljenega obzidja nekdanjega protiturškega tabora, ki se po južni strani kompleksa vije vse do obrambnega stolpa. Dosežemo zvonik in cerkev, pred katero je obnovljen vodnjak, mimo katerega se vzpnemo do najvišje točke Gore (770 m), ki je tik pred oddajnikom. V pičlih dveh urah smo premagali 300 višinskih metrov.
Gotska cerkev sv. Miklavža z ločenim zvonikom, mežnarijo in protiturškim taborom iz 16. stoletja je z dvojnim južnim obzidjem prava zakladnica zgodovinske in kulturne dediščine. V zadnjih letih so jo temeljito obnovili, zato je še bolj obiskana. Prenova kasetnega stropa s poslikavo z velikim številom angelov je trajala kar sedem let, saj ga je bilo treba sneti, odpeljati v restavratorsko delavnico in spet namestiti. V stranskem oltarju je Jelovškova podoba sv. Frančiška Ksaverija, v glavnem oltarju pa Metzingerjeva slika sv. Miklavža. Ko so arheologi izkopavali tlak v cerkvi, so našli ostanke temeljev še dveh starejših cerkva. Tudi na vzpetini, kjer stoji oddajnik, je bila nekoč cerkev, saj so tu našli grobove. Obnovljena mežnarija je odprta predvsem v poletnem času ob koncu tedna, ko v njej postrežejo izletnikom. Pred vhodom je lična lesena skrinjica z vpisno knjigo in žigom.
Z najvišje točke Gore s pogledom pobožamo gričevnati svet med Tuhinjsko dolino in Črnim grabnom, za njim v daljavi opazimo Limbarsko goro, zasavsko Sveto goro in druge hribe v raztegnjenem Posavskem hribovju. S pogledi proti severu ošvrknemo Črnivec in proti vzhodu gozdnato sleme Menine. Na severovzhodu se spogledujejo vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, daleč na zahodu pa se vleče veriga Julijcev s Triglavom.
Od tod naprej ni več poti. Če hočemo na Prevalo (do poti na Prevali, ki pelje s Črnivca na Menino, je dve uri hoda) ali se po cesti vrniti do Hruševke, moramo nazaj skozi vrata in na cesto, ki zavija desno pod kompleksom.
Spust do Gradišča in Hruševke opravimo po smeri vzpona. V Hruševki pri kapelici prečimo cesto in se med pobočjem in gospodarskim poslopjem odpravimo naprej po kolovozu ter sledimo rumeno-belim markacijam, ki nas skozi gozd pripeljejo do mostička prek potoka tik pred Termami Snovik. Pot si lahko ogledamo na izletniški karti Zgornje Savinjske doline (čeprav je vrh v Posavskem hribovju). Na Goro se lahko pripeljemo tudi z avtom iz Buča prek Hruševke.

V bližini
Preden se odpravimo raziskat bližnjo okolico, se odpočijemo v Termah Snovik, ki so se iz majhnega termalnega vrelca v dobrih desetih letih razvile v sodobno turistično zdravilišče. Z notranjimi in zunanjimi bazeni, tobogani, savnami, masažami in še marsičem skozi vse leto privabljajo številne obiskovalce. Temperatura vode, ki vsebuje kalcij, magnezij in natrij, med 31 in 38 stopinjami omogoča psihofizično sprostitev in ugodno vpliva predvsem na hrbtenico in sklepe. Za otroke pripravljajo ustvarjalne delavnice, predstave in različna tekmovanja, odraslim pa ponujajo bogat program od vodne aerobike do kolesarjenja, planinarjenja, izletov, delavnic, kulturnih in zabavnih ter etnoloških prireditev.
Arboretum Volčji Potok na robu naselja Volčji Potok pri Radomljah obsega 88 hektarov zemljišča in pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda. V parku je več kot 4500 domačih in tujih rastlinskih vrst, od tega 2500 vrst dreves. Arboretum je leta 1952 ustanovila ljubljanska agronomska fakulteta kot študijsko središče, leta 1999 pa je bil razglašen za kulturni spomenik najvišjega pomena. Že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske omenja, da je rodbina Bonhomo imela v 16. stoletju v lasti Volčji Potok z dvorcem in pod njim park, današnji arboretum. Ogleda vreden je v vseh letnih časih, še posebej pa v spomladanskih mesecih, ko vzcveti na tisoče tulipanov in narcis.