Medgeneracijska solidarnost - prilagoditve, ne prekucije

Zgodbe | maj '12

Slovenija je bila vsaj do zdaj glede solidarnosti med generacijami kar spodobna država. Samo občasno, zlasti v razpravah o spremembah pokojninske ureditve, pa se je zazdelo, da se lahko skrhajo navzven sicer zgledni odnosi med generacijami. Bo tako tudi ostalo?

V zadnjih dveh desetletjih so se razmere v naši državi, podobno kot v večini drugih, še zlasti evropskih, močno spremenile. To še posebej velja za trg dela. Boj za zaposlitev in dostojno plačo postaja čedalje bolj brutalen. Z novo zaostritvijo  gospodarske krize se razmere še slabšajo. Zaposlitev, zlasti redna, je podobna dobitku na loteriji.
Tu so tudi neizbežni učinki velikih demografskih sprememb. Življenjska doba in pričakovano obdobje zdravih let se hitro daljšata. Samo v zadnjem desetletju se po izračunih ekonomista Mitje Čoka življenje novorojenih otrok v Sloveniji podaljšuje po devet ur na dan, kar je bistveno bolj kot v drugih razvitih državah (po šest). Gre za razveseljivo in spodbudno dejstvo. Na drugi strani pa se rodi premalo otrok za normalno obnavljanje generacij. Družine se manjšajo, čedalje več je enočlanskih gospodinjstev.
Vse trši trg dela in demografske spremembe imajo različne posledice. Javni solidarnostni sistemi, še posebej pokojninsko-invalidsko in zdravstveno zavarovanje so pod čedalje večjim finančnim pritiskom. Hkrati pa imajo ljudje v srednjih letih zaradi zahtevnosti delodajalcev čedalje manj časa za tiste, ki so odvisni od njih.
»Zaradi velikih demografskih sprememb in večje obremenitve delovno aktivnega prebivalstva se lahko potencialno zaznajo večji konflikti med mlado in starejšo populacijo,« opozarja sociologinja Valentina Hlebec, ki kot profesorica na fakulteti za družbene vede proučuje različne vidike sožitja med generacijami. »Toda pri nas večina ljudi meni, da je takih konfliktov malo. Zdi se celo, da so nasprotja med mladimi in starimi manj intenzivna, kot so bila na začetku tranzicijskega obdobja.«
Povečanje možnosti medgeneracijskih konfliktov Hlebčeva povezuje predvsem z večjo pozornostjo medijev do tematike sobivanja mlajše in starejše generacije ob polemikah o potrebnih prilagoditvah javnih solidarnostnih sistemov, denimo pokojninsko-invalidskega zavarovanja. Podobne zaznave lahko, kot pravi, povzroči gospodarska kriza.
Bolj pesimističen do odnosov med generacijami je sociolog Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo. Po njegovem Slovenija presega evropsko povprečje po deležu ljudi, ki trdijo, da so za njihovo deželo značilne velike napetosti med mlajšimi in starejšimi generacijami.

Puhlica ali pogoj zdravega razvoja?
Raziskave kažejo, da za krepitev solidarnosti med generacijami obstajajo pomembni razlogi. Medgeneracijska solidarnost zagotavlja sožitje in kakovosten ter skladen razvoj - družbo, v kateri lahko svoje sposobnosti in ustvarjalnost uresniči večina prebivalstva, mladih in starih; povedano drugače - družbo, v kateri je prijetno živeti.
Prav to je razlog, da so sodobne države že pred dolgimi desetletji razvile ustrezne javne sisteme, ki se opirajo na načelo pravičnosti in razumne porazdelitve bremen med generacijami. Vsi ti sistemi, gledano scela, zagotavljajo pretok pomoči od zaposlenih k mladim in upokojenim, od zdravih k bolnim in od premožnih k revnim. Na medgeneracijsko solidarnost in vzajemnost se opira tudi zdajšnji pokojninsko-invalidski sistem, eden najpomembnejših stebrov socialne varnosti. Zaposleni s prispevki, ki jih plačujejo od svojih plač, zagotavljajo izplačilo pokojnine trenutnim upokojencem.
Poleg javne, od države organizirane medgeneracijske solidarnosti pa tradicionalno obstaja tudi neformalna solidarnost različnih oblik med starejšimi in otroki – od praktične pomoči v gospodinjstvu, varovanja otrok ipd. do finančne in socialne pomoči, ki se izraža z obiski, s komunikacijo in izražanjem pozornosti.
Tudi neformalna solidarnost poteka v obeh smereh. Starši pomagajo otrokom, dokler ne končajo šolanja in si začnejo sami služiti kruh, pa tudi pozneje, še zlasti pri nakupu stanovanja, ki je pogosto skupen projekt več generacij. Ko sami izgubijo vitalnost in nazadnje morda postanejo celo povsem nemočni, pa odrasli otroci pomagajo njim.
»Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji je zaželena, pričakovana in uresničevana, in to tako od mladih, kot od starih,« pravi Valentina Hlebec. »V primerjavi s preostalo Evropo imamo še vedno visok delež medgeneracijskih gospodinjstev. Dobre odnose med generacijami spodbuja tudi to, da so geografske razdalje majhne in da je zelo razširjena uporaba sodobnih komunikacijskih sredstev.«

Netilci konfliktov
V zadnjem času je kljub tradicionalni naklonjenosti medgeneracijski solidarnosti tudi pri nas čedalje pogosteje slišati mnenja, da so mlajše generacije že nekaj časa žrtev preveč velikodušne obravnave starejših in zato oškodovane ter da si lahko perspektivno prihodnost zagotovijo samo tako, da same in na svoj način poskrbijo zase.
Največji kritiki iz vrst naših mlajših ekonomistov v tem smislu namesto prilagajanja zdajšnjega pokojninsko-invalidskega sistema spremenjenim okoliščinam predlagajo revolucionarno neoliberalno prekucijo – tristebrni sistem z individualnimi računi. Novi sistem naj bi prinesel večjo preglednost in na mah razbremenil pokojninsko blagajno stroškov, ki po njihovem mnenju ne sodijo vanj.
Idejo je brez posebnega premisleka posvojila zdajšnja vlada in jo vključila v koalicijsko pogodbo. Gre za nevarno razgradnjo pokojninsko-invalidskega sistema, kot smo ga poznali doslej.
A ne samo to. Medgeneracijsko solidarnost bodo prizadeli tudi nekateri drugi drastični varčevalni ukrepi, ki jih na vrat na nos želi uvesti vlade. Uperjeni so predvsem proti tistim, ki sami ne morejo poskrbeti za svoje preživetje (revnejši in srednji sloj, samohranilke, študenti, otroci).

Popačenje resničnih razlogov
Tudi drugod po Evropi se srečujejo z vehementnim prepričevanjem dela ekonomistov in politike, da bo mlajša generacija zaradi demografskih sprememb morala nositi vedno težje breme. Toda ob tem v drugih razvitih evropskih državah veliko bolj kot pri nas upoštevajo tudi drugačna mnenja. Po njih se demografskim spremembam pripisuje prevelik pomen, zaradi česar se sprejemajo napačni ukrepi. Evropa, pravijo, je v prejšnjem stoletju doživela celo večje demografske spremembe od tistih, ki jih lahko pričakujemo v prihodnjih desetletjih.
Bolj kot demografske spremembe se jim zdi odločilna nesposobnost in nepripravljenosti politike, da bi sprejemala bolj pravične ekonomske ukrepe pri urejanju trga dela in obdavčitvi kapitala ter njegovih lastnikov.
Ob tem opozarjajo, da so prav politiki soodgovorni za naraščanje armade brezposelnih, za stagnacijo plač in za premik delitve ustvarjenega v prid premožnih. S tem so bile zakonsko določene pokojnine in drugi sistemi solidarnosti zavestno prepuščeni eroziji. Ne glede na to, da je povezava med višino plač in prispevkov za različne javne solidarnostne sisteme več kot očitna, pa politika ni in ni sposobna zbrati dovolj moči in doseči, da bi se plače vsaj v primeru naraščanja produktivnosti povečevale.
Zdajšnje težave pokojninskih in drugih solidarnostnih sistemov imajo torej malo opraviti z demografskimi spremembami, bistveno več pa z drugimi razlogi zdajšnjih stisk socialne države. Do napačnih ukrepov prihaja zaradi vpreženosti politike v interese delodajalcev, bank in zavarovalnic. Prav ti imajo največjo korist od pretiranega poudarjanja negativnosti demografskih dejavnikov. Zato tudi igrajo na strune medgeneracijskih nasprotij.
Očitki starejšim, da živijo na račun mlajših generacij, so tudi krivični. Hlebčeva meni: »Zdi se mi, da pogosto pozabljamo na vložek, ki so ga današnji stari prispevali k rasti zdajšnjega standarda. Ne nazadnje: zdajšnja izobraževalna infrastruktura, ki jo mladi uporabljajo, je del medgeneracijske solidarnosti. Brez vložka starejših generacij je ne bi bilo.«
Podobno po njenem mnenju velja za druge javne sisteme, kjer je infrastruktura del dediščine, a se vse preveč pogosto jemlje kot nekaj samoumevnega. »Ne smemo pozabiti, da so današnji stari tedaj, ko so bili zaposleni, prav tako vzdrževali mlade in stare, torej odvisne. Res je, da se je položaj mladih na trgu dela zelo poslabšal, najpogosteje so na voljo le zaposlitve za določen čas, nakup stanovanja, ki sicer nikoli ni bil prav enostaven, je zdaj družinski projekt, pogosto pa neuresničljiv. Mladim torej danes ni lahko, vendar za to niso krivi stari ljudje,« trdi Valentina Hlebec.