Da bi laže razmišljali pozitivno
Drobne zanimivosti iz psihologije naj nas vodijo k razmišljanju o sebi, svoji prihodnosti in odločanju, da bi laže sprejeli pozitivna gledanja na nekatere nove okoliščine. Napaberkovala sem jih ob prebiranju izsledkov psihološke stroke.
Vsi si želimo, da bi bili tudi v poznih letih relativno zdravi, da bi ohranili zanimanje za okolje in si smiselno razporedili prav vsak dan. Da bi nam to uspelo, je odvisno od mnogih dejavnikov: od zdravja, izobrazbe, finančnih sredstev, vplivov in doživetji iz otroštva.
To je pomembna ugotovitev nedavnih raziskav berlinskega instituta Max-Planck. Raziskovalce je zanimalo, kako se ljudje »uspešno« starajo. Raziskava je zajela 22.000 moških in žensk, starejših od 50 let, iz trinajstih evropskih držav, ki doslej niso imeli hujših bolezni, nobenih težav z vsakodnevnimi opravili, ki so bili duševno »čili« in so gojili aktiven življenjski slog. Vsak je v anketi navedel svoje medčloveške vezi, družino, partnerstvo ter stike z drugimi ljudmi.
Izsledki raziskav so pokazali, da obstaja precejšnja verjetnost, da bodo izobraženi boljšega zdravja in dlje časa dejavni. Slabšega zdravja bodo kadilci in tisti, ki se premalo gibljejo, pa tisti, ki prekomerno uživajo alkoholne pijače.
Še prav posebej so bili raziskovalci pozorni na posebne razmere v vzgoji in na motivaciji sodelujočih v otroštvu. Otroci, ki so jim starši nudili veliko možnosti za svobodno igro, jim že zgodaj dali v roke knjigo, pripovedovali pravljice, zgodbe, imajo več možnosti, da se bodo kakovostno starali. Ti vplivi močno delujejo do visoke starosti. Duševno počutje in socialno-ekonomski status vprašanih sta odvisna tudi od države, v kateri živijo.
Dober prijatelj
Brez dobrega prijatelja je življenje bolj dolgočasno, sivo in osamljeno. To ne drži samo za odrasle, ampak tudi za otroke. Dober prijatelj ali prijateljica je kot varnostni ščit pred negativnimi čustvi, ugotavljajo kanadski psihologi v svojih nedavnih raziskavah. Psiholog W. Bukowski pravi: »Imeti dobrega prijatelja v kriznih trenutkih utrdi imunski sistem, krepi občutek lastne veljave, varnosti in zagotavlja realnejšo presojo vsakokratnih razmer.«
Ženske pričakujejo več od svojih prijateljic kot moški od svojih prijateljev. Čeprav si oboji želijo, da je prijatelj solidaren, lojalen, zvest, resnicoljuben in pošten. Če se katera od lastnosti ne uresniči, pa so moški manj razočarani kot ženske.
»Zdravnik meni, da je moje slabo zdravstveno počutje posledica nenehne duševne napetosti. Tudi vse preiskave, ki so bile opravljene, so bile negativne,« slišimo marsikdaj. Takih primerov je zelo veliko.
Strokovnjaki ugotavljajo, da skoraj vsak peti pacient trpi predvsem zaradi duševnih vzrokov. Čeprav jim zdravnik na podlagi pregledov to obzirno pojasni, pa mnogi tega ne sprejmejo in tavajo od zdravnika do zdravnika. Če pacient zdravnikovo razlago z uvidevnostjo sprejme, je to že prvi korak k izboljšanju zdravstvenega stanja.
Najpomembneje je, da pacient zaupa svojemu zdravniku, saj s tem ohranja duševni mir in trezno presojo svojega zdravstvenega stanja. Tako je tudi bolj sprejemljiv za psihoterapevtski pogovor, ki je v takih primerih najuspešnejše zdravilo.
Žalovanje
Vsak človek se kdaj pa kdaj sooča z žalostjo, žalovanjem. Najpogosteje zaradi izgube ljubljene osebe, nesreče, naravne katastrofe, ločitve, izgube zaposlitve in še bi lahko naštevali.
Žalost je čustvo, ki nas vsega prevzame, in povzroča poseben strah. Napačno je mnenje, da v takih primerih pomagata predvsem tolažba in svetovanje. Psihološke ugotovitve kažejo, da je žalovanje proces, ki poteka individualno in je odvisen od številnih dejavnikov, predvsem pa od osebnosti žalujočega. Zato se žalovanje razlikuje od človeka do človeka, od kulture do kulture. Ob žalovanju mora vsak človek preživeti nekaj obdobij, ki so vsa težka (faze žalovanja).
Normalno je, da, se moramo bojevati z močnimi čustvi, da bi se rana lahko zacelila, ko smo hudo prizadeti. Psiholog G. A. Bonanno ugotavlja, da se mora od 10 do 15 odstotkov vseh (ena do dve žalujoči osebi od desetih) po izgubi ljubljene osebe še nekaj let bojevati s psihološkimi reakcijami žalovanja. Šele nato žalujoči zavestno spoznava, da je ljubljena oseba »za vedno odšla« in da življenje teče naprej. Tolažilno pa je, da gre življenje naprej ob mnogih spominih na to osebo. Ti spomini pomirjajo in dajejo notranjo moč žalujočemu.
Psiholog Bonanno svetuje, da prizadeti osebi najbolj pomagamo, če jo pozorno poslušamo in če se izogibamo nasvetom. Poslušamo predvsem, ko nam pripoveduje o življenju s pokojnim. Ob tem žalujoči nehote niza dogodke, ki ga podzavestno vznemirjajo. Ko jih verbalizira, jih nekako izrinja iz podzavesti. Ob vsem tem se krepi tudi elementarna moč preživetja žalujočega.
O žalovanju pa je še veliko neraziskanih vzrokov, zatrjujejo mnogi psihologi.
