Vrtna in vrtnarjeva suša
Razglabljanje o tem, da imamo v žepu vedno sušo, čeprav poskušamo sproti zakrpati nastajajoče luknje, ni preveč obetavno. Razmislek naj zato raje velja očitno vse bolj sušnemu podnebju naših krajev ter prilagodljivosti rastlin. Nekatere med njimi so že od nekdaj, iz otroštva genetskega nastanka navajene skromnih padavin. Je pa tudi kar nekaj vrtnarskih pogruntavščin, kako se lahko postavimo po robu skopim vodnim zalogam in skromnim padavinam.
Večinoma ne moremo izbirati vrtne lege, a v glavnem poskušamo na sončnem vrtu gojiti gospodarsko koristne in okrasne rastline. Nekaj sonca rastline vedno potrebujejo, celo tiste v najgloblji gozdni podrasti. Sončna svetloba je energija, potrebna za prirastek, lahko pa je neposredna ali skozi krošnje razpršena, to je difuzna svetloba za praproti in druge izrazito senčne rastline. Med dejavniki, ki v določenih podnebnih razmerah določajo uspešno vrtnarjenje, osončenost ni na zadnjem mestu. Temperatura je tesno povezana z izpostavljenostjo soncu v različnih letnih časih. Osončeni predeli gredic ob hišni steni bodo imeli poleti celo pretirano visoke temperature in tam je včasih potrebna načrtna senčitev z zaslonom, pergolo ali z zasajenjem dreves. Pozimi je zaželeno ogrevanje vrta s soncem, vendar ne tam, kjer imamo zasajene občutljivejše zimzelene listavce, kakršni so rododendroni. Sonce namreč prezgodaj prebuja rastlinske sokove in v mrzlih nočeh nastanejo tako imenovani mrazni ožigi. Vrtovi na bolj pokončno postavljenih zemljiščih so učinkovitejši zbiralniki sončnih žarkov kot na ravnici, zato je tam lahko suša posebno nadležna. V prav vsaki legi pa izrazito peščena ali gruščnata tla slabše gospodarijo z vodo kot tista s primesjo gline.
Izbira odpornih
Številne rastline, ki jih zaradi njihove okrasne vrednosti uporabljamo v vrtnih nasadih, že po naravi dajejo prednost sušnim rastiščem. To dednostno prilagojenost s pridom izkoriščamo takrat, ko nam je onemogočeno dodatno zalivanje ali ko predvidevamo siceršnje pomanjkanje vode. Med enoletnicami v to kategorijo uvrščamo velikocvetni tolščak in kalifornijski mak (Portulaca grandiflora, Eschscholtzia californica), ki ostajata nizka in vnašata v vrt pestrost kolorita znaten del poletja. Višje rasti, a zanesljivo odporni na vročino so ščiri (Amaranthus), na gredici ali skalnjaku pa z globokimi koreninami vztrajajo brez zalivanja različni trajni nageljčki (predvsem Dianthus gratianapolitanus v mnogih lepih sortah)). Trajni maki (Papaver orientale) si dajo duška z listjem in cvetjem v ugodni pomladni vlažnosti, poletje pa prespijo s koreninami v tleh in popolnoma brez listja. Klasnati liatris (Liatris spicata) je tudi gomoljna trajnica, ki nima posebnih zahtev. Podobno je z velikocvetnim rumenčkom, misurskim svetlinom (Oenothera macrocarpa). S severnoameriških sušnih travišč so prišle v naše vrtove med drugimi vse rudbekije (Rudbeckia) in ameriški slamniki (Echinacea), zato se lahko pri njih odrečemo zalivanju. Monarda ali indijanska kopriva (Monarda didyma) je vajena kalifornijskega in mehiškega sonca, je za cvetlični okras in uporabna pa je tudi v kulinariki.
Zalivanje ali namakanje
Ne glede na to, ali imamo v oskrbi le balkonsko korito ali vrtno gredico, moramo v morebitni suši upoštevati nekaj znanih, toda prepogosto pozabljenih praktičnih izkušenj. Morda je najvažnejše pravilo, da nikoli ne zalivamo v opoldanski vročini, saj bo skoraj zanesljivo več vode izhlapelo v zrak, kot je bo poniknilo v območje korenin. Celo jutranje zalivanje je manj učinkovito v primerjavi z večernim. Razgreta zemlja ob koncu dneva res upari del vode, toda vse, kar zemlja popije, bodo delci prsti učinkovito vsrkavali in čez noč posredovali koreninskim laskom. Varčnejše kot zalivanje z zalivalno cevjo, pa naj bo z razpršilcem ali brez njega, je kapljično namakanje. S tem prihranimo veliko vode, rastline pa so stalno preskrbljene in so dobesedno hvaležne za vsako kapljico. Obstaja več sistemov, ki so cenovno prav sprejemljivi. Za mnoge sploh ni nujno, da bi bili priključeni na vodovodno omrežje, saj za prenos po cevčicah zadošča že nekoliko više postavljen improviziran vodni rezervoar. Resnično namakanje uporabljamo le takrat, ko konfiguracija vrtnega terena omogoča oblikovanje jarkov med rastlinami in nam ni treba varčevati z vodo. Znano je, da med zelenjavo zlasti paprika hvaležno reagira na namakanje in ji površno zalivanje ni kaj prida pogodu.
Kemija in zastirke
V bitki za ohranjanje vode v območju korenin je v našem veku priskočila na pomoč tudi kemija. Pomemben delež imajo pri tem polietilenske folije, v katere naredimo sadilne luknje za rastline, čeprav je njihova uporabnost znatno večja v zelenjavnem kot v okrasnem vrtu. Kot izredno učinkoviti zadrževalci vode v tleh so se izkazali superresorbcijski poliakrilati, ki jih dobimo v strokovnih prodajalnah pod imenom agrogel. Drobir spominja na grobe kristalčke soli, njihova pomembna lastnost pa je, da celo v svoji dvestokratni teži vežejo nase vodo. Agrogel pustimo za kratek čas namakati v manjši količini vode in zdrizasto snov ob sajenju dodamo v spodnjo plast prsti v balkonskem zabojčku. Podobno storimo tudi v vrtu, kjer agrogel sodi na dno sadilne jame. Če želimo izboljšati gospodarjenje z vodo v nasadu, s sadilnim klinom ali primerno palico po gredi ali okoli rastlin navrtamo 20 do 30 cm globoke luknje in v vsako damo za žličko agrogela, nato pa jih zasujemo s prstjo in zalijemo. Pripravek je za okolje popolnoma neškodljiv in dalj časa ohranja svoje lastnosti, če ni izpostavljen delovanju ultravijoličnih žarkov na površini substratov.
Vsekakor ima pomembno vlogo vsakršna zastirka, ki v vrtu opravlja kar nekaj funkcij. Najprej ovira vznik in rast plevelov med koristnim rastlinjem. Obenem preprečuje izhlapevanje vode in zastrta zemlja pod zastirko nikoli ne razpoka, kar je predvsem v suši velika prednost. Za zastirko ali mulč uporabimo različne organske snovi, kot so lesni sekljanci, zdrobljena drevesna skorja, slama, seno, grobi kompost in podobno. Nazadnje vsi ti organski odpadki počasi razpadajo in bogatijo tla s humusom, kar ima dolgoročne ugodne učinke. Še to: kdor uporablja mineralna gnojila, se mora zavedati, da so z dušikom pregnojene rastline pretirano bujne in mehkužne ter se tudi zaradi tega slabše odzivajo na sušne rastne razmere v primerjavi s harmonično s kalijem in fosforjem preskrbljeno prstjo.
