Modrosti, ki veljajo za vedno

Zgodbe | maj '12

Karl Berkovič živi v Ljubljani, toda stalno prebivališče je prijavil na Bizeljskem, kjer ima tudi vinograd, tako kot pred njim njegov oče in še prej ded. Vinograd je simbol njihove družine; med trtami se skrivajo številni spomini. Tudi starejši od obeh sinov, ki je preplul vsa morja sveta, je zdaj vinogradnik na Bizeljskem. Berkoviči so promotorji Bizeljskega, pa tudi zdravega, poštenega življenja. Celo vino, ki ga prideluje sin Bojan, nosi lokalno narečno ime Malopeči …

»Vinograd sta imela že moja stara starša - Jože in Neža Berkovič; podedovala sta ga od staršev. Tako je šlo pri nas vinogradništvo iz roda v rod. Tudi moja otroka imata rada trto; starejši celo živi od nje,« pripoveduje svojo zgodbo Karel Berkovič z Bizeljskega. Dolga leta sicer živi v Ljubljani, kjer sta z ženo, ki je bila tudi z Bizeljskega, zgradila hišo; toda tu ni bil nikoli prijavljen. »Moji poslovni partnerji so me nagovarjali, naj vendarle postanem Ljubljančan, a se nisem dal. Zame je moj dom Bizeljsko, to so najlepši kraji in ostajam zvest tej prelepi pokrajini.« In pove zgodbo nekdanjega partizana, njegovega dobrega znanca, ki tega ni mogel razumeti; v času vojne je spoznal Bizeljsko kot pusto, blatno pokrajino, a za Karla je Bizeljsko biser.

Podkoval je tudi dirkalne konje
V toplejšem delu leta tako večinoma živi na Bizeljskem. Ko se vrne domov, oživijo spomini. Karl je najstarejši od petih otrok. Spomni se, kako so bili med drugo svetovno vojno pripravljeni za transport, saj so Nemci izselili tako rekoč celotno Bizeljsko. Toda ko je bila na vrsti njihova družina in so se otroci že povzpeli na tovornjake, tam pa je bila tudi že njihova prtljaga, je iz hiše prišla visoko noseča mama. To je bil vzrok, da jih niso hoteli vzeti – otroke so spodili s tovornjaka in zmetali nazaj vse njihove stvari. Pri tem se je lončena posoda, ki je bila tudi med prtljago, razbila in pokazala svoj zaklad - v mast zalito pečenko. To slastno vsebino pa so Nemci nemudoma vzeli nazaj.
Kasneje so v te kraje naseljevali Kočevarje in ker ti niso imeli kovača, so zahtevali, da za njihove konjske vprege skrbi Karlov oče, saj je veljal za odličnega mojstra svojega poklica. Kovaštva se je učil v Zagrebu, in to na veterinarski fakulteti; Karel se spominja, da je podkoval tudi dirkalne konje, pri teh je podkve celo tehtal, da je bilo vse do najmanjše podrobnosti popolno.
Tako kot nekoč njegov oče je tudi Karl nekaj časa hodil v nemško šolo; tekoče znanje tujega jezika pa mu ni vedno le koristilo … Marsikatero »vojno zgodbo« nam pove, tudi tisto, kako so ga ustaši postopno spravili ob vse: »Ko sem se s kolesom vračal domov, so me ustavili in mi najprej vzeli torbo. Čez nekaj časa so bili spet pri meni in mi vzeli še kolo, tako da sem nazadnje moral peš domov. Tam pa ni bilo nikogar, saj so se umaknili pred nevarnostjo. Nemci, ki so bili z ustaši, so me spraševali najprej o vodi in jaz sem jim naivno in po resnici odgovarjal – za zahvalo pa sem moral na našem dvorišču od dopoldneva do pozne noči streči njihovim muham.«
Med vojno se je družina venomer selila in se skrivala, ko se je približeval čas deportacije in tako je vojno preživela doma. Po pripovedih tistih, ki so bili v taboriščih, so spoznali, da jim je bilo pogosto celo huje, kot tistim v »lagerju«. Po vojni pa so se soočili z novimi težavami, tudi s pomanjkanjem.

Ljubezen z županovo hčerko
Ko je bil dovolj star, je oče odpeljal Karla v Brežice, kjer se je učil pri priznanem trgovcu s tekstilom in v to smer je vodila tudi njegova nadaljnja poslovna pot. Z ženo se je zbližal na neki poroki; čeprav je bila z Bizeljskega, kjer so se sicer med seboj vsi poznali, je bila Mira vendarle županova hči. Takrat je bil Karl že vodja domače kmetijske zadruge in predan delu. Na omenjeni poroki ga je kasnejša tašča opomnila, da pleše z mnogimi dekleti, z Miro pa ne. Pa je šel še po dekle s kitkami, ki je bila prava lepotica … »Spomini na tiste čase so čudoviti – mladi smo se hodili kopat v Sotlo in nekoč smo se vračali domov že proti večeru. Vse je dišalo in z Miro sva se ulegla v travo in gledala nebo; ko se je že danilo, še nisva mogla narazen; bilo je zares čarobno ...« Premožna, ugledna in napredna družina, ki je v nesreči izgubila sina, je v odgovornem in pridnem Karlu videla primernega snubca za njihovo hčer.
Miri in Karlu sta se rodila dva sinova – Bojan in Aleš. Mlada družina se je preselila v Ljubljano – oče je vnovič delal v tekstilni branži in ustvaril svojo kariero, mama pa je bila nazadnje zaposlena v Gorenjskih oblačilih. Njihove poti pa so vedno znova vodile na Bizeljsko, kjer je bilo pri obeh starših vedno veliko dela, še zlasti v vinogradu. Posestvo ženinih staršev je kasneje prevzel njun sin Bojan z ženo Branko; toda pred tem je bila Bojanova pot precej nenavadna.

Bojan in Aleš ter štiri vnučke
»Bojan je inženir strojništva; po naravi delaven, odločen in zelo načelen. Ko je po študiju na praksi v Litostroju doživel grožnje, češ da ga bo čakala knjižica, če ne bo točno tako, kot zahteva šef … jo je vzel kar sam in odšel med mornarje. Preplul je svetovna morja in si za ženo izbral Primorko Branko; menil je, da bo dekle, ki je odraščalo ob morju, razumelo njegovo mornarsko dušo. Pa se vendarle ni strinjala s tem, da bi še naprej plul … in odšla sta v Ljubljano, kasneje pa z obema hčerkama - Šaho in Saro - na Bizeljsko, kjer sta prevzela dedovo posest. Šaha je končala študij prava, Sara, ki končuje študij na fakulteti za družbene vede, pa se je prav ob najinem pogovoru z dedkom vrnila iz Pekinga, kjer se je tokrat že drugič izpopolnjuje v kitajščini. Ko pa je treba pomagati očetu, znata za delo v vinogradu poprijeti tudi dekleti. Pred tremi leti je umrla Branka in tako Bojan, Šaha in Sara skupaj premagujejo žalost. Bojan živi od vinograda – velik in uspešen vinograd bo dopolnil še s 15 tisoč novih trsov. Njihova vina imajo zanimivo ime Molipači, kakor so domačini v narečju poimenovali kraj, kjer je imela vinograd že družina Balonovih, torej Bojanovi stari starši po mamini strani. Molipači pa »v prevodu« pomeni Mala Peč.
Aleš pa je mlajši sin in je tekstilec. Njegov žena, ki izhaja z Gorenjskega, je na odgovornem mestu svetovalke vlade za zavarovalniški nadzor. Tudi Aleš ima dve hčerki – Maša je pravnica, Lara pa končuje osnovno šolo. Seveda je dedek Karl ponosen na oba sinova, na obe snahi in na vse štiri vnučke, ki so mu tudi v veliko veselje.
Berkovičevi so tesno povezani; Karl pravi, da še vedno ni prebolel smrti žene Mire:« Imela je levkemijo; kljub hudi bolezni smo jo vzeli domov in ko je po daljšem času spet prestopila domači prag, se mi je zahvalila …To je bilo zelo presunljivo. Umrla mi je v naročju – ob nama pa je bil še sin Aleš.« Spomni se, da so starejši Bizeljčani radi rekli, da je dom tam, kjer se rojevajo otroci in umirajo stari starši; njegova Mira je umrla doma. Odkar je ni več, je njegov dom  še bolj kot prej na Bizeljskem. In še vedno mu odmevajo očetove modrosti: »Poba, zapomni si, da ne smeš biti nikomur dolžan, in ne kupuj tega, kar potrebuješ, ampak le tisto, brez česar ne moreš ….« Pa tudi poduka brežiškega sodnika Martinoviča ni nikoli pozabil: »Ne pozabi, da se vole veže z verigami, ljudi pa s pogodbami!« Na te modrosti se je v svojem življenju pogosto spomnil in prišle so mu zelo prav. Čeprav se je pred leti zdelo, da jih je že povozil čas, se zdaj vnovič dobro zavedamo, da so še vedno aktualne. Veljajo za vedno, zato bi morale ostati trdno zasidrane v nas in morale bi prehajati iz roda v rod, razmišlja Karl Berkovič.