Živeti polno, ker nikoli ne veš, kaj te čaka

Zgodbe | jun. '12

Tako pravi Franc Langerholc, gasilec iz Škofje Loke, ki se je pred nedavnim upokojil. Vse življenje je tudi alpinist in plezalec, zato mu je prav zanimivo prisluhniti, ko pripoveduje, kaj vse je že doživel.

Tudi dva tisoč intervencij na leto, kar pomeni pet na dan, opravijo v Gasilski brigadi Ljubljana, kjer je delal zadnja leta. »Od tega je le tretjina požarov, vse drugo so tehnične intervencije,« razlaga Franc, ki ga vsi kličejo Cac. Kaj torej počnejo poleg tega, da gasijo požare? »Posredujemo v prometnih nesrečah, v ekoloških nesrečah, ko pride do izlitja strupenih ali škodljivih snovi v okolje. Gasilci tudi iščemo pogrešane osebe v vodi in rešujemo živali, pa naj bo to domače mačke iz drevesnih rogovil ali divje živali, ki so se ujele kje med mestnimi zidovi. Nazadnje smo iz stare Ljubljane reševali srnjaka. Ometli smo tudi čebelji roj, ki je po kdo bi vedel kakem naključju brenčal pred okrožnim sodiščem in ogrožal mimoidoče. Pomagamo odstranjevati ose in sršene ali pa lovimo kače, ki zaidejo v bivalne ali delovne prostore.« Ljudje so se navadili, da so gasilci 24 ur na dan pripravljeni reševati najrazličnejše težave: »Ko na primer nekomu iz zgornjega stanovanja začne pronicati voda, sosedje pa so odšli na dopust, pokliče nas. Ali ko nekdo pogreša ostarelega soseda, ki ga že dva dni ni iz stanovanja. Tudi takrat, ko se otrok zapre na balkon in ne more nazaj v stanovanje.«

Vedno pripravljen pomagati
Franc se spominja, da so morali vdreti v stanovanje, iz katerega so se slišali klici na pomoč. Bila je žena, na katero se je zrušil mož, ko ga je nenadoma zadela kap, in jo pokopal pod seboj. Ker se je to zgodilo na ozkem prostoru med posteljo in omaro, ga ni mogla odriniti s sebe in je kar sedem ur klicala na pomoč.
Gasilce seveda vedno kličejo takrat, ko so ljudje v težavah ali se jim je zgodila nesreča. »Ko vsi tečejo iz hiše in si rešujejo življenje, moramo gasilci vanjo.« Smrt je pri tem delu vseskozi prisotna. Zgodi se, da je pri nesrečah avto povsem razbit, pa iz njega potegnejo žive in skoraj nepoškodovane ljudi. Pa tudi nasprotno in je avto skoraj nepoškodovan, smrtne žrtve pa so v njem.
»Gasilci smo tolikokrat soočeni s človeško minljivostjo, da morda prav zaradi tega znamo bolje živeti in bolje preživeti vsak dan svojega življenja. Smrt za nas ni več tabu, saj se vsak dan znova dogaja, da gledamo mrtve ljudi. Ko, denimo, pridemo na mesto nesreče, v kateri so mrtvi, ki so se peljali na počitnice, razmišljaš o tem, kako vse drugače je bilo še pred pol ure. Koliko je bilo v teh ljudeh načrtov, koliko pričakovanj, veselja ... Zato si rečeš, da je treba polno živeti vsako minuto življenja, saj nikoli ne veš, kaj te čaka že v naslednjem trenutku. To je dobra plat tega zahtevnega in stresnega dela. Druga pa je to, da še tako dobri dohodki ne morejo odtehtati zadovoljstva nad tem, da si pomagal človeku,« razmišlja Cac o svojem poklicu.
Kot gasilec je pripravljen tudi na to, da bi moral iz stanovanja reševati golo življenje. Ena stvar je, ki bi jo v takem primeru vzel s seboj, in to pred bančno knjižico. To je zvezek, v katerega že 38 let zapisuje svoje plezalne in alpinistične podvige, saj je v svojih najboljših letih osvojil pomembne vrhove. Leta 1980 sta s prijateljem Zlatom Gantarjem iz Idrije preplezala smer Nos v El Capitanu v Nacionalnem parku Yosemiti, ki slovi kot ena najtežjih sten na svetu. Smer je visoka 1150 metrov in preplezala sta jo v štirih dneh. Leta 1982 so Škofjeločani organizirali odpravo v Peru, v Cordillero Blanco, in tam preplezali slovensko prvenstveno smer. Prav tako je v Franciji preplezal eno od zahtevnejših smeri. V športnem plezanju pa je leta 1998 splezal smer 10 minus.

50 smeri za 50 let
V omenjenem plezalnem dnevniku so zapisani vsi alpinistični podvigi ter članki, ki so jih o njem napisali ali jih je za časopise napisal sam. Zabeleženi so dogodki z gorskih reševanj, objavljene alpinistične novice o njem, pa članki o dobrih prijateljih, s katerimi je plezal, a so žal za vedno ostali v gorah. Plezanje je v toliko letih postalo njegov način življenja in zelo težko bi mu bilo, če bi se mu moral odreči. Vsa družina je pri tem sodelovala in skupaj so preživljali neštete družinske dneve v različnih plezališčih. Zdaj, ko sta otroka že odrasla, se z ženo Danico, ki je prav tako plezalka, lahko večkrat podata v skale.
Kdor se pelje iz Železnikov proti Zalemu Logu, lahko na desni strani v pečini, ki se pne nad cesto, opazi »prometni« znak - Pozor plezalci!  Ta znak so Cacu pripravili prijatelji za njegov štirideseti rojstni dan, saj je v tisti skali Pod Sušo najraje plezal in je v športnem plezanju postavil tudi svoj osebni rekord. Pred obnovo je bila cesta speljana neposredno ob skali in jo je bilo zelo nevarno prečkati, saj ni bilo mogoče videti, ali se morda približuje kak avto. Znak je še vedno tam in danes »varuje« druge, mlajše plezalce.
Darilo za petdeseti rojstni dan pa si je s pomočjo žene in še dveh plezalnih prijateljev podaril kar sam. Odločil se je, da bo za jubilej v enem dnevu v petih plezališčih preplezal 50 smeri, dolgih od 15 do 25 metrov. Ob prvem svitu so začeli v Rovinju, nadaljevali v Ospu in Črnem Kalu, pa v Zmincu pri Škofji Loki in zaključili v plezališču pri vojašnici v Škofji Loki. Tik pred temo je tistega dne preplezal petdeseto smer. »Lepšega darila za petdeset let mi ne bi mogel dati nihče,« pravi. Po tem so se skupaj še poveselili. Po tej akciji ga je hči Tina prijavila za sodelovanje v nagradni igri Ljubljanskih mlekarn, ki se je imenovala Leta so samo številka, v kateri so izbirali dosežke ljudi v zrelih letih. Osvojil je prvo nagrado in tako sta z ženo Danico za štirinajst dni odpotovala v Mehiko in na Kubo.