Biti v pokoju pomeni biti svoboden!

Zgodbe | maj '12

Lovro Inkret, akademski kipar, ki tudi slika, se je letos upokojil. »Spet sem na začetku poti in kdo ve, kaj vse zanimivega mi bo prinesel ta čas,« povzame, ko ga obiščem za Bežigradom v Ljubljani, kjer živi.

Že skoraj dve desetletji je vdovec. »Po ženini smrti sem se težko pobral. Nekaj časa sem bil kot v šoku. Vsaka smrt ljube osebe pusti posledice,« prizna. Že nekaj let pa ima prijateljico Olgico, tudi upokojenko, a živita vsak zase. »Vsak od naju ima svoj dom in svoje navade. Rada sva skupaj, a rada greva tudi vsak v svoje stanovanje.« Otroka sta že dolgo na svojem. Hčerka Nina, pravnica po poklicu, živi v Luksemburgu, sin Gregor, grafični oblikovalec in fotograf, pa v Ljubljani. Lovro ima štiri vnuke, njegova prijateljica pa dva.
Prijateljica zaradi nizke pokojnine še občasno honorarno dela, Lovro prav tako. Skoraj vsako dopoldne gre v svoj atelje na Tabor, kjer predvsem kipari. Slika pa tudi doma. Prav zdaj pripravlja svoja nova kiparska in slikarska dela za razstavo v Šentrupertu na Dolenjskem. Nad tem zaselkom, malo pod Nebesi, imata z očetom počitniško hišo. Čedalje raje zahaja tja. »V prelepi naravi in med ptičjim petjem ter skupaj s prijateljico se mi zdi ustvarjanje lažje, življenje pa prijetnejše,« pravi, ko pristavi za kavo. Izvem, da si sam kuha, pere, pospravlja. »Sem pravi gospodinjec. Kar dobro kuham, pospravljam pa malo slabše,« nadaljuje in doda, da je vesel, če mu kdaj kosilo pripravi Olgica, ki je zelo zabavna ženska, a tudi imenitna kuharica.

Čas za ustvarjanje
Lovro Inkret, rojen leta 1949, je nekaj let po diplomi delal kot grafični oblikovalec, vse do upokojitve pa je bil likovni pedagog na srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji v Ljubljani. »Rad sem učil, a ves čas sem si želel biti svobodni umetnik. Pa nisem bil, ker je povsod po svetu, pri nas pa še posebej težko živeti od umetnosti,« prizna.
»Šele zdaj, ko sem upokojen, sem končno zares svoboden. Imam čas, veliko časa in z njim lahko razpolagam, kot sam želim. Ko začutim notranji nemir, lahko po mili volji ustvarjam, kar sem si želel vse življenje. Šele zdaj imam občutek, da sem zares umetnik 24 ur dan.« Zato je nekdanjo sinovo sobo spremenil v slikarski atelje. »Tako lahko slikam tudi sredi noči, če dobim kako novo zamisel ali če ne morem spati.« Kipariti pa seveda ne more doma, saj bi zbudil ves blok. Zanj sta značilni dve smeri ustvarjanja: abstraktna in figuralna. »Bolj mi je pri srcu figuralno slikarstvo in kiparstvo. Takrat delam za svojo dušo«. Slika tudi, krajine, tihožitja itd., saj imajo ljudje radi to zvrst slikarstva.
Naš sogovornik tudi rad potuje. Če bi bil bogat, bi šel na pot v daljne kraje vsaj šestkrat na leto. Tako pa gresta z Olgico le na morje, večino prostih dni pa preživita na vikendu, kjer vrtnarita in se družita s prijatelji. Poleg tega je Lovro Inkret še vedno tudi pedagog. V Dobrovi pri Ljubljani ima slikarski, v Krškem pa kiparski tečaj. »Veste, veliko ljudi je nadarjenih za slikanje in kiparjenje in srečni so, da lahko ustvarjajo. Sam jim pri tem pomagam.« Še posebej pa se veselijo razstave, ki jo pripravijo na koncu tečaja.
Kakšni so njegovi bližnji načrti in cilji? »Naslikati želim čim več slik in ustvariti čim več kipov, imeti še nekaj razstav, učiti nadarjene posameznike in posameznice, slikati in uživati življenje. Vsak dan in dan za dnem. Ko pa mi bodo pošle moči, bom oddal svoje stanovanje, da si bom lahko plačeval oskrbovalnino v domu,« konča.