Eksotični sadeži

Dobro počutje | maj '12

Predstavljamo še nekaj sadežev iz jugovzhodne Azije, ki so za naš evropski okus dokaj eksotični, so pa odličen vir antioksidantov in drugih organizmu koristnih snovi.

Durian ne zaide prav pogosto na police evropskih trgovin. Zato si ga vsekakor privoščite, če se vam kdaj ponudi priložnost! Nekatere sicer odvračata njegov močan vonj in nenavaden okus, doda če se ga navadite, vam ga ne bo nikoli dovolj.
Durian je velik kot srednje velika lubenica, je rumeno-zelene barve, debela lupina pa je bodičasta, tako da ga je treba kar previdno prijeti. Na to opozarja že malajska beseda durian, ki pomeni bodičasti sadež.
Durian je zelo cenjen in dosega visoko ceno. Sadeži so veliki do 30 cm in težki celo do tri kilograme. Obirajo jih na drevesu, in sicer tako, da sadež odrežejo skupaj z debelim pecljem, ki pride prav pri prenašanju.
Pravi sladokusci ugotavljajo zrelost sadeža po močnem in nenavadnem vonju, zaradi katerega v marsikaterem hotelu na Tajskem, v Maleziji in v Singapurju visi napis, ki gostom prepovedano prinašanje sadežev. Žal pa sadež pušča težko odstranljive madeže na obleki.
Ko z nožem odprete trdo lupino, se v ločenih prekatih pokaže sočno meso, ki obdaja debele peške. Meso je rumene, lahko pa je tudi rdeče barve. Okusa praktično ni mogoče opisati, saj gre za neverjetno harmonično kombinacijo sladko-grenkih okusov.
Durian je eden izmed najbolj hranljivih sadežev za krepitev organizma. Vsebuje številne minerale, največ pa kalcija, železa, žvepla in magnezija, med vitamini pa prevladujejo vitamini A, B in C. Sadež je odličen antioksidant, pomaga tudi pri depresiji, tesnobi, stresu, nespečnosti, slabi prebavi, artritičnih bolečinah in še čem. Pravijo, da je tudi močan afrodiziak.
Mangostan
Durian je v vzhodnjaški filozofiji jang pozitivne energije in z njim se ujema mangostan, ki predstavlja dopolnjujoči jin in ga imajo na Kitajskem za kralja sadežev.
Mangostan po obliki spominja na drobno jabolko živo vijolične barve. Skoraj okrogli sadeži so sprva zeleni, dosežejo do 8 cm premera, skupaj s pecljem pa se jih drži še nekaj drobnih, usnjatih listov. Sprva mehka, usnjata lupina vsebuje snovi, ki odganjajo insekte.
Drevo zraste do 25 metrov visoko, toda prvič rodi šele po šestih ali desetih letih!
Utrgane sadeže je treba hraniti v hladnem prostoru, kjer obstanejo tudi nekaj tednov. Čim daljši je čas skladiščenja, tem trša postaja lupina, vendar je meso še dolgo užitno. Sadeža se lotimo tako, da ga previdno zarežemo z nožem do mehke sredine in razpolovimo. Meso predstavljajo mandarini podobni krhlji (4 do 8), ki pa so bele barve. V njih so lahko drobne peške, ki postanejo užitne šele s praženjem.
Meso je zelo prijetnega vonja, sladek okus pa spominja na mešanico sadja, kot bi združili banane, slive, ananas in še kaj. Lupina vsebuje sok škrlatne barve, ki pušča trdovratne madeže, zato je mangostan treba previdno lupiti!
Sadež je eden najpomembnejših virov antioksidantov. Vsebuje veliko kalija in železa, vitamine B in C ter aminokisline. Že dolgo ga uporabljajo v tradicionalni azijski medicini. Iz sadežev izdelujejo prehranska dopolnila predvsem v obliki sokov.
Mangostan je že stoletja priljubljen v Aziji. V 19. stoletju ga je med potovanjem po Indoneziji vzljubila tudi britanska kraljica Viktorija. Po vrnitvi domov je obljubljala bogato nagrado tistemu, ki bi ga mu ga uspelo pripeljati iz Azije, a to zaradi dolgotrajnih ladijskih voženj ni uspelo nikomur, saj so se sadeži prej pokvarili.
Rambutan
Za drobno jajce veliki sadeži so obdani z mehkimi bodicami. Rastejo v velikih šopih in dozorijo na drevesu, visokem do dvajset metrov. Takrat se zelena barva sadežev spremeni v rdečo ali oranžno, pri nekaterih sortah tudi v rumeno. Na azijskih tržnicah rambutan prodajajo kar v šopih, saj na pecljih sadeži ostanejo užitni dlje časa. O svežini pričajo nabrekle, mehke bodice. Če bodice začenjajo rjaveti, sadeži niso najbolj sveži. Rambutan je pomemben vir vitaminov B in C, železa, kalcija ter kalija, zato ga gojijo v tropskih deželah na vseh koncih sveta.
Sadežev se lotimo tako, da zarežemo v dokaj mehko lupino in jo previdno prepolovimo. V njej je debela peška, obdana z belkastim, želatinastim mesom, ki na prvi pogled spominja na liči. Najlaže ga je pojesti tako, da damo sadež v usta in ga počasi grizljamo, peško pa izpljunemo. Najbolj cenjene so sorte z drobnimi peškami, saj imajo največ mesa. Okus rahlo spominja na zelo sladko grozdje, le meso je bolj čvrsto in manj sočno. Peške so rahlo toksične, vendar so užitne, če so kuhane ali pečene. V Aziji jih uporabljajo kot prigrizek ali kot dodatek različnim jedem, pa tudi za izdelavo mila. Iz sadežev izdelujejo odlične marmelade in želeje, naprodaj pa so še konzervirani v sladkem soku. V zdravilne namene ter za izdelavo barvil uporabljajo tudi lubje in listje. Košata drevesa rambutana pa krasijo številne parke ali domače vrtove v toplih krajih, kjer ne poznajo zmrzali.