Mlada zagnanost in stara previdnost

Zgodbe | jun. '12

Na Matijovčevi kmetiji v Podbrezju na Gorenjskem gospodari že šesti rod Jegličev. Z umnim gospodarjenjem in s složnostjo postaja njihova domačija z vsako generacijo bolj napredna in trdna. Kljub obilici dela - ukvarjajo se z integrirano pridelavo sadja in zelenjave, pa tudi s turizmom - pa najdejo tudi čas za športno in kulturno udejstvovanje in potovanja.

Njihov priimek je v družinski kroniki zapisan že leta 1712, ko se je rodil Janez Jeglič; od takrat dalje se imena vseh naslednjih gospodarjev začenjajo na črko J. Tudi zdajšnji gospodar Janko Jeglič ima sinova Jureta in Jakoba; vesel pa je, da ima tudi hčerko Petro, ki je po 60 letih prva deklica v tej rodbini. Janko Jeglič pove, da pišejo družinsko kroniko že od leta 1910 in da so nedavno v škofijskem arhivu odkrili, da njihov rod sega celo v leto 1652.
Kmetija se je iz roda v rod povečevala in gospodarsko krepila. »Zdaj obdelujemo 17 hektarjev lastnih in najetih zemljišč - to pa so njive, sadovnjaki, travniki - ter gospodarimo s 13 hektarji gozda. V zadnjih letih smo kmetijo preusmerili v integrirano pridelavo; že leta 1991 smo začeli z integrirano pridelavo sadja, leta 2001 smo nadaljevali z integrirano pridelavo zelenjave, v letu 2004 pa še z integriranim poljedelstvom,« pravi Janko in pokaže sodobno opremljeno kmetijo.
Dodajajo pa še eno dejavnost - kmečki turizem. Ker že vrsto let sprejemajo polne avtobuse obiskovalcev, so za turiste zgradili in uredili tri lepe apartmaje.

Včasih na visokih drevesih, danes na oporah
Največ pridelujejo jabolk in hrušk, orehe, za predelavo pa tudi češnje, češplje in slive. Večino jabolk in hrušk prodajo kot namizno sadje, del jih posušijo za krhlje, predelajo v sladek mošt, jabolčni kis ter skuhajo viljamovko in različna druga žganja. Ta so bila deležna že številnih priznanj na ocenjevanju »Dobrote slovenskih kmetij« na Ptuju. Najuspešnejši so bili tudi pri ocenjevanju Kmetijsko gozdarske zbornice ter osvojili prvo mesto med slovenskimi kmetijami, ki se ukvarjajo z neposredno prodajo. Na mednarodnem ocenjevanju Mostbarkeiten v St. Paulu v Avstriji so tudi letos kot že več let prej osvojili bronasto in zlato medaljo za Matijovčev tepkovec in Matijovčev žajbl.
Pridelujejo pa tudi krompir – zgodnji in pozni, rdeče in belo zelje, del zelja tudi kisajo v hrastovih kadeh. Na novo pa so med poljščine dodali tudi domači česen. »Kar 80 odstotkov pridelka prodamo doma, na našem dvorišču; nekaj ga razvozimo tudi po okoliških šolah in vrtcih, nekaj v blejske in bohinjske hotele in gostilne.« Imeli so tudi več krav, zdaj pa mlekarstvo opuščajo – dela je že tako preveč pri hiši. Ohranjajo le še nekaj glav živine, v ponudbi pa imajo tako tudi domače goveje salame.
Osrednja dejavnost njihove kmetije je sadjarstvo. Janko pojasni, da so ohranili kakih 15 odstotkov starih sort sadnega drevja in ves pridelek tudi prodajo. »Več kot toliko pa verjetno ne bi šlo - ljudje smo sicer nostalgično navezani na nekdanje sorte jabolk in hrušk, ki so rasla na mogočnih, od šest do osem metrov visokih drevesih. Ta drevesa so rodila šele po desetih ali še več letih, zdajšnje sorte rodijo že drugo leto. Vmesna stopnja so nizkodebelna sadna drevesa –Jegličevi so jih posadili že leta 1988. Kot pravi Janko, so še ne tako dolgo nazaj sadna drevesa potrebovala veliko fitofarmacevtskih sredstev. Le tako so dobro rodila in ohranjala sadeže kolikor toliko dolgo tudi dokaj sveže. »Seveda to ni bilo perspektivno - kmetje in kupci se zavedamo pomena sonaravne pridelave. Tako smo prišli do sodobnih sort, tudi takih, ki ne morejo rasti brez stalne opore, rodijo pa sadeže polnega okusa in dolge vzdržljivosti. Podobni so sadežem prvotnih sadnih dreves, po lastnostih in odlikah pa jih celo prekašajo.« Veliko smo slišali o sadjarstvu, ki mu ne grozi le pozeba, ampak tudi voluhar, za mlada drevesa pa je nevaren tudi zajec in divjad. »Ograje ne postavljamo zaradi ljudi – bila bi predraga – ampak zaradi živali,« še doda Janko.

Kmetijo vodi najmlajši
Tradicionalno prevzame kmetijo najstarejši od sinov, pri Jegličevih pa je nasprotno - Janko je najmlajši od štirih bratov. Oče Jernej, ki je rad poudarjal, da je dobra kombinacija »mlada zagnanost in stara previdnost«, je v njem videl vse lastnosti in sposobnosti, ki jih potrebuje kmet. Od malega je Janko spremljal očeta pri delu in tako rekoč od nekdaj je že vedel, da bo kmet. Je tudi predsednik kmetijske zadruge v Naklem, kjer skrbi za redno izobraževanje, za obiske sejmov, predavanja itd. Starejša brata, Jernej in Tone, sta diplomirana ekonomista, France pa je komercialist.
Med brati in njihovimi družinami vlada sloga. »Vse godove in rojstne dneve praznujemo skupaj - ohranjamo tudi navado, da na večer pred godom 'ofiramo' in se zabavamo. Sicer pa je naše pravilo, da za slavljenca vsak prispeva 25 evrov, darilo pa si  kupi ali izbere sam, podarimo pa mu tudi simboličen cvet. Tako je vse jasno in brez zapletov, teče kot po maslu,« pripoveduje Janko. To je bil tudi očetov način - vsakemu od otrok je postavil hišo in poskrbel za pravično razdelitev premoženja; tako ni bilo možnosti za prepir, hkrati pa je zagotovil, da je kmetija ostala trdna tudi po njegovi smrti .
Za kmetijo tudi velja, da se je z vsako »ta mlado« še bolj učvrstila. »Naša mama je bila iz bogate družine in je s svojim denarjem pomagala, da se je očetova kmetija še bolj okrepila,« še doda Janko. Mama Minka jih danes šteje 79 in še vedno »vse poštima«. Spominja se, da je že kot deklica hodila mimo Matijovca k maši; njen bodoči mož, ki je bil 14 let starejši od nje, pa jo je opazil na odru, ko je nastopala s svojima sestrama – prva je igrala harmoniko, druga kitaro, Minka pa citre. Povedala nam je, kako ji je Miha Dovžan svetoval in kasneje tudi zamenjal strune, ki jih je kupila v Avstriji. Inštrument ji je tudi uglasil. Pravi, da njene citre še vedno »lepo pojejo«. Citre igra tudi Janko, sicer pa je vsa družina zelo muzikalična – vsi po vrsti pojejo, Janko in njegova žena Ana tudi v zboru. Mama pa se spomni tudi starih časov, ko je bila pri njih kultura zelo živa, saj je njen mož igral v amaterskem gledališču.
Vsi Jegličevi pa so tudi dobri športniki. »Bili so časi, ko je na lokalnem prvenstvu kar pet članov naše družine tekmovalo v skokih na smučeh – moj mož in vsi moji sinovi …« je ponosna mama Minka. Janko pa pripoveduje, kako se znajo poveseliti, kako si privoščijo morje in smučanje – vendar vse le po pet dni; dlje ne zdržijo od doma. Seveda vprašamo, kako vse to zmorejo pri tako veliki kmetiji? »Če se znaš organizirati, se najde čas za vse. In če imaš dobre sorodnike in dobre sosede, greš lahko za nekaj dni tudi od doma.« Iz Jankovega pripovedovanja je zaznati, da so v vasi zelo složni in da si sosedje med seboj pomagajo. Vaščani so ponosni na svoj kraj in znamenite ljudi; tudi na Ivano Kobilca. Sliko Poletje je ustvarila prav na počitnicah v Podbrezju, od koder je bila doma njena mama. Ponosni pa so tudi na župnika Franca Pirca, začetnika sadjarstva na Kranjskem, ki je že pred več kot 180 leti začel modro in načrtno vzgajati sadjarstvo.

Po evropskih prestolnicah
Že oče in mama Jegličeva sta veliko potovala; videla sta veliko evropskih prestolnic – od Dunaja, Prage do Pariza in Rima. Ob tem sta potovala še vsak posebej – mama s hortikulturnim društvom, oče pa po svoji strokovni plati, saj je veljal za uglednega sadjarja. Tudi Janko ni zapečkar; prav v času našega pogovora sta se z ženo Ano že pripravljala na jadranje …. Ker so njuni trije otroci že »ven iz ta hudega«, je laže oditi od doma; končno pa nad njimi bedi babica. Povesta tudi, da so otroci pridni tako v šoli kot pri delu. »Ko smo imeli še molznice, smo uvedli pravilo, da sva zjutraj v hlevu midva z ženo, zvečer pa otroci.« Jure, ki je najstarejši, hodi v kmetijsko šolo, Petra končuje osnovno šolo, najmlajši Jaka pa je v prvem razredu. Tudi on ima že svoj delovni kombinezon in v njem »kmetuje«. Petra je dobra športnica, nedavno je med vsemi osnovnošolkami na kranjskem območju zmagala v skoku v daljavo. Mamica Ana je ob tem dodala, da je bila tudi ona dobra športnica, toda kot prva od sedmih otrok je imela preveč obveznosti in del doma, zato treningi niso prišli v poštev.
Zelo urejeno in najsodobnejše opremljeno kmetijo pa krasijo mnogi etnološki spominki: lepo poslikane skrinje, zibelka itd. Hišo in pripadajoča poslopja so prenovili z veliko občutka za avtohtonost in z veliko spoštovanja do naše dediščine. Velika kamnita hiša je stara 250 let - nekoč je imela osrednja soba 8 majhnih oken, ko pa je stopil v veljavo davek na okna, so jih nekaj zazidali, preostale pa povečali. Ta okna zdaj krasijo čipkaste in vezene zavesice. Hišo pa krasi tudi freska, ki si jo je Janko  namesto motorja  izbral za okrogli rojstni dan.