Skupna usoda vipavskih vasi Kamnje in Potoče
Vasi Kamnje in Potoče v osrednjem delu Vipavske doline, na razgibanem svetu ob Kamenjskem potoku, pod Malo Goro (1034 m), Kucljem (1237 m) in Čavnom (1185 m) sta zgodovinsko, gospodarsko in po življu tako tesno povezani in prepleteni, da sta stoletja tvorili eno naselje. Pri tem so na starih vojaških zemljevidih Potoče poimenovali Podkamnje in se je tega kamenjskega zaselka ob cesti Ajdovščina – Nova Gorica šele pozneje oprijelo zdajšnje krajevno ime, izvirajoče iz dejstva, da skozenj teče več potokov, ki se izlivajo v reko Vipavo. Leta 1985 pa so se Potoče izločile iz vasi Kamnje in so odtlej samostojno naselje, čeprav na skupno preteklost še vedno spominja enotna krajevna skupnost in kamenjska župnija, kamor poleg teh dveh vasi sodita še Skrilje in Vrtovin.
»Kamnje so v obliki Andrejevega križa, v katerega presečišču sta župnijska cerkev sv. Mihaela in znameniti kamniti most, razsejane ob Kamenjskem potoku, ki si je v flišno podlago urezal globoko strugo. Težko prehoden jarek se vleče od Bojunca na severu do verige vipavskih holmov na jugu,« pojasnjuje sedemdesetletni domačin Pavel Bratina, ki se po letu 2007, ko se je upokojil, zavzeto ukvarja s proučevanjem zgodovine krajev osrednje Vipavske doline (Kamenj, Potoč, Skrilj, Vrtovina, Stomaža, Dobravelj, Gojač in Sela), in dodaja: »Sestavljene iz številnih zaselkov - Grihc, Hrib, Mladice, Nadliški, Novo naselje, Pirjevci, Pokci in Vodopivška vas - so se Kamnje osredinile okoli Britha, kjer stoji župnijska cerkev sv. Mihaela. Prostor med kaplanijo na jugu in mogočnim zidom proti vzhodu dviga cerkev z zvonikom nad okoliške hiše in poudarja njeno lepo podobo, kar potrjuje tudi stara razglednica.«
Edini znani glagolski zapis na Goriškem
Kdaj je bila v Kamnjah pozidana prva cerkev, sicer ni poročil, v 14. stoletju, ko je bil ta del cerkveno-upravnega prostora izločen iz vipavske prafare, pa je kamenjsko versko središče prevzelo vlogo velike srednjevipavske župnije, kamor so do leta 1857 sodili tudi kraji Dobravlje, Gojače, Selo in Stomaž ter za kratek čas še Vipavski Križ in Otlica. Sicer pa župnijsko cerkev sv. Mihaela omenjajo različne listine, med njimi tudi edini znani glagolski zapis na Goriškem iz leta 1583 o starocerkvenoslovanskem bogoslužju.
Cerkev in župnišče je večkrat prizadel požar in tudi prva svetovna vojna jima ni prizanesla, hkrati pa so temeljitejša obnovitvena dela zastala tudi zato, ker so se od 17. stoletja naprej pojavljali predlogi, da bi jo bilo najbolje na novo pozidati na drugem kraju. A iz vsega tega ni bilo nič in tako se je župnik Franjo Črnigoj 6. julija leta 1925 z vojno odškodnino, pa z zapuščino Terezije Slokar in z več manjšimi darovi lotil podiranja (od stare stavbe sta ostala le severna stena s tremi gotsko zašiljenimi okni in zvonik) ter gradnje in opremljanja nove cerkve, kar je bilo dokončano 29. septembra leta 1927. Notranjost cerkve je poslikal goriški slikar Clemente Del Neri, ki je hkrati obnovil tudi med požarom precej poškodovano sliko Jožefa Tominca Marija z Jezusom iz leta 1855, na kateri je v spodnjem levem kotu upodobil tudi Kamnje. Na predlog arhitekta Maksa Fabianija so nad križem vgradili štiri zračnike, tako da se cerkev sama prezrači čez noč.
Služkinje v Trstu in zidarji v Bosni
Po besedah dobrega poznavalca kamenjske preteklosti Pavla Bratine, ki se je po upokojitvi vrnil iz Ljubljane na rojstno, Toninovo domačijo, je bila šola v veliki zgradbi pred cerkvijo od leta 1850 pa vse do konca prejšnjega stoletja. Odtlej pa tamkajšnja mladež prve štiri razrede obiskuje na podružnični šoli v Skriljah, preostalih pet pa na devetletki v Dobravljah. V stari šoli so zdaj prostori krajevne skupnosti in društev, v njej pa so uredili tudi narodopisno razstavo, ki prikazuje nekdanje življenje v teh krajih, še zlasti košnjo visokogorskih travnikov in spravilo sena z Male gore.
Pred dobrimi sto leti, ko je bila dvoslikovna razglednica odposlana na Dunaj, je bilo življenje v velikih družinah na tamkajšnjih kmetijah trdo, zato so Kamenjci izkoristili sleherno priložnost, da so kaj zaslužili. »Dekleta in žene so hodile v Trst in Gorico, kjer so delale kot služkinje, v obdobju pred prvo svetovno vojno in po njej pa jih je iz štirih vasi (Kamenj, Potoč, Skrilj, Vrtovina) kakih trideset odšlo v Egipt za dojilje in varuške, da so s svojimi zaslužki reševale kmetije iz dolgov. Moški pa so večinoma zidarili v Trstu, Dalmaciji in Bosni, pri čemer so s seboj jemali še ročne delavce – malovarje, ki so jim pomagali pri zidavi. Med zidarji je bil tudi moj ded Anton Bratina, ki je prav z delom na tujem zaslužil toliko, da je lahko postavil tole hišo (Kamnje 33), v kateri zdaj živim. Sicer pa so bili v vasi tudi krojač, čevljar, kolar, kovač, trije mlinarji, mizar, nekateri pa so se preživljali z brangarjenjem, to je s prekupčevanjem z različnega blaga, predvsem svežega in suhega sadja ter vina,« pravi Pavel Bratina in v smehu doda, da so ga tudi precej popili.
Znameniti kamenjski možje iz Matevževe gostilne
Zato ni naključje, da so bile v tistem času in tudi kasneje v Kamnjah v okolici cerkve kar tri gostilne: Matevževa, Martinkna in Lekževa. Največja in najmogočnejša je bila Matevževa, kjer so imeli tudi trgovino, iz nje pa izvira več znamenitih kamenjskih mož. Matija Vodopivec (1822 – 1883) se je priučil za gozdarja in zemljemerca ter z izumiteljem Josefom Ressljem sodeloval pri parcelizaciji Trnovskega gozda in načrtoval gradnjo cest. Franc Vodopivec (1834 – 1912) je bil kot učitelj tudi nadzornik goriškega, gradiščanskega, tolminskega in sežanskega okraja in je skrbel za krepitev mreže slovenskih šol; na njegovo pobudo so leta 1895 Kamnje dobile veliki kamniti most. Janko Vodopivec (1862 – 1937) je dolga leta poučeval na kamenjski osnovni šoli, se posvečal prosvetnemu delu, učil domačine umnega gospodarstva in se ukvarjal s čebelarstvom. Vladimir Lado Vito Vodopivec (1898 – 1996) je bil vojaški starešina, ki se je bojeval ob Soči, v Romuniji in za severno mejo.
Naš sogovornik, ki tudi veliko prevaja iz italijanščine, nemščine, francoščine in hrvaščine in zadnja leta zavzeto proučuje župnijske matične knjige, nam je razkril, da se je naslovnik starejše razglednice Ignac Rebek, zaposlen pri ravnateljstvu dunajske poštne hranilnice, leta 1847 rodil gostilničarju Andreju Rebeku v hiši na Goričci v Potočah, ki jo prikazuje spodnja fotografija. Njegov polbrat je bil Ivan Rebek, organizator slovenskega obrtništva, kulturni in politični delavec, ki je leta 1894 odprl ključavničarsko delavnico v Celju, iz katere se je kasneje razvila tovarna tehtnic in finomehanike Libela. Ko je leta 1885 umrl njun oče Andrej Rebek, je gostilno prevzel Anton Lenarčič, po njegovi smrti leta 1893 pa se je ovdovela žena Antonija poročila s Frančiškom Furlanom, ki je 3. marca leta 1900 Ignacu Rebeku poslal »pozdrave od njegove rojstne hiše«. Gostilna je delovala do tridesetih let prejšnjega stoletja, zdaj pa je v lepo obnovljeni zgradbi stanovanje. Z drugo razglednico, ki prikazuje skupino delavcev pri urejanju okolice železniške postaje, pa je Potočan Jožef Krkoč 10. decembra leta 1915 sporočil svoji sestri Frančiški v Moste pri Ljubljani, »da ima Pepče (po podatkih iz krstne knjige gre najverjetneje za njegovega štirinajstletnega sina Jožefa, op. p.) ta 7. teden nogo zlomljeno in zdaj ga mora vseglih pripeljati v bolnišnico v Ljubljano, da mu bodo kost od kolena dol vzeli ven in drugo nadomestili. In to se bo zgodilo v četrtek ali petek.«
