V starosti je najhujša osamljenost
Mirko Repar z Dvora pri Žužemberka, ki bo julija letos dopolnil devetindevetdeset let, nikoli ni mislil, da bo dočakal tako lepo starost.
Še vedno je čilega in bistrega duha in neverjetnega spomina. Tako je po njegovih pripovedovanjih lani pisateljica Ivanka Mestnik napisala knjigo z naslovom Dvor ob Krki. V zanimivo zapisani pripovedi spoznamo utrip življenja v zgornji dolini reke Krke, Dvorjane, pa težko življenje Suhokranjcev med obema svetovnima vojnama in družbene spremembe ter lepoto narave in pokrajine.
Njegovo otroštvo je bilo grenko in težko, saj sta s sestro Anico že kot otroka v izgubila očeta prvi svetovni vojni. Vedno so skromno živeli, pravi, ko se spominja svojega otroštva in mladosti. »Biti otrok v mojih mladih letih ni bilo lahko, saj je bil skoraj greh, če sem bil brez dela. Nobenega časa ni bilo ne za igre ne za pogovore,« se spominja in meni, da starši dandanes preveč dovolijo otrokom. »Čudno je, da sem še živ, saj sem bil vedno bolehen in podhranjen, tako da včasih še žlice nisem mogel držati v roki,« se spominja. Zaradi rane na želodcu še zdaj ne je veliko. In zdi se mu, da je prav zaradi tega morda živ, saj prekomerno težki ljudje prej umirajo kot vitki. Mirkov recept za zdravje je tak: »Nikoli preveč jesti, raje kako žlico manj kot preveč, polnozrnat kruh namesto belega, pa kozarec rdečega. Če je hrane preveč, obleži v želodcu in se kisa, pa je vse narobe in pride bolezen.«
Glasba je bila vedno njegova velika ljubezen. Zelo rad je igral na harmoniko in še vedno jo vzame v roke. »Z glasbo deliti veselje med ljudmi, to me je vedno veselilo,« pravi. Kot muzikant je doživel marsikaj zanimivega in nepozabnega. V svojem življenju je počel marsikaj, bil je tudi odličen urar, gasilec in čebelar. Spisal je Zgodovino čebelarstva v Suhi krajini in izdeloval čudovito medico, to staroslovansko pijačo za moč in pogum.
V njegovi mladosti je košček belega kruha stal šest kron, vendar je imel Mirko vedno raje črnega. »Hodil sem v mlin v Dobrnič pri Trebnjem po mlete otrobe – po zadnjo moko. Tedaj še nismo vedeli, da je kruh iz teh otrobov tako zdrav,« reče v smehu in doda, da slaščic ne mara.
Pravi, da ima vsak človek v sebi notranji glas, ki pa ga velikokrat utiša in ne posluša. Danes ve, da mu mora vsakdo prisluhniti. »Včasih sem se za vsako figo razburil. Potem me je srečala pamet, saj sem ugotovil, da s tem škodim predvsem samemu sebi. Čez noč sem sklenil, da bom samega sebe prevzgojil in se ne bom več jezil.« In tako je bilo.
Kljub častitljivim letom živi na svojem domu na Dvoru pri Žužemberku, kjer zanj lepo skrbijo njegove hčerke Stanka, Bronka in Marjana, sin Vlado pa je, žal, umrl pred šestimi leti. Pravi, da je dobro, da imamo domove za starejše, čeprav vsak ne more vanje, ker nima denarja. Sam pa je srečen, ker lahko starost preživlja doma, v krogu svojih najbližjih. Svoje otroke ima zelo rad in ceni njihovo potrpežljivost.
