Imejmo rad sebe
»Zaupajmo življenju, ki je v nas. Vse preveč razmišljamo o tem,
kaj drugi mislijo o nas, kakšen vtis bomo z določenim vedenjem naredili nanje.«
Anselm Grün
Rada sem v družbi starejšim od sebe. Vedno znova me česa naučijo, predvsem pa mi krepijo zavedanje, da je staranje nujen in smiseln razvojni pojav. Ob tem si vedno prikličem v zavest nadvse pomembno misel psihologa C. G. Junga, ki človekovo življenje primerja s potjo sonca.
Seveda pa mora vsak izmed nas najti svojo pot. Sam se mora odločiti, kako bo ravnal, ukrepal in kakšen odnos bo imel do okolja, ki ga obdaja.
To pa vselej ni lahko, ugotavljamo v prijetni družbi znancev in drugih starejših, ki so prisedli k nam. Beseda je dala besedo in preden smo se poslovili, smo vsi skupaj ugotovili, da je predvsem od nas samih odvisno, kakšne cilje si bomo postavili in da lahko tudi v poznih letih marsikaj spremenimo. Morda preveč gledamo na to, »kaj bodo drugi rekli«. Kaže, da smo bili tudi vzgojeni tako!
Morda smo zato pri izražanju svojih čustev zavrti in tudi zavoljo tega pri marsikom izmed nas prihaja do psihičnih težav ali celo motenj. Nekateri so prav zaradi tega in zavoljo osebnostih značilnosti še posebej ranljivi v različnih stresnih okoliščinah zdajšnjega časa.
Med mojimi sogovorniki je močno izstopala tudi ugotovitev, da SE IMAMO PREMALO RADI!
Prav to misel sem zasledila tudi v nekaterih razmišljanjih sodobnih psihologov.
Radi se imejmo, kakršni smo, in ne zapletajmo se z razmišljanjem, kaj smemo in kaj drugi pričakujejo od nas. Ohranimo samospoštovanje.
Naša notranja moč
Kako jo okrepiti? Kako jo priklicati in si pomagati v težkih trenutkih? Vsak izmed nas jih po svoje doživlja in se na različne načine trudi, da bi jih omilil. Nekateri tudi menijo, da smo žrtve prehitrega tempa življenja, da zato pogosto podcenjujemo skrb za svoje zdravje in dobro počutje.
Pogosto smo tudi malomarni, brezbrižni do nujnega zadovoljevanja življenjskih potreb.
Vprašajmo se, kaj potrebuje moj jaz, kako najti svojo telesno, duševno in duhovno notranjo poč. Vse potrebe, ki jih bomo našteli, so telesno povezane in vplivajo druga na drugo. Seveda pa so izražene različno: pri nekom bolj v miru, pri drugem v stiku z drugimi ljudmi ipd. Naše osnovne potrebe za življenje so: mir, priznanje v duševnem smislu, gibanje, prehrana, stik z ljudmi. Nezadovoljevanje teh potreb povzroča različne težave.
Kot psihologinja in tudi »na sploh« nerada delim nasvete. Danes je tega zelo veliko. Menim, da kdor svetuje posamezniku, s tem prevzame tudi odgovornost zanj. Vprašanje je, ali tisto, kar velja za enega, velja tudi za drugega? Vsak človek je osebnost zase. Tudi s tega stališča poskušajmo krepiti svojo notranjo moč.
Pred dnevi mi je znanec dejal: »Sprejeti samega sebe takega, kot sem, je gotovo nekaj najbolj zahtevnega.« O tej njegovi ugotovitvi sem kar nekaj časa premišljevala.
Znanka, ki se približuje 80. letu, pa mi je o zadovoljitvi svojih potreb zaupala: »Vsak večer, preden zaspim, razmišljam, kako sem ta dan zadovoljila svoje telesne, duševne, duhovne in socialne potrebe. Tako tudi ugotovim, kaj sem dobrega naredila zase.«
Kako utrditi svojo notranjo moč?
- Imejte se radi,
- negujte prijateljstvo,
- iščite vedno kaj novega, tudi malenkosti,
- nekaj trenutkov na dan posvetite samo sebi,
- zaupajte svoje skrbi in bojazni ljudem, ki jih imate radi in jih cenite,
- pišite dnevnik,
- izobražujte se, na različne načine in vsak po svoje,
- ne lažite si, bodite iskreni do sebe,
- zaupajte svoji presoji,
- na silo ne vzpostavljajte medsebojnih odnosov,
- prisluhnite tudi drugim.
Naj končam z mislijo Anselma Grüna: »Za to, da lahko sprejmemo in ljubimo sami sebe, potrebujemo otroški smehljaj, pronicljiv humor človeka, ki je v svojem srcu ostal otrok.«
