Temelj medgeneracijskega sodelovanja je medgeneracijska solidarnost
V zaostrenih gospodarskih in političnih razmerah se še bolj kot sicer kaže, kako radi imamo in kako cenimo svojo državo - kakšno je naše domoljubje. Zlasti med starejšimi prevladuje občutek, da ga je vse manj. »Vsaka generacija ima svoj pogled na domoljubje in ga ocenjuje po svoje«, meni predsednik države dr. Danilo Türk. Z njim smo se pogovarjali ob dnevu državnosti in letošnjem mednarodnega leta medgeneracijske solidarnosti in aktivnega staranja.
Slovenija ima kar nekaj državnih praznikov in eden izmed njih, morda celo najpomembnejši, je dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija, ker je bila na ta dan leta 1991 razglašena naša neodvisnost. A dandanes smo vse manj neodvisni …
Smo sestavni del Evropske unije, prevzeli smo dobršen del pravnega reda te skupnosti, in to zlasti na monetarnem področju, na področju človekovih pravic, varovanja narave, okoljevarstvenih standardov in še na mnogih drugih področjih. Te zahteve in regulative, ki smo jih prevzeli, zahtevajo od nas določene odgovornosti, ki jih moramo spoštovati, in dobre standarde na mnogih področjih. Skupna regulativa je odlična opora, hkrati pa se moramo zavedati, da imamo svojo tradicijo, državo, kulturo in svoj ponos. To pa pomeni, da se moramo naučiti živeti skupaj in iskati tudi svoje izvirne poti, kar velja tudi za reševanje trenutnih težav, ki izhajajo in finančne in gospodarske krize. Bojim pa se, da smo v tem delu premalo inovativni in pogumni. Razumeti moramo, da bo naš razvoj, zlasti pa kakovost našega razvoja v največji meri odvisna od nas samih.
Na kaj smo v svoji, 21 let stari državi, lahko ponosni?
Predvsem na to, da imamo svojo državo, ki je spoštovana v mednarodni skupnosti. V zelo kratkem času nam je uspelo doseči mednarodno priznanje, članstvo v Organizaciji združenih narodov in nato še vključitev v Evropsko unijo in zavezništvo Nato, kot prva nova članica EU smo prevzeli tudi skupno valuto evro. Na vse to smo lahko upravičeno ponosni.
Starejši se še dobro spominjamo, kako so nas vzgajali v domoljubju. Zdaj pa se mi zdi, da ga je premalo ali pa ga ne kažemo. Kako bi ga morali spodbujati?
Domoljubje ni preživela vrednota. Ima aktualno vsebino, o kateri se moramo pogovarjati. Domoljubje je skupno, kar pomeni, da nad njim nihče nima monopola. Nihče tudi nima pravice, da bi drugemu odrekal domoljubnost. O tem se moramo pogovarjati zlasti medgeneracijsko, kajti vsaka generacija ima svoj pogled in po svoje ocenjuje domoljubje. Domoljubje bi moral spodbujati vsak sam zase in pri sebi, pa tudi skupaj z drugimi družbeno odgovornimi državljani, ki z zgledom ohranjajo določene vrednote in utemeljujejo domoljubje.
Starejši so gradili našo nekdanjo državo, ki je dala osnovo tudi zdajšnji. Sodite, da imajo starejši dandanes dovolj možnosti, da se sliši njihov glas in da je tudi upoštevan?
Mislim, da ne. Kot veste, je upokojencev več kot 500.000. To je četrtina prebivalstva. Vem, da so odlično organizirani v društvih upokojencev. Seznanjen sem tudi s programom zveze društev upokojencev, ki predvideva aktiven stik s poslanskimi pisarnami ter seznanjanje s stališči, mnenji in potrebami starejših prebivalcev in upokojencev. Vem tudi to, da so upokojenci volivci različnih strank. Skupna pa bi morala biti prizadevanja za krepitev medgeneracijske solidarnosti in za večje spoštovanje starejših. To pa v časih, ko je upadanje sleherne avtoritete močno razširjeno, ni lahka naloga
Združenja starejših kot civilna družba vedno poudarjajo, da jim je najpomembnejša skrb za boljše razmere mladih – otrok in vnukov in da bo le tako tudi njim bolje.
Še posebej sem navdušen nad akcijo društev upokojencev Starejši za starejše, v katero je vključenih 130.000 njihovih članov. Cilj projekta je socialno povezovanje in mreženje ter nudenje medsebojne pomoči. Projekt predstavlja pomemben dejavnik aktivnega staranja, ki odpira začarani krog osamljenosti. Samota in izoliranost sta po mojem mnenju največji in zelo resen problem, ki vodi v potrtost, pa tudi v bolezen. Vsi programi, ki jih organizirajo civilno-družbene organizacije, so zato zelo dobrodošli, saj veliko pripomorejo k medgeneracijskemu povezovanju, sožitju in pomoči. Seveda pa sem prepričan, da je najlepše opravilo dedkov in babic druženje z vnuki in da so najbolj srečni in zadovoljni takrat, ko so lahko v njihovi družbi. Zdi se mi, da so skupaj srečni oboji.
Letošnje leto je razglašeno za leto medgeneracijske solidarnosti in aktivnega staranja. Najbrž ne le zaradi demografske strukture razvitega sveta.
Višja pričakovana življenjska doba je civilizacijska pridobitev, je izraz izboljšanih življenjskih in delovnih razmer, boljšega zdravja in nasploh boljših življenjskih razmer. To so pridobitve sodobnega časa, ki jih moramo spoštovati in upoštevati kot objektivno dejstvo, ki pa seveda pred nas postavlja tudi svojevrstne zaveze ter predvsem nove in drugačne priložnosti za aktivno življenje v starosti. Evropsko leto medgeneracijske solidarnosti in aktivnega staranja temelji predvsem na teh izhodiščih, torej na pomembnih vrednotah našega časa. V svojem programu pa poudarja predvsem zagotavljanje možnosti za vseživljenjsko učenje in za pridobivanje novih veščin. To so seveda skupna izhodišča Evropske unije in tudi nas kot sestavnega dela tega območja.
Občutek imam, da ljudje na osebnih relacijah med generacijami dobro sodelujemo, da se generacijski konflikti pojavljajo bolj na družbeni ravni, še posebej pa zaradi zaostrenih gospodarskih razmer.
Smo priča diskriminaciji starejših, ki izpadejo iz konkurence za zasedbo delovnega mesta zgolj zaradi tega, ker presegajo določeno starost, denimo 55 let, ne da bi se pri tem delodajalci sploh seznanili z njihovo dejansko usposobljenostjo in še posebej z izkušnjami, ki so si jih pridobili pri delu. Menim tudi, da delovna mesta in delovni čas niso najbolj ustrezno prilagojeni zmožnostim in sposobnostim starejših delavcev. Tudi izgovor, da morajo starejši prepuščati delovna mesta mlajšim, ni pravi. Potrebujemo namreč nova in kakovostna delovna mesta za mlade in ne le zamenjavo generacij na zdajšnjih delovnih mestih. Prav v tej povezavi starejši–mlajši delavci bi lahko z ustrezno kombinacijo izkušenj in novega znanja zagotovili nove pristope v delu, morda tudi inovacije. Tako imenovane mentorske sheme že ponujajo te nove možnosti in nove priložnosti.
Kakšno pa je vaše osebno »medgeneracijsko sodelovanje«?
Kot predsednik skušam s svojimi nagovori, drugimi javnimi izjavami in udeležbo ob različnih dogodkih vedno znova in skoraj ob sleherni priložnosti spomniti vse generacije, da so druga od druge odvisne, da morajo živeti v sožitju in da so temelj medgeneracijskega sodelovanja medgeneracijska solidarnost, strpnost in medsebojna pozornost. Tisti, ki so zdaj mladi, bodo nekoč stari. To, kar bodo mlajši dali starejšim, lahko kasneje v starosti pričakujejo tudi od mlajših in svojih potomcev. Če ničesar ne daš, tudi ničesar ne dobiš, predvsem takrat, ko to najbolj potrebuješ.
Medgeneracijska solidarnost bi morala ostati tudi temelj pokojninskega sistema. Kakšne je vaše mnenje o tem?
Strinjam se. Pokojninski sistem, ki se uresničuje na osnovi prispevkov, ki jih vplačujemo skozi vso delovno dobo, mora ostati tudi v prihodnje temelj in osnova za zanesljivo izplačevanje pokojnin. Tak sistem je v svetu preverjen in je soodvisen od delovno aktivnih ljudi, ki bodo kasneje kot upokojenci črpali sadove svojega dela iz prispevkov, vplačanih v preteklosti tudi za svojo zdajšnjo pokojnino. Brez medgeneracijske solidarnosti in vzajemnosti pokojninskega sistema ni mogoče postaviti na trdne temelje. Zavzemam pa se tudi za drugi in tretji steber pokojninskega sistema, ki bosta tistim, ki si to lahko privoščijo, omogočila večjo pokojnino na podlagi vplačanih prispevkov, kar je tudi prav, če se za to ljudje pravočasno odločijo in če to zmorejo. Pokojninski sistem mora temeljiti na prispevkih iz dela, in to za vse.
Ste pokrovitelj Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki je letos posvečen evropskemu letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Kako ocenjujete dosedanje festivale, ki jih je bilo že 11?
Festivala se bom zagotovo udeležil. To bo že moj peti obisk. Vedno znova sem navdušen nad aktivnostmi in predstavitvijo dela posameznih upokojenskih in drugih društev, ki se na njem predstavljajo. Ko se sprehodim med udeleženci in različnimi stojnicami, je prisotna posebna energija, neke vrste brezmejna energija in zadovoljstvo, ki me vedno znova spravita v dobro voljo. Podpiram idejo festivala in mislim, da je ena izmed boljših priložnosti za predstavitev ustvarjalnosti starejših in drugih obiskovalcev. Na njem se pomešajo različne generacije, zato je tudi vzdušje izrazito medgeneracijsko, to se pravi pestro in veselo. Festival je osrednja prireditev v okviru programa evropskega leta aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Upam, da bo prireditev naletela na dober odziv pri vseh generacijah, pa tudi pri tistih, ki sooblikujejo politiko socialnega sožitja in pogoje za kvalitetno življenje v starosti. Na tem področju nas čaka še kar nekaj dela in tega se morajo zavedati država, politiki, civilna družba, pa tudi vsak posameznik.
Vsi si želimo, da bi dočakali in imeli lepo starost. Morda pa se premalo zavedamo, da k temu lahko veliko prispevamo sami.
Srečujem ljudi, ki so starejši od 70 let, so polni življenja, so bistri, imajo mnogo konjičkov. Ko jih povprašam, kaj so počeli v življenju, dobim skoraj vedno enak odgovor: da so pridno delali, da so bili skromni, da so se družili z drugimi, da so veliko hodili v naravo, da so se zdravo prehranjevali in da so bili vse življenje športniki in rekreativci. Skupna značilnost vseh pa je, da so to družabni ljudje, da se radi pogovarjajo in družijo. Da so na določen način zelo odgovorni državljani in da tudi v skupnosti delajo za druge. Očitno so to vrline, ki človeka ohranjajo bistrega in telesno aktivnega dalj časa, kot če se odpoveš vsem tem radostim.
Pa tudi država lahko veliko prispeva, vsaj kar zadeva dostopnost do zdravstvenih storitev, zagotavljanja preventive. Kaj bi na področju zdravja morala zagotavljati država, da bi bilo lahko aktivno staranje čim večjega števila državljanov?
Menim, da se država vedno bolj zaveda dejstva demografskih sprememb in še posebej dejstva, da bo starejših od 65 let čez desetletja bistveno več, kot jih je zdaj. Čez, denimo, 50 let bo razmerje med delovno aktivnimi ljudmi in starejšimi od 65 let 2:1, zdaj pa je še 4:1. Ta podatek veliko pove. To pomeni, da bo treba temu prilagoditi tudi zdravstveni sistem, različne institucije, ki bodo organizirale ustrezno varstvo na domu, in še posebej, da bo treba obvezno sprejeti zakon o dolgotrajni zdravstveni negi, oskrbi in varstvu starejših ljudi. Žal mi je, da ta zakon ni bil poslan v obravnavo v državni zbor, čeprav je že pripravljen. Zakon bi namreč rešil marsikatero vprašanje. Enostavno je temu dejstvu potrebno prilagoditi sistem različnih družbenih institucij in se ustrezno organizirati.
In kakšno je vaše sporočilo državljankam in državljanom ob 21. rojstnem dnevu države?
V prvi vrsti, da bi se dobro počutili, da bi bili zdravi, veseli, bili pozitivnih misli in da bi bili predvsem dobrega razpoloženja. Vsakemu posebej in vsem skupaj želim, da bi našli toliko moči, da prebrodimo hude gospodarske čase in da si zagotovimo dostojne življenjske razmere.
