Za slovenske zmage maj 2012
Bolečina
Bolečina ni le telesna, pogosto se zgodi, da nas boli, ker smo prizadeti, odrinjeni na rob družbe, ali pa preprosto ne najdemo izhoda iz težav. Bolečina je še posebej skeleča, če vemo, da ne moremo vplivati na vzroke, ki jo povzročajo. To se dogaja mnogim, ki jih je zdajšnja kriza pahnila v revščino, ki ne najdejo dela in dostojnega zaslužka. To se ne dogaja le pri nas, podobno je tudi drugod po Evropi in svetu, pač povsod tam, kjer je lakomnost kapitala ljudi oropala človeškega dostojanstva. In take razmere pogosto spodbudijo radikalizem tistih, ki nimajo ničesar več izgubiti.
Politične elite, ki upravljajo države, nas prepričujejo, da smo v preteklosti živeli predobro, da smo zapravili več, kot smo ustvarili, ter da je zdaj napočil čas, ko moramo poravnati dolgove. Oprostite, kdo je živel prek svojih možnosti, kdo in za kaj se je zadolževal pri mednarodnih finančnih ustanovah? Tisti, ki so pravzaprav »zakuhali« zdajšnjo krizo, ne govorijo o svoji odgovornosti, zahvaljujoč svoji politični in gospodarski moči nam skušajo dopovedati, da smo mi, navadni smrtniki, krivi za zavožene državne finance in zato pač moramo sprejeti posledice. Sprijazniti se moramo z omejevanjem na vseh področjih tako imenovane javne porabe, manj denarja bo za zdravstvo, šolstvo, socialo in tudi za pokojnine. Na drugi strani pa bo oblast brez slabe vesti pokrila izgube bank, kupovala orožje in pošiljala vojake na tuje, v nekakšne mirovne misije in ohranjala privilegije politične elite, ki se na državljane praviloma spomni le takrat, ko jih vabi na volitve.
Drži, v državni upravi, zdravstvu, šolstvu, kulturi in še kje je mogoče odpraviti nepotrebne stroške; to vemo vsi, vendar ne »kar počez« in brez temeljitega premisleka. V zdravstveni blagajni bi, denimo, prihranili vsaj dvajset milijonov evrov na leto, če bi opustili »prostovoljno dopolnilno zavarovanje«, ki v skrajnem primeru ni nič drugega kot dodatno siromašenje državljanov. Tisti, ki upravljajo z zdravstveno blagajno, naj, denimo, poskrbijo za red pri javnih naročilih. Čeprav dobro vemo, da smo debelo preplačali naše avtoceste, se ni zgodilo nič, tisti, ki so to povzročili, pa se še naprej hvalijo, da so Sloveniji omogočili prometno povezanost z Evropo in s tem omogočili krepitev našega gospodarstva.
Pred dejstvom, da je državna blagajna »shirana« si ne gre zatiskati oči, odgovornost in naloga vladajoče elite pa je poiskati rešitve. Pri tem je vendarle treba spomniti, da je zdajšnja stopnja družbene razvitosti sad dela številnih generacij, ki so se desetletja odrekale »za boljši jutri«, da smo se dokopali do solidnega izobraževanja, zdravstva, socialne varnosti. V nobeni družbi niso odnosi vselej harmonični, pridejo tudi časi preizkušenj in odrekanj. Razprave, ki smo jim priča ta čas, pogosto obidejo resnične vzroke za zdajšnjo krizo in se jim izmikajo, kar pa je zgolj odsev požrešnosti kapitala in vladajočih elit.
Preprosto povedano, družba in država nista zasebno podjetje, v katerem lahko »delodajalec« ali vlada počneta, kar se jima zljubi. Celo v zasebnih podjetjih so v družbah, ki nam naj bodo vzor, lastniki omejeni z zakoni, ki varujejo doseženo socialno varnost prebivalstva. Prav dobro se namreč zavedajo, da utegne krčenje doseženih socialnih pravic ogroziti trdnost družbe in spodbuditi radikalizacijo večine prebivalstva. V preteklosti je tako ravnanje političnih elit že pripeljalo do revolucij in korenitih družbenih sprememb. Kljub resnosti krize si najbrž večina tega ne želi, vendar moramo vedeti, da bo tiste, ki nimajo ničesar, težko prepričati, da so za svojo revščino krivi sami. Še zlasti, ko vsak dan vidijo, kako se nadaljuje razslojevanje družbe, ki ne temelji na delu.
