Obsavinjski Babilon

Zgodbe | apr. '12

Popotnik, ki se nameni na ogled Celja, je vedno znova presenečen, saj tu pogosto odkrije kaj novega, česar dotlej še ni videl. In res, v Pokrajinskem muzeju Celje, ki domuje v Stari grofiji, so na ogled zgodovinsko pomembni arheološki in drugi eksponati, ki pričajo o častitljivi preteklosti mesta ob Savinji.

Pokrajinski muzej Celje, ki deluje 130 let, stoji na slikovitem Muzejskem trgu, kjer se stara arhitektura stika z novejšo. V njem so urejene arheološka razstava z lapidarijem, kulturna in umetnostnozgodovinska ter etnološka zbirka, prikaz Schützove keramike, razstava o svetovni popotnici Almi M. Karlin, pa numizmatična zbirka in drugo.

Mala Troja
Prostor ob Savinji je bil poseljen že v železni dobi. A prvo znano naselbino so na terasah pod Miklavškim hribom oblikovali Kelti. V času rimskega cesarja Klavdija, sredi prvega stoletja po našem štetju je dobilo naselje mestne pravice, v naslednjih dveh stoletjih pa se je razvilo v pomembno trgovsko, obrtno in kulturno središče v Noriku.
Kasteolog dr. Ivan Stopar je ugotovil, da je bila rimska Celeia mali obsavinjski Babilon. Ulice so bile tlakovane s širokimi apnenčevimi ploščami, po katerih so se pomikali vozovi ali pešci raznorodnih ljudstev. Mesto je imelo močan mediteranski pridih in bilo je obmejno naselje, ki naj bi osrčje imperija varovalo pred vdori vzhodnjaških, plena željnih nomadskih narodov.
Več kot štiristo let je cvetela rimska Celeia. »Postavljala se je z razkošnimi javnimi stavbami, bogatimi templji, imenitnimi patricijskimi hišami,« ugotavlja dr. Ivan Stopar. Veličino mesta je mogoče zaslutiti tudi iz dejstva, da so ga nekoč imenovali Mala Troja. Celeia je imela svojo kanalizacijo, ki je ponekod več kot dva tisoč let služila svojemu namenu.

Pomembni Celjski grofje
Izjemen pečat so Celju dali zgodovinsko pomembni Celjski grofje. Nemški cesar Sigismund jih je leta 1436 povzdignil v državne kneze in Celje je postalo upravno središče velikega ozemlja, ki so ga Celjski skušali državno zaokrožiti. Celje je bilo v tistih časih knežje mesto in je bilo edino pravo središče humanizma in renesanse na Slovenskem.
Grad nad Savinjo je bil središče celjskih posesti in spodaj, v takratnem trgu se je trlo drobnih rokodelcev in trgovcev. Tu so prebivali številni plemiči in vojščaki. Celje se je takrat po svojih značilnostih razločevalo od trgov v Posavju in Obsotelju.
Celjske grofe srečujemo tudi na vseh bojiščih Balkana in tedanje srednje Evrope, nenehno pa se je povečevala tudi njihova posest. Tukajšnji kronist Ignacij Orožen je ugotovil, da so imeli Celjski na Štajerskem v posesti kar 38 mest, trgov in gradov, na Koroškem 19, Kranjskem 28, na Hrvaškem 19 in na Avstrijskem 6, skupno torej kar140 gospoščin. Celjski so se ovenčali z zmagami in častmi, ki so jih bili deležni v številnih znamenitih bojih. Člani široko razvejane družine pa so bili poleg vzponov in padcev deležni tudi tragičnih ljubezni.
Mestne pravice je Celju znova podelil leta 1451 Friderik II. Celjski. Dvajset let pozneje se je mesto obdalo z obzidjem, a je razvoj začel pešati s tragično smrtjo Ulrika II., poslednjega Celjana.
Po mnenju Boga Grafenauerja so bili Celjski grofje zadnja domača dinastija z oblastjo nad velikim delom slovenskega in deloma sosednjega hrvaškega ozemlja. Njihov knežji dvor v Celju je bil poleg Trsta edini kraj na Slovenskem kamor so segali evropski kulturni in umetnostni tokovi. Širjenje njihove posesti je bilo tudi odsev značilne fevdalne drobitve slovenskega ozemlja in ne še združevanja, slovenske dežele pa so bile poslej pod oblastjo vladarjev, ki so živeli v središčih na tujih tleh.

Znameniti celjski strop
Ogled celjske Stare grofije in zbirk priča, da gre za enega naših osrednjih umetnostnih spomenikov iz 17. stoletja, torej iz obdobja med renesanso in visokim barokom. Grofijo je dal po letu 1580 sezidati grof J. J. Thurn Vallesassina. Veliko zanimanja zbuja tako imenovani celjski strop. Poslikana dvorana v prvem nadstropju sodi med prve primerke iluzionističnega slikarstva na Slovenskem. Sliko sestavlja več platnenih kosov, ki so jih mojstri pritrdili na strop. Dr. Emilijan Cevc je opisal, da so v osrednjem delu naslikane balustradne galerije, nad njimi se dvigujejo stebrišča, ki v vogalih kipijo v stolpičem podobne stebriščne nastavke. Med njimi se odpira pogled v nebo, po katerem se spreletavajo štiri moške figure, ki predstavljajo pute. Čez nekakšne balkonske ograje zrejo navzdol ženske in moški. Naokoli so v okvirnih poljih upodobljeni štirje letni časi, ob ožjih stenah pa antični bitki. Strokovnjaki niso enotnega mnenja o slikarju, ki je ustvaril to znamenito umetnino. Cevc je menil, da je bil slikar bržčas Italijan iz graškega umetnostnega kroga, dr. Ivan Stopar pa ugotavlja, da gre za delo znamenitega nizozemskega mojstra Almanacha.

Informacije:
Pokrajinski muzej Celje, Muzejski trg 1, 3000 Celje, tel.: 03 4280 950