Za slovenske zmage - svoboda in odgovornost
Ljudje se rodimo svobodni, vendar smo v svoji svobodi omejeni vsaj z enako svobodo drugih. Prav tako nas omejujejo zakoni in družbeno okolje, v katerem živimo. Pa vendar, ko govorimo o svobodi, po navadi pomislimo na politično svobodo, to je na pravico, da javno izražamo svoje prepričanje in da na demokratičnih volitvah izvolimo oblast. Do težav pa pride, ko ugotovimo, da izražanje naših mnenj nima nobenega učinka in da oblast ravna v nasprotju z našimi pričakovanji in obljubami, ki so jih strankarski prvaki dajali v predvolilnem času.
V bistvu gre za to, da življenje teče v velikem nasprotju z zapisanimi načeli in da oblast ravna drugače, kot je obljubljala, ko je na volitvah iskala našo podporo. Včasih smo temu rekli odtujenost oblasti od ljudstva. V tem primeru se v resnici ni veliko spremenilo, kar je še posebej očitno v kriznih razmerah. V bistvu gre za to, da se tisti, ki so dobili mandat za vodenje družbe, izmikajo odgovornosti za svoje odločitve. Dokler so socialne razmere vsaj približno uravnotežene in so ljudje zadovoljni, o odgovornosti ni kaj prida razprav, drugače pa je, ko je treba plačati napačne odločitve vladajoče elite. Tako je tudi zdaj, ko je treba varčevati in uravnotežiti javno porabo z gospodarsko močjo države. Pri sanaciji javnih financ bo, denimo, treba vnovič dokapitalizirati banke. Toda nihče ne pove, zakaj so banke tako rekoč nedotakljive ustanove. Od kod milijonske izgube, ko pa si uprave nakazujejo nagrade za »uspešno poslovanje«. Zakaj nihče od pristojnih ne vpraša, kdo je odgovoren za tako širokosrčno kreditiranje tako imenovanih tajkunskih prevzemov podjetij in za to, da ti krediti ne bodo nikoli vrnjeni. Tisti, ki upravlja z javnim premoženjem, bi pač moral nositi posledice svojih odločitev. Da, prav pomanjkanje odgovornosti je temeljno vprašanje zaupanja v odločitve nosilcev javnih pooblastil. Še najbolj bi se te odgovornosti morali zavedati člani parlamenta in vlade. Prav bi bilo, da bi tudi z zakonom določili njihovo osebno odgovornost (tudi kazensko) za sprejete odločitve. Posledice napačnih odločitev po doslej veljavnem »standardu« v največji meri namreč plačujejo zgolj tisti, ki pri odločanju sploh niso sodelovali.
Tudi narodi in države so načeloma svobodni v svojih odločitvah. V mednarodnih odnosih ponavadi to svobodo poimenujemo z besedico suverenost. V stvarnih razmerah pa je seveda drugače. Spomnimo se, denimo, skovanke o »omejeni suverenosti«, ki naj bi utemeljevala vojaško intervencijo Varšavskega pakta na Češkoslovaškem leta 1968. Tudi Slovenija je imela v nekdanji skupni državi status »omejene suverenosti« in ko se je odločila, da bo šla »na svoje«, je zvezna oblast skušala to namero preprečiti z vojaško silo. Tudi z vstopom v članstvo Evropske unije smo pristali na omejitev naše suverenosti. Pogosto, še posebej takrat, ko gre za nepriljubljene ukrepe, se naši voditelji radi sklicujejo na »Bruselj«, podobno kot so se nekdaj na »Beograd«. Pravzaprav ni nič narobe, da spoštuješ pravila skupnosti, v katero si se prostovoljno vključil. Pa vendar, tudi v Evropski uniji so nekatere članice nekoliko »bolj enakopravne« od drugih.
Najbolj grob primer za tako trditev je Grčija. Pravijo, da je evropska pomoč usmerjana v finančno stabilnost Grčije, čeprav gre v resnici predvsem za sanacijo podružnic nemških, francoskih, italijanskih … bank. Drži, Grki so živeli bolje, kot bi lahko spričo svoje gospodarske uspešnosti. Toda to se je dogajalo, ker so politiki svoje predvolilne obljube izpolnjevali »na kredo« in so jim evropske banke pri tem širokosrčno posojale denar. Zdaj je napočil trenutek resnice in dolgove je treba odplačati. In spet ni sledu o odgovornosti tistih, ki so »zakuhali« to krizo
Evropska unija, skupnost enakopravnih narodov in držav je na usodnem razpotju. Gre za vprašanje, ali je to skupnost, ki mora delovati predvsem v interesu državljanov ali pa bo sledila zgolj interesom kapitala. Tudi v Sloveniji je to vprašanje še kako pereče in demokratično izvoljena oblast se mora zavedati, da mora ravnati v interesu državljanov. K temu jo navsezadnje zavezuje tudi ustava, na katero so izvoljeni prostovoljno prisegli.
