Zapečkarstvo ni njen slog

Zgodbe | maj '12

Jana Bešter je na novo upokojena uradnica, ki že dolgo živi v Škofji Loki, vendar gre še vedno rada v rojstno Poljansko dolino, kjer se je pred dobrega pol stoletja rodila v vasi Delnice.

Zapečkarstvo ni njen slog. Pravi, da zato, ker je tako kot večina žensk dolga leta mislila le na druge. Hodila je v službo, skrbela za dom in družino. Trije otroci so bili njena obveznost in konjiček. Ko je imela štirideset let, pa se je njeno življenje čez noč spremenilo. »Sorodniki so mi podarili planinske čevlje. In ker sem Gorenjka, sem se odločila, da jih bom začela uporabljati, če sem jih že dobila. Zato sem se vpisala v planinsko in pohodniško društvo,« se spominja. Družina je razumevajoče sprejela njen novi način življenja, čeprav je velikokrat ni doma. V desetih letih je bila kar tisočkrat na Lubniku nad Škofjo Loko, pa tudi na trekingu v Nepalu.
»Preden grem za daljši čas zdoma, vedno poskrbim, da sta zamrzovalnik in hladilnik polna pripravljenih jedi,« prizna. Izleti, rekreacija, pohodi in gore so jo zasvojili, podarjene planinske čevlje pa je morala že nič kolikokrat zamenjati.
Še pred upokojitvijo sta s svakinjo sanjarili, da bi šli na treking v Nepal. V javni upravi, kjer je bila skoraj štirideset let zaposlena Jana, so ji ob upokojitvi namenili tri povprečne plače in odločila se je, da bo s tem denarjem prvič uresničila svoje sanje.
»Organizacijo je prevzel Marjan Kregar, Kamničan, gorski vodnik, alpinist in član več himalajskih odprav,« nadaljuje. Poleg naše sogovornice in njene svakinje se je na pot odpravila skupina devetih navdušenih somišljenikov. Oktobra leta 2007 so v Katmanduju začeli triindvajset dni trajajoči treking. Njihov program je bil po oceni strokovnjakov uvrščen v tretjo težavnostno stopnjo od petih. »Vsi smo morali pred odhodom na zdravniški pregled, da bi ugotovili, ali smo sposobni takih naporov. Pogoj je tudi bil, da smo imeli solidno kondicijo ter za seboj vsaj dvajset tisoč prehojenih višinskih metrov, kot pravijo profesionalci.« Vsak dan so prehodili od petnajst do petindvajset kilometrov. Marsikje so bili tako visoko, da so teže dihali, spopadali so se z mrazom, vročino, dežjem, snegom, meglo in tudi vlago. Ogledali so si še druge zanimivosti te posebne dežele, denimo Mont Everest so si ogledali z letala, ki je krožilo nad osemtisočaki, kar je bil eden od vrhuncev tega potovanja.

Osvojila tudi Kilimandžaro
Ker so se vsi v skupini med trekingom dobro držali in postali dobri prijatelji, so svojega vodnika prosili, da jih pelje še na »Kili«. Tako so januarju leta 2009 pristali v Arushi v Tanzaniji na meji s Kenijo. Najprej so se povzpeli na goro Mt. Miru, ki je visoka 4562 metrov. »Ko smo prišli pod vrh Kilimandžara, smo začeli na nadmorski višini 1970 metrov ter potem v štirih dnevih hoje na višini 5895 metrov dosegli vrh, kjer so nas, na žalost, pričakale prave arktične razmere s temperaturo minus dvajset stopinj ter močnim vetrom. A občutek, da smo na vrhu, je bil vseeno veličasten.«
Po sestopu so se vrnili v toplo, vročo savano, v Afriko, kakršno si predstavljamo. Pred odhodom domov so šli še na safari. Bili so tudi ob vulkanskem kraterju Ngoro Ngoro, kjer vlada Tanzanije dovoljuje bivanje zgolj avtohtonemu ljudstvu Masajev. Ti ponosni, visokorasli  ljudje imajo svoj slog življenja in so zvesti kulturi svojih prednikov.
»Posebno doživetje je bil obisk otoka Zanzibar ob obali Tanzanije. Na otoku so  obsežne plantaže začimb, tudi nam znane vanilije, ingverja, kumine, popra in drugih dišav. Pretresljiv je bil ogled mesta Stone Town, kjer je v burni zgodovini potekalo trgovanje s sužnji, na kar obiskovalce opozarjajo številni spomeniki.«
Tako Jana Bešter preživlja pestro in aktivno upokojensko življenje. Mnogi jo sprašujejo, kako si lahko privošči toliko potovanj, saj nima visoke pokojnine. »Skromna sem. Ne kupujem si kar naprej novih oblačil, vozim star avto, veliko zelenjave pridelam na svojem vrtu, pa nekako gre,« pove.
Brez planin ne bi mogla več živeti. Vsak izlet v naravo jo razveseljuje, duhovno bogati. Premagan napor in osvojen vrh, neponovljiv razgled z gora ji vedno le še okrepi optimističen pogled na ne vedno lahko in ne zmeraj preprosto življenje. In ko pohodov ne bo več zmogla: »se jih bom pa spominjala,« pravi v smehu.