Pisanje tudi zdravi
»Komunikacija s samim seboj je vedno dobrodošla; če jo zmoremo izliti na papir, pa ima še toliko večje pozitivne učinke. Pisanje je lahko namenjeno nam samim; včasih pa se lahko nadaljuje tudi do umetnosti, ki jo želimo deliti. Vedno pa izhaja iz misli, čustev, spominov, globin, kar vse človeka razbremenjuje in odpira nova vrata v razumevanje sebe in življenja.«
Tako je v knjigi Pisanje kot terapija zapisal Smiljan Trobiš, avtor 22 knjig; večina je pesniških zbirk, tri pa sodijo v sklop kreativnega pisanja, poleg omenjene še Kako naj povem in Živeti s pisanjem. »To, kar človek ne more ubesediti v vsakdanjem pogovoru, lahko zlije na papir. Tu je komunikacija direktna in v tem je velika vrednost. Znana je psihološka terapevtska metoda neodposlanega pisma in v tem smislu so napisane tudi moje knjige. Usmerjam k pisanju poezije, ki mi je bliže. Poezija izrazi neizrekljivo in tega je v vsaki duši veliko,« pravi Smiljan Trobiš, ki je tudi član Društva slovenskih pisateljev. Človek se mora vračati k svojim globinam in jih prazniti in čistiti. »Včasih je pisanje zelo blizu izpraševanja vesti. In ker smo vsi ljudje nepopolni, ga marsikdaj tudi polomimo. Šele priznanje tega (tudi skozi pisanje), nas osvobaja. Z napisanim pa lahko priznanje svoje nepopolnosti darujemo tudi drugim ljudem in jim pomagamo iz zagate, kakršno smo sami na ta način že prešli. Pisanje zgošča misli iz kaosa v celoto in iz tega lahko nastane tudi kozmos umetnosti,« slikovito pojasni naš sogovornik. Zato opozarja na »čistost« pri pisanju. Pozornost naj velja izbiri besed, saj je v vsakdanjem pogovoru inflacija teh prevelika. »Včasih šele pri popravljanju napisanega zares zadenemo bistvo – tisto, kar smo želeli povedati.« To pa zahteva potrpežljivost.
Vsak ima svoj kos resnice
V knjigi avtor obravnava pisanje kot komunikacijo, kot sprostitev in počitek, kot način življenja, kot zorenje in pisanje kot čistost srca, kot etiko. Svetuje, kako se spoprijeti z ustvarjanjem, kako vrednotiti svoje delo, kako ga izpiliti in tudi kam z napisanim vse do morebitne objave. Zlasti pa opogumlja ljudi k ustvarjanju. Pisanje namreč premaga osamljenost, občutek izločenosti, usmeri misli stran od problemov, ohranja tople občutke iz preteklosti in se razgleduje po novih izzivih. Odpira vedno nov in drugačen svet - včasih vesel, zabaven, drugič spet razmišljujoč, meditativen, potem spet igriv. Zato pisanje zdravi v najbolj žlahtnem pomenu besede. Vendar v ničemer ne smemo pretiravati; tudi pisanju mora biti namenjen samo določen »del dneva«. Predvsem pa pisanje ne sme predstavljati pobega ali nadomestila za kaj drugega. Zato avtor poudarja tudi nujnost iskanja uravnoteženosti, ki jo dosežemo z razporejanjem naših dejavnosti. »Za svoje notranje ravnovesje poskrbimo tako, da upoštevamo koordinatni sistem ravnotežja, ki ga sestavljajo v enakomernem obsegu štiri polja: stiki, duhovnost (s filozofijo, lahko tudi molitvijo), delo in sprostitev (z rekreacijo, razvedrilom in počitkom).«
Pisanje priporoča tudi starejšim osebam, saj lahko v njem »poiščejo izgubljeni čas« (po Proustu). »Marsikaj lepega so doživeli, marsikaj izkusili; marsikaj tudi izpustili in s pisanjem lahko to v simbolnem smislu nadoknadijo. Včasih je bilo vse precej drugače in da vse to ne bi šlo v pozabo, naj bo zapisano - za vedno.« S pisanjem postane življenje srečnejše; skozi napisano lahko sprožimo proces odpuščanja, premagovanja starih zamer in strahov, ali pa se skozi pisanje igramo ... Zelo dragocen je humor; ta je dobra rešitev za notranje in zunanje zagate. Z njim dobimo distanco do problema in laže nam je, če stvari obrnemo na smešno plat. »Tudi sebi se je treba znati smejati,« pravi Smiljan Trobiš. Poleg tega lahko skozi pisanje razrahljamo razumskost in si dovolimo več čustev.
Marsikdo je že začel pisati »svojo literaturo, svojo poezijo«; ker gre za zelo intimna izrekanja, je to težko pokazati drugim, pa čeprav najbližjim. Pa vendar si vsakdo tudi želi pokazati svojo stvaritev in če ta naleti na kritiko, Smiljan Trobiš svetuje vztrajanje. »Ni vse za vse! Vsak v sebi ve, kaj mora povedati in na kakšen način. V prvi vrsti je to osebna izpoved in hkrati je to naloga, ki jo moramo narediti. Vsak človek pride na svet s svojim kosom resnice in to mora posredovati drugim. Tako se širi resnica in dopolnjuje človeštvo; zato je treba vztrajati.« Prav zaradi enkratnosti vsakega človeka Smiljan Trobiš pravi, da noče biti učitelj pisanja, ampak pričevalec. »Če si v vlogi učitelja, dobi pisanje didaktičen naboj, s tem pa izgine vsa poezija. Če pa si pričevalec, izrekaš svoje neizrekljivo v skrajni iskrenosti, to pa je odrešilno zate osebno in za vse druge.«
