Z novogradnjami so precej skvarili Glavni trg
Ljutomer, ki leži na desnem bregu reke Mure, ob vznožju Slovenskih goric, na prehodu iz Ščavniške doline na spodnje Mursko polje, je središče širšega kmetijskega zaledja in kulturnega območja, imenovanega Prlekija. Kraj se v pisnih virih prvič omenja leta 1211 in kot trg v urbarju med letoma 1265 in 1267, dobrega pol stoletja potem, ko je bilo Mursko polje iztrgano Madžarom in meja učvrščena na Muri, kjer je ostala do konca prve svetovne vojne. Naselje, ki je zaslovelo po bésedi na prostem leta 1863 in prvem slovenskem narodnem taboru leta 1868, je postalo mesto leta 1927.
Po tem kratkem zemljepisno – zgodovinskem orisu Lotmerka, kakor mu pravijo narečno, nas je upokojeni magister ekonomije 76 – letni Milan Lovrenčič, doma iz štiri kilometre oddaljene vasi Lukavci, najprej opozoril, da je pri določanju mej Prlekije še vedno precej nejasnosti.
Medtem ko je geograf dr. Anton Melik menil, da to območje sega vse tja do Pragerskega in potemtakem zajema tudi del Haloz, je filozof in teolog dr. Anton Trstenjak, rojen v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, dejal, da je Prlekija povsod tam, kjer se ljudje počutijo Prleke, in nato mejo potegnil takole: Gornja Radgona – Cerkvenjak – Ptuj – reka Drava – Razkrižje – reka Mura – Gornja Radgona. Njegovi opredelitvi se je približal zgodovinar dr. Tone Ferenc, ki je v Enciklopediji Slovenije zapisal, da to kulturno območje obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Mursko in Ptujsko polje, jezikoslovec (etimolog) dr. Marko Snoj pa je navedel, da se ta pokrajina nahaja okrog Ptuja; njeno ime je tvorjeno iz narečnega prislova prle, kar pomeni »prej« oziroma izvorno »prvi«.
Vino, konji in mineralna voda
»Za to območje je značilno prleško narečje, ki je mešanica madžarščine, nemščine in drugih jezikov, ki so jih v ta prostor prinašali narodi, prehajajoči čezenj med preseljevanjem. V njegovi melodiji se odraža tukajšnja narava, bogata z gozdovi, vodami in plodno zemljo,« pravi Prlek Milan Lovrenčič in pristavi: »Pokojni rojak Anton Trstenjak je rad rekel, da Prlekijo prepoznamo po treh stvareh: vinu, konjih in mineralni vodi. Jaz pa temu dodajam še spoznanje, da je ta pokrajina tudi valilnica slovenskih razumnikov. V Prlekiji se je rodilo toliko intelektualcev kot na malo katerem drugem območju pri nas. Od tod navsezadnje po zaslugi jezikoslovca dr. Franca Miklošiča, najvplivnejše evropske slavistične osebnosti 19. stoletja, rojene v Radomerščaku, izvira ideja o Zedinjeni Sloveniji; na njegovo pobudo so v izrazito nemškutarskem Ljutomeru pripravili prvi slovenski tabor.«
Osrednji prostor starega mestnega jedra je trapezasti Glavni trg, katerega jugozahodno stran prikazuje razglednica, ki jo je založil ljutomerski fotograf, bukvar in papirničar Alto Huber, svojemu lajtnantu (poročniku) Johanu Harešafskemu na Češko pa jo je odposlal vojak Martin Pukšič iz Gresovščaka, »kamor je srečno prišel domov na dopust in kjer je zelo luštno«, kakor je zapisal. Na trgu z nasadom in Marijinim znamenjem iz leta 1729 v sredini je na desni strani klasicističen rotovž iz leta 1833 z uro v trikotnem čelu, pri čemer je desni vhod vodil v mestno hišo, levi pa na sodišče (z zaporom). Med nadstropnimi trškimi hišami iz približno istega časa izstopa dvonadstropna neorenesančna stavba posojilnice desno od župnijske cerkve. »Nekdanji Glavni trg, kakršnega vidimo na stari razglednici, je imel dušo, bil je poln življenja, na njem so se odvijali vsi važnejši dogodki v kraju. V zadnjem obdobju pa so ga posodobili in ob tem zgradili tudi nekaj novih zgradb, s katerimi so ga v dobršni meri skvarili,« je kritičen naš sogovornik.
Šola vrh razgledne vzpetine
Ob pogledu na drugo, trislikovno razglednico Ljutomera, ki je leta 1903 prav tako potovala na Češko, se je Milan Lovrenčič najprej ustavil na zgradbi neobaročne šole, zgrajeni leta 1898 na razgledni vzpetini Vahtarici. Šola je imela deset učilnic, telovadnico, sobo za učila, zbornico, pisarno in stanovanje za šolskega upravitelja in slugo; uredili pa so tudi šolski vrt z drevesnico. »Potem ko sem v Križevcih pri Ljutomeru končal osnovno šolo, sem tu v letih 1947 – 1950 obiskoval nižjo gimnazijo. Pri tem mi je najbolj ostal v spominu legendarni profesor in ravnatelj Jan Baukart, ki je pisal tudi prozna dela za mladino in odrasle ter prevajal, hkrati pa je bil duša tedanjega ljutomerskega konjeniškega športa in kulturnega življenja. Mnogim dijakom je bil svetovalec, ko so se odločali o nadaljnjem šolanju in jim pomagal pri izbiri študija. V prenovljenem poslopju je zdaj Gimnazija Franca Miklošiča.«
Župnijska cerkev Janeza Krstnika je z začetka 15. stoletja in so jo obdali s taborskim obzidjem, saj so Turki in kruci kraj večkrat oplenili. Prezbiterij in zvonik sta gotska, triladijska zasnova iz let 1688 do 1690 pa je baročna. Zvonik so v letih 1718 in 1885 dvignili do sedanje višine. Glavni oltar sta leta 1797 izdelala mariborski kipar Jožef Holzinger in graški slikar J. Jandl, na stranskih oltarjih pa so podobe graškega slikarja Jožefa Tunnerja iz leta 1857 in domačina Romana Fekonje iz leta 1899. »Pred cerkvijo je pred drugo svetovno vojno stal spomenik jezikoslovcu Francu Miklošiču, ki pa je bil leta 1941 za Nemce tako moteč, da so ga podrli. Tedaj je mimo prišel kmet, pobral bronasti odlitek in ga spustil v bližnji vodnjak. Tu je počakal do konca vojne, ko so ga potegnili ven in znova postavili na prejšnje mesto.«
Vseskozi povezan s Prlekijo
V vilo na vrhnji fotografiji, ki stoji nasproti gimnazije, se je leta 1924 priženil in nato v njej do leta 1965 živel pesnik in dramatik Cvetko Golar, literarni sopotnik moderne. Prve pesmi je objavil leta 1900 v Ljubljanskem zvonu, kasneje pa pesniške zbirke Pisano polje), Rožni grm in Njiva zori. Najbližji mu je bil Josip Murn, zgledoval pa se je tudi po Dragotinu Ketteju in Otonu Župančiču. Razvil se je v pesnika prirode, domače grude, polja, cvetja, sonca, zvezd, nevihte, kmečkega dela in življenja. Kasneje se je lotil tudi pripovedništva in napisal številne novele in povesti (Kmečke povesti, Pastirjeva nevesta), ljudsko igro Vdova Rošlinka in dramo Zapeljivka. »Po njegovi smrti je vilo prevzela občina in jo dala v uporabo gimnaziji, ki v njej organizira zunajšolske dejavnosti.«
Čeprav je mag. Milana Lovrenčiča šolska in poklicna pot pred dobrimi šestdesetimi leti odpeljala iz domačega kraja, je ostal vseskozi povezan s Prlekijo. Bodisi tako, da se je leta 1970 začel ukvarjati s konjerejo in s svojimi kasači v desetih letih dosegel skoraj dvesto zmag in uvrstitev na drugo ali tretje mesto. Bodisi tako, da je leta 1978 začel v Bratislavcih pri Polenšaku, petnajst kilometrov od svoje rojstne vasi, urejati štiri hektarje veliko ekološko kmetijo s 30 vrstami različnih živali – za sprostitev, navdih in druženje s prijatelji pa tudi za izobraževalno dejavnost (»Saj mladi premalo zahajajo v naravo in nimajo stika z živalmi!«). Bodisi tako, da je leta 1988 ustanovil Fundacijo akademika dr. Antona Trstenjaka in je od letos njen častni predsednik. Bodisi tako, da je leta 1998 zasnoval Društvo general Maister (tudi njegov oče Ignac je bil Maistrov borec); to je kasneje preraslo v domoljubno Zvezo društev general Maister, ki jo vodi. In teh »bodisi« je še nekaj, saj je trdno prepričan, da morajo biti starejši ljudje družbeno angažirani ter iskati zadovoljstvo tudi v tem, da storijo kaj za sočloveka, okolje, domovino, državo, javno dobro.
